Pri malodane vsakem, zlasti večjemu načrtovanemu objektu, poteče zajetno obdobje, preden se delavci spravijo na njegovo gradbišče. Čakanje je stalnica predvsem pri javnih arhitekturah, naj gre za njih prenovo ali novogradnjo.

Potrebno se je torej vprašati kaj čakanje v arhitekturi pravzaprav pomeni z nekega širšega družbenega vidika. A preden se lotimo tega vprašanja, bomo navedli nekaj značilnih bolj ali manj strateških projektov, ki jih poznamo po dolgih čakalnih dobah pred predvideno (in zamujeno) uresničitvijo. V Ljubljani so takšni primeri: Narodna in univerzitetna knjižnica 2, ki ji, skupaj s še starejšo pobudo za poglobitev železnice v mestnem širšem središču, lahko rečemo "zgodovinski primer" čakanja na gradnjo; potem podzemna parkirišča pod Kongresnim trgom in Plečnikovimi tržnicami; prenova "Kozolca"; pediatrična klinika; novogradnja na lokaciji nekdanjega Šumija; dolga leta zanemarjeni nekoč tovarniški kompleks Rog, ki ga niti t. i. začasna raba ni kaj posebej oživela; zapuščena in propadajoča Kolezija; propadajoče fasade hiš in blokov, zmeraj željne prenove, ter prazni in hkrati grdi nekdanji lokali. Poleg teh znanih primerov je še kopica projektov, ki čakajo v določenih predalih več let ali celo desetletij, nekateri med njimi ne bodo morda nikoli realizirani. V drugih slovenskih mestih je stanje podobno.

Razsežnosti čakanja

Čakanje v arhitekturi in urbanizmu je resen in resničen proces, je nekaj, kar arhitekti najbrž že vnaprej vštejejo v časovni načrt izvedbe svojih projektov. Proces je torej pričakovan in precej zapleten, saj so vanj vpleteni različni dejavniki, kot so finance, soglasja (inšpekcijska, gradbena, naravovarstvena, spomeniškovarstvena, arheološko-dediščinska, lastniška in ostala administrativna), negotove razmere na terenu (naravni vplivi okolja), vse tja do resnih zapletov, ki jih povzročajo koristoljubni sosedje določene gradbene lokacije. Z vsemi temi dejavniki se nekoliko laže spoprijemajo kapitalsko bogato podprte investicije, medtem ko imajo javne gradnje navadno več težav na poti do uresničitve in daljše čakalne dobe. Seveda, problem je tudi pri odgovornih, ki te javne gradnje upravljajo, saj bi velikokrat lahko storili veliko več v prid pospešitve projekta, kot sicer storijo v procesu od priprave načrtov do njegove fizične izvedbe.

Vendar ima čakanje tudi drugo in drugačno razsežnost. Če ga mislimo z vidika urbanega mestnega utripa, ugotovimo, da pomeni čakanje nekaj povsem vsakdanjega, situacijo, ki se opredmeti na različne načine. Čakamo lahko nekoga na ulični klopi ali na trgu "pod uro", čakamo v vrsti za vstopnice in medtem opazujemo okolico, ali, morda najbolj značilno "javno čakanje" - čakanje na vozilo javnega mestnega prometa, ki je v Sloveniji, tako je videti sodeč po še naraščajoči rabi osebnih avtomobilov, precej nepriljubljeno. Čakanje je nasploh lahko prijetno in udobno, lahko tudi ni, lahko torej vpliva na čakajoče psihološko pozitivno ali negativno. V primeru večjih zamud avtobusa bo prej ko ne slednji vpliv čakanja. Prav čakanje na javni prevoz je tradicionalno podprto z bolj ali manj ustrezno ulično opremo: nadstreški in klopmi avtobusnih postajališč ali ustrezno kompleksnejšo opremo na železniški ali avtobusni postaji. Čakanje je tako sestavni in pomemben del uporabe mreže javnih prevoznih sredstev. Prav obravnave tovrstnega čakanja se je te dni projektno lotila skupina mlajših ustvarjalcev iz društva C3 v Ljubljani, v sodelovanju z javnim podjetjem za potniški promet. V mestnih avtobusih smo se v preteklosti sicer razmeroma pogosto srečevali z različnimi bolj ali manj umetniškimi projekti, ki so uporabljali mobilnost vozil in potnikov za širši prodor svojih idej v javnost. Vsekakor je tovrstna souporaba avtobusov v umetniško-izobraževalne namene vedno dobrodošla.

