Časopis Dnevnik ima vsaj enega dobrega novinarja – Maroje Mihovilovič. Gospod Maroje, hvala. Tako sem prek njegovega članka izvedel kdo je predsednik fr. Študentske Organizacije. Ta mladenič prihaja iz družine politikov. Povzemam spomin na članek:
Pri 16ih letih se je bil začel aktivno udeleževati delovanja političnih organov znotraj svoje šole. Pri 18 se je včlanil v stranko. V kratkem je postal del ožjega-vodilnega kroga le te.Ob sprejemu predsednikovanja študenske organizacije, se je moral iz svoje stranke (zaradi statutno določene ekskluzivnosti) izčlaniti. Sedaj šteje nekje 25 let.

Francija vre. Vre že nekaj let. Povreva več kot desetletje. Francija polna nasprotij. Krivic. Francija polna ponosa, ki se v soju anglo-saksonskega sonca topi. Razslojena družba, priseljenci iz nekdanjih kolonij. Geta. Socialne krivice. Droge. ...
Francija je revolcionarna nacija (bolje rečeno, je revolucionarni milje). Ob doseganju kritične mase nezadovoljstva, je francoski vzorec – ulica, opeke, kri, kotaleče glave.

Predzadnji nemiri so bili izbruh nezadovoljstva socialno ogroženih slojev.

In par mesecev kasneje, je sporni predlog zakona spravil na noge študente. Pa vendar. Kdo jih je spravil na noge. Kdo je skoordiniral dobro izvedeno akcijo prvih demonstracij? Kdo je potisnil prvi kamen plazu? Kdo je držal niti? Ja. Zgoraj omenjeni mladenič, ambiciozni politik. Populistični politik. Človek katerega sij v očeh, je sij volje po moči, katerega okus na jeziku je okus mase, ki paralizirano sledi njegovim besedam.

In še o spornem predlogu zakona. Kot mi povejo uradne (in s tem v mojih očeh manj kredibilne, a sem se seznanil z dvema, od katerih ena ni francoska) ekonomske analize, naj bi zakon pripeljal do boljšega načina zaposlovanja, vodil naj bi v to, da se v primeru napačne alokacije resursov (napačen človek na delovnem mestu) ta napaka zadovoljivo odpravi.

Kje je problem? Ob vse močnejši interdisciplinarni naravi študijev, ob vse hitrejšem razpredanju znanj, je vse težje slediti/uskladiti/določiti pravilen profil delovnega mesta, na drugi strani pa je ravnokar došolanemu delavcu v praksi neznano polje njegovega dela, ki se kaj rado pokaže, da leži izven njegovih prvotnih želja (prva prijava na delo je lahko popolnoma zgrešena – polje dela ki si ga novopečeni delavec izbere za svojega, rado leži drugje).

Zakonsko stanje, kot ga imajo dosedaj, pa v praksi (znotraj nepravilno umeščenega kadra) rado pripelje do neefektivnega dela, do nezadovoljstva teh novih delavcev in na drugi strani nezadovoljstva delodajalcev. Pripelje do tega, da »zgrešeni« uslužbenec sprejme svojo pozicijo, službo, v kateri se sicer ne vidi, ga ne izpolnjuje, jo sprejme na stoični način poldelovanja, jo sprejme, ker mu zagotavlja ekonomsko bazo.

Tako naj bi zakon v prvi vrsti v praksi reševal zgornji problem. In vodil novo maso visokostrokovnih delavcev k njim ustreznim zaposlitvam. Predvidevati je, da bi po nekem prehodnem obdobju ( v katerem bi se ta zakon uveljavil v pozitivnih aspektih), francoski delavci, delodajalci, francoska ekonomija v celovitosti, zgolj pridobili.

Očitno so tu pasti, saj zakon nazivno podeljuje delodajalcu pravice manipuliranja z diplomiranci. A vas na tem mestu sprašujem. Morajo za to padati glave? Je rešitev v izlivanju nizkotnih čustev splošnega nezadovoljstva na ulice francoskih mest? In naj vas spomnim, da so se demonstracijam pridružili tudi socialno ogroženi, nešolani sloji (ki so po pričevanjih bili najekstremnejši – razbijanje izložb, zažiganje, ...), pridružili tudi sindikati (ki so ob prekucu kritične mase pristavili svoj lonček politikantskega dialoga z državo). In naj spomnim, da so ognju prilivali olje tudi politiki, ki s svojo trmoglavostjo (in tu menim, da je šlo za več stvari: strah pred zgoraj omenjenem mladeničem; preizkus lastne moči; preizkus delovanja policije – v prihodnje, verjetno v kratkem, bodo pariz, marseille, toulon, ... zopet arene bojev, preizkus boja oblasti za oblast – naj še opomnim, da se tudi po umiku spornega predloga zakona, demonstracije nadaljujejo!!!) niso bili pripravljeni na dialog.

In naj sklenem svoje misli. Polslepa masa, spričo kolektivnega nezadovoljstva (procesirana hrana, umazana voda, oddaljenost od narave, neestetski milje, duhovna praznina, ...) ravna kot vsaka masa. Polslepo se ozira za glasom vodje, pripravljena verjeti vsem obljubam, ki se kot vino vlivajo v njih ušesa. Pripravljena je na boj, saj pritisnjena ob steno, koraka nazaj ne vidi. In nizkotni interesi politikantov, te zidove spretno postavljajo. Peljejo to maso, žejne čez vodo, v svoj mlin.
Ne odrekam legitimnosti strahu študentov pred novim zakonom – prej nasprotno. Odrekam pa jim priznati human pristop do reševanja problemov. Odrekam jim kredibilnost, saj mi demonstrirajo svojo zavedenost, naj rečem raje, neavtonomnost svojih misli.

In obenem izražam strah, po novi, fašistoidni Evropi, ki v butarico veže vse nezadovoljstva polne subjekte, ter jim z lažnimi razlagami njihovih frustracij na eni ter lažnimi obljubami na drugi strani, odreka avtonomnost misli. Jih sistemanično potiska v stroj masovnega, instinktivnega delovanja, katerega operaterji si že pripravljajo stelje in žita polna atomska zaklonišča.

Toliko o paranoidnem toku mojih misli.
g