Ponedeljek, 3. december, ob 19. uri

Mojca Pajnik
Migracije in človekove pravice

V obdobju ustvarjanja nacionalnih držav je obveljalo, da je svobodo in suverenost ljudstva mogoče doseči zgolj s popolno nacionalno emancipacijo, ki naciji podeli legitimnost s postavitvijo nacionalne vlade in z zamejeno teritorialno suverenostjo. Utemelji se ideologem, da bi bile nacije brez tega oropane človekovih pravic. Univerzalni in kozmopolitski utopični moment človekovih pravic je z realizacijo nacionalnih držav projeciran v položaj nihanja med paradigmo liberalne individualnosti in nacionalne suverenosti – ta pa nikjer ni bolj absolutna kot pri vprašanjih migracij in begunstva. Človekove pravice kot pravice individuuma so se izkazale za praktično neizvedljive kadarkoli so se pojavili ljudje, ki niso bili (več) državljani suverene države. Zdi se, da so se človekove pravice vzpostavile z izključevanjem določenih ljudi tako iz države-nacije kot iz koncepta človekovih pravic, pa čeprav so nastale ravno iz nasprotnih razlogov. Manjšine, ljudje brez državljanstva, begunci so prisiljeni interpetirati svoja življenja ne v kontekstu pravic, ampak dolžnosti do nacionalnih držav. Postavlja se vprašanje, ali smo danes sposobni prepričljivo misliti človekove pravice, ki bi bile drugačne od državljanskih pravic (kot privilegija naturaliziranih z rojstvom, tistih, ki so »prave etničnosti«); primeri namreč kažejo, da izguba nacionalnih pravic pomeni izgubo človekovih pravic.

Vabljeni na predstavitev projekta Brloga avtorice Majde Gregorič, ki bo v prostorih Cirkulacije 2 v tovarni Rog v Ljubljani v četrtek, 29. novembra 2007, ob 21. uri.

Sodelujoči: Majde Gregorič, Boštjan Leskovšek, Milan Kristl, Ksenija Čerče in Luka Prinčič.

Projekt Brlog je interdisciplinarno umetniško raziskovanje. Je čutno pripovedno delovanje prvobitnosti v perspektivi bodočega.

Kafkova novela Brlog je nastala 1923 v času psihotičnega vzpona nacizma. Postavljam ga v tovarno Rog, kjer se intertekstualnost med vizualnim, zvočnim, performativnim in literarnim medijem vzpostavi kot oblika začasnosti, spremenljivosti skozi komunikacijo in prevode med različnimi načini izraznosti.

Obveščamo vas, da je predavanje Hajrudina Hromadžiča v sklopu Ciklusa predavanj o migracijah in globalni pravičnosti prestavljeno na sredino decembra. O natančnem datumu vas bomo še obvestili. Cilkus predavanj se z Mojco Pajnik nadaljuje 3. decembra.

Za odpoved se opravičujemo.

kva je usi na demonstracije

@ NOBENE DEMONSTRACIJE NISO USPELE

@ NOBENA REVOLUCIJA NI RESILA NS ZEMLJANOV

@ CE ZA IDEJE TECE KRI IDEJE UMREJO( v keri drzavi je kratek cas obstajal samo organiziran komunizm marksizem potem je to gibanje zatrlaBOLSEVISKA armada a filozofi

@ ZIVEL boj za druzino hiso pogansko vero naravo in zivljenje nad negativno nulo+ind veliko ns borcev se bori na use nacine vecina s puskam

@ POCASI SE KUHA TA VROCA JUHA KO NAM BO PREKIPELO BO ZAGORELO

@ ZA POLITIKE(sovraznike druzbe) JE JE SMRT PRELAHKA KAZEN

jest ze pocasi pisem tzo filozofijo kako bi lahko sistem funkcioniral bres kesa za use ind a pocas preberi spodaj +alko +hasis

Okupirana in pisana Ljubljana, kjer so doneli bobni in kjer smo kriknili, da nismo tako lahko na prodaj.
Ne včeraj, ne danes, ne jutri, nikoli!

PROTI FUCKTORY! ZA SVOBODNE FABRIKE! ROGOVCI, NA ULICO!!!

Današnja demonstracija je demonstracija proti draginji, za višje plače, proti izkoriščanju. Mogočen tok bogastva, ki dere zgolj navzgor, ne ustvarja nobenega priliva; tiste spodaj dosežejo le drobne kaplje, ki padajo skozi razpoke v strehi kapitala. Občutja praznih žepov ne najdemo v indeksih makroekonomije. A ti bi morali vključevati to močno občutje, ki se razširja med vsemi na današnji demonstraciji. Kako ne zahtevati višjih plač pred tolikšnim bogastvom zgoraj in le meglico spodaj?