Tretja razsežnost fenomena čakanja je vidna v primeru čakanja v čakalni vrsti za pridobitev stanovanja prek instrumentov socialne podpore (socialna, neprofitna in kadrovska stanovanja). Ker je to področje zmerom finančno šibko, vlada na njem nenehno pomanjkanje stanovanjskih enot v primerjavi z rastočim povpraševanjem po le-teh. Ta pojav se sicer ne nanaša neposredno na arhitekturno-urbanistično področje, vendar je nekje v ozadju družbene razsežnosti arhitekture in urbanizma. Nenazadnje je prav deklarativna socialna skrb v socialističnih časih bila gonilo gradenj in tudi projektiranja, tako da bodo starejši arhitekti gotovo razumeli povezavo med socialnim ozadjem povpraševanja po gradnjah ter resnično realizacijo projekta. Ko se je takšen regulirani trg izpel, ga je zamenjal sedanji t. i. prosti trg. Toda tako pri prejšnjemu kot pri sedanjemu velja neusmiljeni zakon ponudbe in povpraševanja. Družba prehoda je tako ustvarila pogoje za dolge čakalne dobe finančno šibkejšega razreda, saj v razmerah "prestrukturiranja" prihaja do realnega višanja cen nepremičnin, povzročenega z večjim povpraševanjem, hkrati z zmanjševanjem obsega gradenj.

Čakanje je (post)moderno

V času postmoderne arhitekture, ki pri nas tudi sovpada z obdobjem prehoda (tranzicije) v drugačno ekonomsko ureditev družbe, pride do splošnega upada zanimanja za javne funkcije mesta. Zdi se, da so s tem bili ustvarjeni še boljši pogoji za raznovrstna čakanja v njihovi negativni konotaciji, saj je, povedano z rabo razmišljanj Jean-FranLyotarda, postmoderna arhitektura snovala kvečjemu niz drobnih modifikacij v prostoru, ki ga je nasledila od moderne, pri tem pa je morala opustiti globalno rekonstrukcijo prostora, ki ga naseljuje človeštvo. Je pa (post)moderni, tako Zygmunt Bauman, uspelo ustvariti "nekraj" kot prostor brez simbolnih izrazov identitete, razmerij in zgodovine, kraje, kot so letališča, avtoceste, anonimne hotelske sobe ter tudi javni prevoz. Nekraji niso nikdar v svetovni zgodovini zavzemali toliko prostora. In mar niso ravno nekraji malodane sopomenke čakanja (na letalo, na plačilo cestnine, na check-in, na avtobus)? S količino časa, ki je uporabniku teh krajev na razpolago za čakanje, je bilo treba nekaj storiti. To se je v nekaterih primerih udejanjilo predvsem v dobrobit gole komercialne in tehnicistične logike. Čakalnica na letališču je lahko hkrati kavarna z drago postrežbo, čakanje na plačilo cestnine odpade, če se ga plača elektronsko.

Dva primera

In če že obravnavamo čakanje v javnih arhitekturah, je prav, da se ozremo na simbolne premike, ki se, denimo, dogajajo te dni v slovenski prestolnici. Kot smo že zapisali na tem mestu v prejšnjem tekstu Prenova Ljubljane, se je mesto lotilo obnove ključnih nevralgičnih točk svoje urbane podobe. Medtem ko čakamo na zaključitev vseh v tem kontekstu odprtih gradbišč, in tudi tistih, ki bodo šele odprta, se je zgodila vidna sprememba ene izmed najbolj znanih čakalnih točk v Ljubljani, avtobusnega postajališča Pošta na Slovenski cesti. Z novo opremo urbane čakalnice (zaenkrat brez reklamnih vsadkov, celo!) je tako mestu uspelo nadoknaditi zamujeno priložnost iz časa moderne, toda nikdar ni pozno za tovrstne popravke, zlasti ne v negotovih časih nenehnega čakanja.

Drug primer pa prav plastično ilustrira neke vrste prilastitev javnega prostora. Projektna poživitev Tavčarjeve ulice z rumenimi klopmi sicer ima dekorativen učinek, vendar je precej daleč od njihove smotrne javne rabe (kljub, predvidevam, dobrim namenom oblikovalcev). Dejansko se, zaradi vsiljive postavitve klopi vzporedno z izložbami, prostori trgovin psihološko razširijo v polje ulice. Ne vem, če je to razlog, da še nisem opazil, da bi kdo na teh klopeh sedel, pa se po tej ulici pogosto sprehajam. V tem primeru so pač "na čakanju" klopi.

Drug primer pa prav plastično ilustrira neke vrste prilastitev javnega prostora. Projektna poživitev Tavčarjeve ulice z rumenimi klopmi sicer ima dekorativen učinek, vendar je precej daleč od njihove smotrne javne rabe (kljub, predvidevam, dobrim namenom oblikovalcev). Dejansko se, zaradi vsiljive postavitve klopi vzporedno z izložbami, prostori trgovin psihološko razširijo v polje ulice. Ne vem, če je to razlog, da še nisem opazil, da bi kdo na teh klopeh sedel, pa se po tej ulici pogosto sprehajam. V tem primeru so pač "na čakanju" klopi.

Nenad Jelesijević