Tisoč ranjenih naj bi bil zahteval že prvi dan protestov proti srečanju ekskluzivističnega kluba sedmih industrijsko najbolj razvitih držav in Rusije v Rostocku. Napade na policiste, razbijanje izložb in zažiganje avtomobilov so pripisali skupinam demonstrantov, imenovanim Black block. Ne gre za kakšno mednarodno organizacijo, ampak bolj za taktiko v črno zakamufliranih skupin, ki na protikapitalističnih manifestacijah posegajo po tej radikalni obliki boja. Prve obtožene metanja kamenja na policiste pred enim tednom so že po hitrem postopku obsodili na desetmesečne zaporne kazni. Na sodišču nismo videli brezperspektivnih nasilnežev, ampak fante in dekleta z maturo, študente, mlade intelektualce.

Nasilje je razdelilo okoljevarstvenike, mirovnike, anarhiste, pacifiste, sindikaliste, avtonomne in druge na severu Nemčije zbrane levičarje. Namesto o drugačni globalizaciji so bili prisiljeni razpravljati o upravičenosti uporabe nasilja. Podobno se je po vsem svetu spraševalo milijone njihovih simpatizerjev. Rešitev dileme bi lahko hitro našli v odgovoru na vprašanje, ali naj se zato, ker nasprotujem politiki ameriškega predsednika Busha, solidariziram s Hugom Chavezom ali Mahmudom Ahmadinedžadom? Pa očitno ni tako preprosto.

Nemška policija in oblasti so pritisk proti levičarskim skupinam in posameznikom stopnjevale že nekaj tednov. Racije, jemanje vzorcev vonjev "sumljivih" oseb, preventivno brskanje po računalnikih, odpiranje pisem in druge vprašljive metode so legitimirali z domnevnim bojem proti terorističnim zarotam. "Dejstvo, da se sleherna kritična politična dejavnost sooči z odkrito represijo, samo priča o tem, kako zelo nujna je radikalna preobrazba tako političnih struktur kot družbe nasploh. Zlahka se je mogoče zadovoljiti s tem, da nasilje zasenči ostale cilje, a jasno je naslednje: kaj pa naj stori nekdo, ki ga policija in država zaradi političnih prepričanj terorizirata in napadata? Ali lahko ravna drugače, kot da se brani? Ali celo sme ravnati drugače?" se zato sprašuje eden od slovenskih kritikov globalizacije, Andrej Pavlišič, med drugim član Delavsko-punkerske univerze.

Sicer raznoteri kritiki globalizacije v Sloveniji so bili doslej najbolj vidni, ko so se aktivirali v podporo izbrisanim, v odporu proti migrantskemu režimu, v boju proti vstopu v Nato in proti vojni v Iraku ter diskriminaciji in homofobiji. "Združuje nas boj proti lokalnim fašizmom ter proti vsiljevanju diktature prostega trga na vsa področja naših življenj," povzema Pavlišič.

Tudi v Sloveniji želje po privatizaciji vode

Edina etiketa, ki si jo dovoli prilepiti Mitja Svete, je aktivist. In ne, nikakor ni antiglobalist! "Seveda sem za globalizacijo, a za takšno, ki podpira druge kulture, različne ekonomske in socialne sisteme in dostojanstvo posameznika. Ne le globalizacijo kapitalskih in ekonomskih smernic, ampak tudi socialnih pravic in ekoloških vprašanj. Absurd bi bil, če bi kritike globalizacije označevali za antiglobaliste, ko pa komuniciramo z najnovejšo globalno tehnologijo."

Ob zaznavanju kritičnih točk in poseganju v javni prostor z učinkovitimi akcijami se slovensko do globalizacije kritično gibanje, ki deluje v obliki neformalne mreže, organizira tudi okrog prostorov, kot sta Infoshop v Avtonomni kulturni coni Metelkova mesto ali stara tovarna Rog v Ljubljani. Podobni prostori se oblikujejo tudi v drugih urbanih središčih po državi. Ob tem, tako pojasnjuje Svete, je zanj kot aktivista pomembno delovanje v skladu s stališči, ki jih zagovarja v javnosti, tudi v vsakodnevnem življenju. Prične se že z ločenim zbiranjem odpadkov.

Slovenski aktivisti so bili doslej zraven praktično pri vseh demonstracijah proti vrhu G-8. Ker osmerica politikov zastopa le 13 odstotkov prebivalstva (pri čemer so revni povsem izločeni), a želi usmerjati globalno politiko, mu tako, kot njihovi kolegi v tujini, odreka vsakršno legitimnost. Kajti ta neformalna skupina je leta 1975 nastala prav s tem ciljem: da bi v nestabilnih razmerah po naftni krizi in ob dvigu nekdanjih kolonij bolje kontrolirala svet. "Odločili so se za zapiranje v slonokoščene stolpe, od koder se odloča od zgoraj navzdol, namesto da bi teme odpirali na lokalnem nivoju z referendumi in neposrednim demokratičnim odločanjem," je kritičen Svete.

