Pavlov subverzivni »kot da ne bi« je dobil jasno antipravno, ali bolje apravno vsebino v zahtevi frančiškanskega gibanja po uporabi brez pravice. Slednja zadeva problem lastnine. Red frančiškanov je zavračal vsako lastnino, obenem pa je, kljub prakticiranju ekstremne revščine, uporabljal določene dobrine. Cerkev je sprejela njihovo zavračanje bodisi individualne bodisi redovne lastnine, je pa želela njihov način življenja klasificirati (sankcionirati) kot pravico do uporabe. Frančiškani pa so ta usfructus (pravico do uporabe) zavrnili. »Ne, to ni pravica do uporabe, to je uporaba brez pravice«. In to kličejo usus pauper, uporaba siromašnih. Gre za idejo odpreti cono skupnostnega življenja, ki uporablja, vendar za to nima pravice in je tudi ne zahteva. Še več, frančiškani sploh ne kritizirajo lastnine, do katere pravico prepuščajo cerkvi. »Lastnina? Mi je nočemo, mi jo uporabljamo.«

MINORNA POLITIKA (celotno besedilo)

Agamben uporablja za označevanje alternativne politike izraz »minorna biopolitika«. Objekt biopolitike je golo življenje (grški zoé), ki pomeni preprosto dejstvo življenja, ki je skupno vsem živim bitjem in ne vsakokratno formo življenja (grški bios). Suverena oblast se v permanentnem stanju izjeme izvaja nad golim življenjem kot sila popravljanja, discipliniranja ali smrti. Izredno stanje, ki je lokalizirano v taborišču, ki je za Agambena nomos moderne, omogoča oblasti, da se izvaja neposredno nad življenjem. »Homo sacer«, ki je neposredno izpostavljen izvajanju oblasti nad njegovim biološkim telesom, je imigrant brez papirjev, obolel za aidsom, brezposelni itd. Slednji tudi razvijajo alternativno politiko in to na mestu, kjer se izvaja suverena oblast, saj ji ne morejo ubežati.
Pri minorni politiki gre za »iskanje biosa v njihovem zoé«. (Agamben 1999) Ob tem se Agamben vpraša, kakšen je subjekt te nove politike in pravi, da si subjekta ne more zamisliti drugače kot razmik ali ostanek med procesi desubjektivacije in subjektivacije. Le na ta način lahko mislimo subjektivacijo, ki dovoljuje ubežati podjarmljenju. Po Agambenu se je zato treba »istočasno držati v tem dvojnem gibanju desubjektivacije in subjektivacije«. Pri tem gre očitno za teren, na katerem se je zelo težko zadrževati. »Treba je identificirati to cono, ta no man's land, ki se oblikuje med procesom subjektivacije in nasprotnim procesom desubjektivacije, med identiteto in ne-identiteto. Ta teren je treba identificirati zato, ker gre za teren nove biopolitike.« Model subjekta je treba identificirati kot tistega, ki »stoji med subjektivacijo in desubjektivacijo, med besedo in molkom. Pri tem ne gre za substancialno vrsto, temveč prej za razmak med dvema procesoma.« (ibid.)

