Spodnje besedilo avtorja Marka Peterlina je bilo 17.3.2021 objavljeno v Dnevniku pod naslovom Mislim Svoje Mesto: Dolžnost Do Mesta na povezavi www.dnevnik.si/1042951266/Ljubljana/mislim-svoje-mesto-dolznost-do-mesta?....

V začetku marca sta avtoriteti na področju razvoja mest Carlo Ratti in Saskia Sassen na enem najbolj branih urbanističnih spletnih portalov objavila apel mestom po svetu, ki sta ga poimenovala »dolžnost do mesta«. V jedru apela je preprosto načelo: če imaš v posesti nepremičnino, moraš poskrbeti, da ne bo prazna.

Strokovnjaka opozarjata, da je na podlagi najnovejših raziskav mogoče po pandemiji pričakovati velike težave pri vitalnosti večjih mest. Kar tretjina malih podjetij, ki so se morala zaradi ukrepov ob epidemiji zapreti, se zelo verjetno ne bo več odprla, večja podjetja pa načrtujejo zmanjšanje pisarniških površin za okoli 30 odstotkov. Središča mest in poslovne četrti, v katerih je največ delovnih mest, ki omogočajo delo na daljavo, utegnejo postati mesta duhov, ujeta v začarani krog degradacije.

To bi za mesta lahko bila tudi priložnost, da spet postanejo dostopnejša za mlade in manj premožne, ki bi jih lahko ponovno oživili. A le, če bodo prazne nepremičnine dovolj hitro na voljo novim uporabnikom, da se prekine spirala propadanja. Mesta morajo torej fizični kapital nepremičnin čim hitreje uporabiti za to, da podprejo socialni kapital mest, njihove prebivalce in skupnosti.

In medtem ko Ratti in Sassnova mestom predlagata, kako s finančnimi ukrepi in regulativo čim hitreje spraviti zasebne nepremičnine v uporabo, Ljubljana med drugim vlaga javna sredstva v to, da ostanejo nepremičnine v javni lasti prazne. Tako smo nedavno lahko brali, da je občina varovanje prazne in propadajoče upravne stavbe nekdanje tovarne Saturnus zaupala zasebni varnostni službi, ki stavbo tehnično varuje, večkrat dnevno nadzor izvajajo tudi mestni redarji in policisti.

Bi šlo morda tudi drugače? Če res obstajajo interesenti za uporabo stavbe v tako slabem stanju, bi jih občina lahko bila kvečjemu vesela, saj kaže, da občina za zdaj z omenjeno stavbo nima posebnih načrtov. Lahko bi na primer z njimi sklenila dogovor o uporabi stavbe, z jasno opredeljenimi pogoji za uporabo. Javna sredstva pa bi namesto v tehnično varovanje lahko namenila za zagotovitev minimalnih varnostnih pogojev ali pa za material, ki bi ga uporabniki ob prostovoljnem delu uporabili za usposobitev in obnovo stavbe.

Ljubljana pri takem pristopu sicer ne bi ravno orala ledine, uspešnih primerov tovrstnega sodelovanja je po Evropi cela vrsta, morda najbližji je Družbeni center Rojc v hrvaškem Pulju. A pomen za mesto in posebej za njegov neprofitni sektor bi lahko bil kljub temu velik. Sodelovanje bi bilo tudi znamenje, da smo se iz primera Roga nekaj naučili.