A delavski boj ni le boj za plače in izboljšanje delovnih pogojev. Je boj proti logiki gospostva, ki se na naše zahteve ne zna odzvati drugače kot z represijo in normalizacijo. Deli in vlada z varnostnimi in redarskimi službami, neomejeno pristojnostjo policistov in vedno novimi mejami. Te se odražajo s »schengenskim darilom«, ki pomeni nove žičnate ograje, še bolj sofisticirane nadzorne kamere in nove celice v taborišču za migrante. Evropa brez meja je brezmejna laž!

DANES 17. NOVEMBRA GREMO NA DEMONSTRACIJE! NASPROTI ZELEZNIŠKE POSTAJE, PRI KONJU, OB 9.30 URI!
SEE YOU IN THE BATTLEFIELD!

Smo pred Postajo upanja. Skozi njo se gibljemo tisoči in tisoči. Svoboda gibanja nam pomeni skupno iskanje smisla, življenja, ustvarjalnosti, solidarnosti, sveta.

Tisti, ki nas razumejo kot tokove, ki prinašajo profite, skušajo naše svobodno gibanje usmerjati, disciplinirati in nadzorovati. Iz postaj upanja delajo postaje osamitve, hierarhizacije, privilegijev, izključevanja, brezupa, prekinitve želje.

Na Velikem otoku pri Postojni stoji Center za tujce – novodobno koncentracijsko taborišče. Absurdno pridržanje do dvanajstih mesecev, razčlovečenje v zaporniških oblekah in policijsko maltretiranje brutalno razblini sanje mnogih, ki so na tej postaji skušali vdihniti zrak svobode. Logika nadzora, policije in rasizma dela vsak dan iz tega okna v svet, iz tega prostora hrepenenja, okno v zapor in brezup.

PONEDELJEK, 19.11 OB 19IH

Pogovor z Gabrielo Babnik, avtorico romana Koža iz bombaža, ki ga bo vodil Nik Jeffs, avtor spremne besede.

Gabriela Babnik (1979) je afrikanistka in literarna kritičarka. Njen prvenec je nov, svež glas globalizirane slovenske književnosti. Prvoosebni pripovedovalec v Koži iz bombaža pripoveduje ljubezensko zgodbo, razpeto med Slovenijo in Burkina Fasom, prepleteno z zgodovinskim in političnim ozadjem te afriške države. Knjiga se poigrava z različnimi pripovednimi perspektivami in razkriva stereotipe Slovencev do Afrike in Afričanov.

(Nina Šilek)

17. novembra bomo množično okupirali ljubljanske ulice, ker mislimo, da sedanja situacija in pot, ki je začrtana za prihodnost, ni dobra. Delavske demonstracije za višje plače bodo podprli tako mladi kot stari. Vsi tisti, ki imamo dovolj poniževanja in izkoriščanja!

Vladna in kapitalistična trobila ter njihovi medijski duhovniki nas bi radi prepričali, da živimo sanjsko življenje. A ljudje nismo neumni. Vemo, da se naša situacija ne izboljšuje in vemo, da so perspektive za prihodnost zelo negotove. Tako opevana gospodarska rast ne pomeni zgolj uspehov slovenskega gospodarstva. Pomeni tudi večjo stopnjo izkoriščanja in nadaljnje družbeno razslojevanje.

PONEDELJEK, 12.10. OB 19IH

Jelka Zorn

Ljudje brez pravice imeti pravice

Ko govorimo o ljudeh brez papirjev ne moremo mimo tega, da bi mislili meje in nadzor nad priseljevanjem. V neoliberalnem globaliziranem svetu meje ne izginjajo, ampak obratno, se krepijo, množijo in spreminjajo svoje učinke. Zunanje meje so reproducirane navznoter, razpršene so v notranjosti države in ločujejo ljudi po osebnih statusih in pravicah (Balibar, 2004). Tako so nekateri ljudje prisiljeni živeti in delati »na meji«. Seveda ne na meji med dvema državama, ampak na meji, ki loči ljudi z osnovnimi pravicami, torej državljane, od ljudi brez pravic, to pa so ne-državljani ali celo anti-državljani. Slovenski primer take analize so lahko izbrisani, poleg njih pa tudi iskalci zatočišča ter priseljenci in priseljenke brez papirjev.