Vsekakor lahko model subjekta, ki bo omogočil subjektivacijo brez (ponovnega) podjarmljenja, razvijejo zgolj sama gibanja minorne biopolitike. Nam pa da Agamben nekatere koristne napotke, ki jih najde pri Svetem Pavlu in kasneje pri frančiškanih. Pavel je postavil problem »mesijanskega življenja«. »Kaj je mesijansko življenje? Kaj nam je storiti sedaj, ko se nahajamo v mesijanskem času? Kaj bomo naredili v odnosu do države?« Pavel na to odgovarja: »Ostani v družbenem, pravnem ali identitetnem položaju, v katerem se nahajaš. Če si suženj, ostani suženj. Če si zdravnik, ostani zdravnik. Si ženska, si poročen? Ostani v poklicu, v katerega si bil poklican.« Istočasno pa pravi: »Ti si suženj? Ne skrbi zaradi tega dejstva, ampak ga uporabi, iz njega potegni korist.« Ne gre za to, da spremeniš svoj pravni status ali da spremeniš življenje, ampak da ga uporabiš. To uporabo Pavel pojasni z dopolnilom »kot da ne bi«, »kot da ne«. »Jočeš? Kot da ne bi jokal. Se veseliš? Kot da se ne bi veselil. Si poročen? Kot da ne bi bil poročen.« ... Pavel poziva k uporabi načinov (conduite) življenja, ki se z oblastjo ne sooči na frontalni način. »Ostani v svojem pravnem položaju, v svojem družbenem poklicu – vendar jih popolnoma preobrazi v obliki »kot da ne«. (vsi citati v Agamben 1999) Pojem uporabe je zanimiv, saj gre za »prakso, kateri ne moremo pripisati subjekta«. Ostaneš suženj, vendar, »ker to uporabiš na način kot da ne, nisi več suženj«. (ibid.) Agamben v svojem branju sv. Pavla nakaže možnost postrevolucionarne politike, ki je politika v obdobju mesije.

Aktualizacijo postrevolucionarne politike lahko najdemo v gibanju nepokornih. Samo ime ne označuje političnega subjekta niti ne gre za izraz politične reprezentacije, temveč za politični prostor, ki omogoča eksperimentiranje in komunikacijo. Nepokorščina kot praksa ni vezana na določen status, poklic ali na določeno identiteto. Vsak lahko na mestu, ki mu je družbeno pripisano, prakticira nepokorščino. Mesijanska politika namreč potencialno zadeva vse. Ob tem ne gre za vprašanje uveljavitve ali priznanja, temveč za desubjektivacijo. Praksa nepokorščine zlomi odnos pokornosti, tj. pravni odnos, ki vpostavlja subjekt prava. Subjekt in identiteta se s tem razkrojita v svobodne mnogoterosti, ki (rečeno po Spinozi) najdejo svojo konsistenco v multitudi, ki pomeni povečanje moči mnogoterosti. Na ta način tudi lahko rečemo, da so gibanja sama alternativa. Alternativna družbena agregacija ter politična konstitucija na ravni ontološke totalnosti. Družbena gibanja na biopolitičnem horizontu so prej mesijanske skupnosti kot pa subjekt revolucionarne preobrazbe.

Pavlov subverzivni »kot da ne bi« je dobil jasno antipravno, ali bolje apravno, vsebino v zahtevi frančiskanskega gibanja po uporabi brez pravice. Slednja zadeva problem lastnine. Red frančiškanov je zavračal vsako lastnino, obenem pa je, kljub prakticiranju ekstremne revščine uporabljal določene dobrine. Cerkev je sprejela njihovo zavračanje bodisi individualne bodisi redovne lastnine, je pa želela njihov način življenja klasificirati (sankcionirati) kot pravico do uporabe. Frančiškani pa so ta usfructus (pravico do uporabe) zavrnili. »Ne, to ni pravica do uporabe, to je uporaba brez pravice«. (citirano po Agamben 1999) In to kličejo usus pauper, uporaba siromašnih. Gre za idejo »odpreti cono skupnostnega življenja, ki uporablja, vendar za to nima pravice in je tudi ne zahteva.« (Agamben 1999) Še več, frančiškani sploh ne kritizirajo lastnine, do katere pravico prepuščajo cerkvi. »Lastnina? Mi je nočemo, mi jo uporabljamo.« (ibid.) V uporabi brez pravice (usus pauper) lahko beremo subjektivno dispozicijo, ki vzpostavlja razmik ali ostanek v dvojnem procesu desubjektivacije in resubjektivacije. To je prava zunanjost, tista zunanjost, ki jo lahko izumimo v svetu brez zunanjosti. Gre za subjektivno dispozicijo, ki ne sloni na katerikoli identitetni zahtevi in ki zato spodmakne temelje za vzpostavitev etatičnega subjekta. Namreč, država je sposobna prepoznati katerokoli identitetno zahtevo in jo zaviti vase in subsumirati. Uporaba brez pravice tako odpre pot procesu subjektivacije, ki ne pomeni ponovnega podjarmljenja. Na njeni osnovi si lahko zamislimo zunanjost kot horizont samosubjektivacije, nekako tako, kot si je Foucault zamišljal misel, ki odpre horizont nestratificiranega. Ob tem pa ne gre samo za filozofsko vprašanje, ampak za politično vprašanje, vprašanje gradnje nove skupnosti. A lahko gradimo skupnost na osnovi uporabe brez pravice, a lahko revolucionarno politiko razreda zamenja mesijanska skupnost, ki v obliki »kot da ne bi« povzroči erozijo družbenih položajev, poklicev, identitet in hierarhij? Seveda gre pri frančiškanih za zelo stare zgodbe, vendar pa nam njihova subjektivna dispozicija pomaga pri iskanju politike in teorije subjekta za obdobje po zlomu revolucionarne politike in njenega razrednega subjekta. Drugače se bomo pogreznili v postmoderno šibkost misli.

