Škripanje peska pod prašnimi čevlji se meša z vsaj petimi različnimi jeziki. Najglasnejši so srbski maturanti na izletu po nekdanji »Jugi«, sledi jim čebljanje Italijanov, vmes se vrine klic za pobeglim psom v domačem jeziku, moja angleščina pa se daje s francoskim turistom. Jutri še, od junija pa o takšni pestrosti na cesti na Ljubljanski grad ne bo več ne duha ne sluha. Na mestni strani hriba namreč že nekaj tednov rijejo, nakladajo, betonirajo … skratka, zakopavajo stotine milijonov, iz katerih bo vzcvetela nova ljubljanska (in z njo vseslovenska) znamenitost. Za katero je že dolgo jasno, da bo urbanistična, estetska in finančna katastrofa, ki bo za vedno spremenila vizuro pogleda s Plečnikove tržnice in Zmajskega mostu, po katerih se sprehajajo zdaj še kar številne čredice turistov. Kolosalna gmota železja in stekla bo posegla tudi v vsakdanje življenje nekaj metrov oddaljenih stanovalcev; o kletvicah, ki bodo ob nenehnem hrupu krožile po glavah ustvarjalcev Lutkovnega gledališča Ljubljana, raje ne bi. Res, zakaj so ravno ob začetku gradnje potihnili protesti in govorice, da je treba enkrat za vselej priti stvari do dna, čigav je ta projekt, kdo se je odločil in kaj pravzaprav stoji za vsem tem? Saj gre vendarle za nekaj, zaradi česar je iz žepov davkoplačevalcev izpuljenih noro število milijonov, če gre verjeti govoricam, tam nekje okrog petsto! Čeprav – ravno molk oziroma apatija nemo kričita, da gre za usodni preplet pragmatizma kapitala, povezanega z lokalnimi političnimi šerifi, ki za sabo puščajo velike napake. Zdi se, da je projekt vzpenjače načrtno ohranjanje tipa pretočnih, mimobežnih pasantov, ki jim je treba v najkrajšem času pokazati največ. Kar je ravno nasprotno od dejstva, da turist v Ljubljani nima razloga za hitenje oziroma da je simpatičnost prestolnice ravno v tem, da te očara s svojo mirnostjo in spokojnostjo (no, ja). Poleg tega je šarm gradu od nekdaj bil v njegovi dostopnosti, v zlitosti z mestnim jedrom. In če pomislimo, da se bo »sprehod« nadaljeval z ogledom nikoli končanega projekta obnove, potem je jasno, da grenkega priokusa ne bo mogel zabrisati niti hiter pobeg s »spustačo« navzdol. In to bo vse. In to bomo v očeh prehodnega turista mi, še lepši in še bolj prazni.

Vzpenjača se sama od sebe ne ponuja samo kot simbol neučakanosti, lakomnosti in hlepenja po hitrem zaslužku (ki bo najverjetneje čudežno ugasnil s trenutkom začetka obratovanja in se prelil v prošnje za subvencioniranje), ampak tudi kot odsev stanja duha. Ta teži k poenostavljanju, h kratkočasnim, kičastim in vprašljivo spektakelskim učinkom. V želji po fascinaciji »na prvo žogo« namenoma zapostavlja temeljne vsebinske probleme oziroma stremljenje k tehtnejši grajski kulturni ponudbi, za katero bo vredno vzeti kratko pot pod noge ali plačati za simpatično abotni vlakec s Prešernovega trga. Predvsem pa je znamenje odsotnosti občutka za enačbo več truda = več užitka in potrditev, da se namesto tehtnejšim in problemsko zastavljenim (ne le grajskim) vsebinam daje prednost »minglanju« na sponzorskih in piarovskih prireditvah, kjer je »dress code« prekrhek za škrebljanje peska pod podplati.

Je to problem mestne ali državne politike? Verjetno obeh, paradoksalno pa je, da nima prav nobene zveze z levo, desno … opcijo, ampak z neko čudno avanturistično norostjo, ki je bolj lastna umetnikom kot institucijam. Od katerih zaposleni vodiči med drvenjem na hrib gotovo ne bodo imeli navodila, pokazati na prostore nekdanje tovarne Rog (in seveda Mesta Metelkova), pred časom ilegalno naseljene od urbane umetniške gverile. Te, ki migeta v najslabših razmerah, zato ne proizvaja reliktov minulih časov in kulturnih obrazcev, v katerih ni sledu ne sedanjosti ne zgodovine. Prepričan sem, da obiskovalca bolj vznemiri odkritje nečesa novega, svežega in nepričakovanega kot uvod v razgled, poznan že s propagandnega materiala, ki ga bo zares doživel šele z vzponom na grajski stolp (saj res, zakaj vzpenjače ne potegnete kar do tja gor?).

In zato bodo popoldanski sprehodi še bolj odeti v samoto, prvim poljubom se ne bo treba skrivati pred tujimi pogledi, sprehajalci psov bodo svoje ljubljence lahko svobodneje spuščali z vrvic, prvi požirki in zvitki bodo pogumneje krožili, redki radovedni in radoživi tujci pa bodo privilegirani za nekaj, kar je bilo še do nedavnega samoumevno. Hja, saj na drugi strani niti ne bo nujno slabše!?!

Andrej Jaklič