Tečajnice "Sandra" "Belšak," "Janja" "Gojkovič," Mojca Lešnik, Maja "Lozić" in Irena Orel (mentorja sta bila umetnik "Alen" "Ožbolt" in kustosinja "Nevenka" "Šivavec)" so v snovanju zaključnega razstavnega projekta izhajale iz koncepta enega letošnjih najzanimivejših umetniških dogodkov, tj. fenomena, ki se je zgodil v zapuščenih prostorih nekdanje Tovarne Rog.

Z zgodovinske perspektive lahko "situacijo Rog" uvrstimo v orientacijo avantgardnih gibanj, ki so iskala možnosti za razprtje vzorcev dojemanja umetnosti, sprejetih v hermetičnih in elitističnih okvirjih; je gesta vnovične potrditve zmožnosti odzivanja, ki kljub včasih togemu umetniškem pregrinjalu ohranja moč samoprenavljanja. Petnajst let neuporabljeni prostori so sedaj v procesu nenehnega spreminjanja; v današnji čas blagovnega hlepenja vnašajo nostalgično občutje do časa, prostora in stvari, ki se jih da vedno znova uzreti v njihovi specifičnosti. Naslovno sintagmo razstavnega projekta Odprti Rog beremo kot povabilo, kot referenco na "odprto delo", ki ga šele gledalec z načinom zaznavanja "zapre", sklene v zaključeno celoto, hkrati prevprašuje kontekst javnih prostorov in skupnih pobud, ki v začetnem impulzu usmerjajo v so-delovanje in odprtost, kasneje pa se z določenim krogom ljudi zaprejo - javni prostor postane (pol)zasebni. Z močjo in avtoriteto, ki jo ima Tečaj za kustose ljubljanskega zavoda SCCA kot edina oblika tovrstnega izobraževanja v našem izobraževalnem sistemu, so tečajnice - kustosinje fenomen Rog legitimirale in ga umestile v uradni diskurz sodobne umetnosti.

Način izbora umetnic in umetnikov problematizira s (še vedno) aktualnim "diktatom" umetniškega sistema, ki umešča, predstavlja in podreja umetniško produkcijo vladajočemu sistemu in ideologiji, kar naj bi danes izvrševali kuratorji. Tečajnice so se postavile v nasprotno, "demokratično" pozicijo in z javnim razpisom uporabile enega izmed legitimnih načinov nabora avtorjev. S tem so na eni strani neposredno vzpodbudile umetnike in umetnice, na drugi strani pa izpostavile problematiko, ki smo jo zasledili že na lanskoletni razstavi tečaja Čisto umazano, v katero so bila posamezna dela vključena na osnovi zelo prijaznega konsenza, kot rezultat takšnega načina dela pa je bilo interpretativno polje posameznih del nasilno raztegnjeno v prid aplikabilnosti do izbrane teme. Temu očitku so se tečajnice izognile prav z razpisom in vzpodbudo prijavljenim, da ustvarijo dela, ki se v ožjem ali širšem kontekstu navezujejo na situacijo Rog. Sodelujoči, večinoma gre za najmlajšo generacijo umetnikov, so skozi različne postopke in medije prezentacije osnovno izhodišče uporabili kot konstitutivni element del ali pa so zgolj uporabili poslopje kot galerijski prostor. Novonastala produkciji je zanimiva zaradi usmerjenosti v postopke zgodovinjenja, ki so se pričeli izvajati sočasno z aktivnostmi v Rogu; gre za postopke arhiviranja in urejanja zgodovinskega spomina, vzpostavljanje kontekstov ter umeščanje v želene diskurze.

Med Rogom in Galerijo Škuc

Dinamika razstave izhaja iz njene dislokacije med Rogom in Galerijo Škuc. Posamezna dela in projekti sodelujočih umetnic in umetnikov so korektno, razstavnemu dogodku in tečaju primerno ter gledalcu prijazno opremljeni z vsemi potrebnimi informacijami (od imen do izjav umetnikov, tako se tečajnice še dodatno oddaljujejo od interpretativnih manipulacij). Kustosinje so dokazale obvladovanje "razstavnega aparata", vendar nekatera predstavljena umetniška dela (tista, ki niso nastala v tesnem dialogu z Rogom) in način njihove po celotni lokaciji razpršene umestitve, v veliki meri izgubijo "avro", s katero bi jih obdal galerijski prostor. Rog s svojo "poetičnostjo" prostorov doživimo kot izjemno živ in sugestiven; prepletanje na eni strani del sodelujočih umetnikov in na drugi strani spontanih realizacij začasnih uporabnikov fenomenalno povzema nek list papirja z napisom: "Prostori v delu". Morebiti omenimo instalacijo in dokumentarni video zapis performansa, "noči, ki sta jo preživela skupaj" hrvaška umetnica "Vlasta" "Delimar" in "Milan "Božić." Instalacija - postelja in video zapis sobivanja ter pripoved Milana Božića o pomenu njune geste, je zapustila sled človeške topline...

Gledalcu, postavljenem v pozicijo raziskovalca, ki si ogleda obe prizorišči razstave, je zanimiv (in hkrati poučen) neposreden vpogled v strategije in učinke medijskih prenosnikov. Neposredna izkušnja prostorov in dogajanja v Rogu radovednemu in subtilnemu opazovalcu omogoča raziskovanje situacije na več ravneh (od iskanja in opazovanja razstavljenih del, vstopanja v ustvarjalne prostore, začasne ateljeje, raziskovanje ostankov zgodovine itd.), v fotografskih in video zapisih (dela, razstavljena v Galeriji Škuc) pa sledimo estetizirajočemu učinku podobe - varna razdalja ter odmik od realne situacije omogočata občudovanje, realnost se zamenja s podobo. Spremljamo proces pretvorbe "živega organizma" v dokument ter neposredni prikaz posledic delovanja medijskih filtrov, prezentacijo različnih modelov konstruiranja spomina, dokumentiranja in posredovanja informacije. Sledimo nadzorovanju vizualnega spomina in možnosti obstoja določenega pojava za prihodnjo zavest.

Petra Kapš