Danes ob sestih popoldne imamo v Rogu zelo pomembno antirasisiticno skupscino. Prva faza operacije »Svobodno poletje« se je nekako koncala. Uspeli smo osvoboditi dva zaprta. Sedaj moramo stvari ponovno nastaviti v skladu z novimi okoliscinami. Pridimo v cimvecjem stevilu!

Za vse, ki se vam paše malo pretegniti in aktivirati svoje telo, umiriti misli in se posvetiti samim sebi...

Ob ponedeljkih in sredah bo potekala vadba joge od 18:30 do 20:00 v tretjem nadstropju desno v Tovarni Rog.
Vsi vljudno vabljeni!
Več informacij najdete na http://yoga.shacknet.nu

»V filozofskih, umetnostnozgodovinskih in umetniških krogih so se pojavili spisi, ki so umetnosti prerokovali smrt. Leta 1984 je spis o smrti umetnosti izdal Arthur C. Danto in svoje nekoliko spremenjeno mnenje ponovil leta 1995 najprej v predavanjih v washingtonski galeriji Narodni galeriji, dve leti kasneje pa v knjigi After the End of Art in mnogih člankih . O koncu moderne in Smrti ali zatonu umetnosti je leta 1985 pisal Gianni Vattimo, skoraj istega leta pa se je z vprašanjem zatona modernizma poigraval Peter Bürger. Leta 2004 je za moderno in njeno umetnostjo v delu The End of Art žaloval tudi Donald Kuspitt. Skoraj hkrati s prvim Dantovim spisom je Hans Belting objavil delo, ki govori o smrti umetnostne zgodovine, o tem, da obstoječi diskurz umetnostne zgodovine ni več sposoben govoriti o sodobni umetnosti. Victor Burgin je leta 1986 pisal o smrti teorije umetnosti in menil, da umetnost ni tista, ki je v krizi, ampak je v krizi spekter diskurzov, ki govorijo o umetnosti. Vsak od teh avtorjev je smrt umetnosti razumel na nekoliko drugačen način.
Smrt umetnosti, pojem, ki ga je v svet umetnosti vpeljal Hegel, za večino avtorjev ni predstavljal konca nastajanja umetniških del, njegovo pogosto pojavljanje v teoriji likovne oz. vizualne umetnosti od 70-ih let pa vse do danes, pa je gotovo znak, da so se v umetnosti dogodile velike spremembe. Umetnost povsem očitno spreminja svoj predmet in način bivanja, s tem pa se spreminjata tudi njen pomen in naše razumevanje le-tega. Zgodba o smrti umetnosti ni izum druge polovice dvajsetega stoletja, ampak se je pojavila že mnogokrat v zgodovini, navadno takrat, ko se je spreminjalo naše razumevanje različnih oblik človeškega izražanja, ki jih ohlapno lahko združujemo pod imenom umetnost. Za zahodni način mišljenja in razumevanja smrti umetnosti je verjetno najpomembnejša Heglova filozofija. Ta je pomembna tudi za razumevanje konca umetnosti, kakor jo pojmuje Arthur C. Danto.« (Petja Grafenauer Krnc)