Danes so kritične refleksije subjektivnih dispozicij in teorij diskurzov imperativ. Namreč, optimizem volje in pesimizem razuma nas prepogosto postavita v pozicijo tvorcev novih identitet, ki predstavljajo humus za državo, ki funkcionira kot sila vštetja, zavzetja in podrejanja. Zato je politika multitud vedno povezana s sposobnostjo abstraktnega mišljenja. V odnosu do realnosti slednje niso aktualne (v smislu tega časa in prostora), so pa virtualne in v sebi nosijo potencialnost. V politiki je treba biti abstrakten. Vsako politično delovanje bi naj pomenilo gradnje nove skupnosti. Raison biopolitičnega delovanja ni priznavanje ali zahteve, temveč gradnja nove skupnosti, ki je v bistvu skupnost brez skupnosti. Vedno je pomembno uveljaviti drugačno pravičnost, tisto, ki razvozla vezi in izda pakt. Skupnost, ki prihaja, se vzpostavlja na osnovi razkroja družbenih vezi in pogodbe. Govorimo programsko. Ko se agenda delovanja multitud prekrije z agendo suverene oblasti, kar se zgodi nujno, saj se lahko alternativna biopolitika izvaja le tam, kjer se izvaja suverena oblast, je treba aktivirati subjektivno dispozicijo, ki išče ostanek, razmak in ki sproži postajanje, žensko postajanje, minoritarno postajanje. Ob tem se je treba odpovedati politiki reprezentacije in mehanizmu predstavljanja. V biopolitiki ne predstavljamo nikogar in ne govorimo v imenu nikogar. Vsako sklicevanje na kategorijo ljudstva restavrira etatični subjekt. Proti državnim politikam lahko postavimo skupna imena, prostor, ki omogoča eksperimentiranje in komunikacijo in ne subjekt in njegovo predstavništvo. Kako to storiti, kako delovati na isti agendi, kot jo ima suverena oblast, ne da bi aktivirali politiko identitet in predstavništva. Agamben nam ponovno ponuja Svetega Pavla, ki proti delitvam, ki jih uvaja zakon (delitve na Žida in ne-Žida, Slovenca in ne-Slovenca, državljana in ne-državljana) ne postavlja univerzalnega principa, kot so človekove pravice, ampak naredi nekaj mnogo bolj subtilnega, »deli same delitve« (Agamben 1999) in to tako dolgo, da dobi ostanek. »Tisto, kar ostane, je nov subjekt, ki pa je neopredeljiv, saj se nahaja vedno v ostanku in je lahko na vseh straneh, na strani ne-Židov, kot na strani Židov.« (ibid.)

Odlomek iz knjige Biopolitika: Novi družbeni boji na horizontu, Andrej Kurnik, Sophia 2005