Aktualne nemške proteste organizira predvsem gibanje Attac, mednarodni javnosti znano od protestov proti srečanju G-8 v italijanski Genovi, ko je za socialno in ekološko globalizacijo šlo na ulice 200 tisoč ljudi. Attac ima nad 90 tisoč članov v 50 državah sveta. Člani na svojih spletnih straneh poudarjajo, da je neoliberalna globalizacija prepad med revnimi in bogatimi le še povečala, tako v družbah samih kot med severom in jugom. Motor takšne globalizacije so mednarodni finančni trgi, na katerih bankirji in finančni menedžerji dnevno obračajo milijardne vsote in s svojo močjo vedno bolj spodkopavajo demokracijo. Zato se Attac zavzema za demokratično kontrolo in regulacijo mednarodnih trgov kapitala, dobrin in storitev.

Mitja Svete dodaja, da večina vlad bolj zagovarja interese kapitala kot ljudi. "Glavni cilj srečanj G-8, STO in Svetovne banke je odpiranje poti kapitalu in neskončni ekonomski rasti, ne glede na socialne in ekološke posledice. Trajnostni razvoj je le še oguljena fraza. Že večkrat so padle zahteve po privatizaciji javnih storitev in vodnih virov. Ne pozabimo, da smo še nedavno tudi pri nas imeli popisovanje vodnjakov in vodnih zajetij. Očitno je nekomu prišlo na misel, da bi se dalo z vodo dobro služiti."

Kakšna je dejanska moč skupine G-8

Ob nastanku skupine so predstavniki G-8 s svojimi sklepi resnično krojili svetovno politiko. Leta 1985 so uspešno sklenili razvrednotenje precenjenega ameriškega dolarja. Danes o podcenjenosti japonskega jena sploh ne razpravljajo, četudi Japonska zaradi tega uživa konkurenčne prednosti. Tudi o mednarodnih finančnih fondih, ki prevzemajo podjetja po vsem svetu in iz njih dobesedno do onemoglosti vlečejo dobičke (predvsem na račun "racionalizacije" zaposlenih), uradno raje ne razpravljajo. ZDA in Velika Britanija imajo od tovrstnih praks preveč koristi, da bi privolilev regulacijo.

Toliko bolj ponosen je bil zato britanski preimer Tony Blair, ko je na zadnjem srečanju G-8 leta 2005 v škotskem Gleaneagelsu od svojih kolegov izposloval konkretni sklep, da se bo pomoč Afriki zvišala na 50 milijard dolarjev letno. No, v resnici se je od takrat celo zmanjšala za 2 odstotka. "To lahko preseneti zgolj glumače tipa Bono, ki še vedno ne razumejo (ali nočejo razumeti), da problem ne tiči zgolj v posameznih odločitvah G-8, temveč že v samem dejstvu njegovega obstoja. Obljube so zgolj pesek v oči, katerih namen so pozitivne podobe v javnosti." Prvi konstruktivni način soočanja s temi obljubami je, da to prepoznamo in ustrezno ravnamo. Namesto trepljanja po ramenih s političnimi veljaki je potrebna radikalna politična akcija," podatek komentira prvi sogovornik Andrej Pavlišič.

Mitja Svete ni nič bolj prizanesljiv do obljub o odpisu dolgov afriškim državam. "Te države so posojila že davno odplačale, a jih bodo dolgovi bremenili še naprej zaradi oderuških obresti. To ni pomoč, ampak nova oblika kolonializma, ki podreja te države tako imenovanemu razvitemu svetu. Toda kar potrebujejo, je predvsem to, da najdejo svojo pot razvoja namesto poti buldožerja, to je neoliberalizma. En model za cel svet, primeren za vse kulture, ljudstva in okolja, je absurd. Poleg tega se pomoč revnim vedno pogojuje s strukturnimi reformami. Ena glavnih zahtev STO in Svetovne banke za pomoč afriškim državam je recimo bilo zmanjšanje sredstev za visoko šolstvo. Če bi bila to prava pomoč, bi bila namenjena prav za visoko šolstvo, da Afrika razvije svoje kadre, ki so sposobni območje pripeljati v boljšo pozicijo v skladu z lastnimi potrebami, ne pa, da se poleg tega še privatizirajo zdravstvo, vodni viri itd."

"Tukaj smo zato, ker uničujete naše države"

Prav revne države bodo najbolj čutile posledice globalnega segrevanja ozračja, ki ga z izpusti toplogrednih plinov vzpodbujajo industrijsko najbolj razvite države. Če bi vse države prešle na takšno porabo energije, kot jo imajo ZDA, bi potrebovali pet do osem planetov Zemlja. Pa vendar ravno Busheva Amerika ignorira klimatske spremembe. Takšen brezbrižen odnos bo imel katastrofalne posledice za kmetijstvo, ki je v revnih državah že tako v krizi zaradi politike najbogatejših. Čeprav na svetu pridelamo dovolj hrane za vse človeštvo, vsako leto umre 30 milijonov ljudi zaradi lakote in nedohranjenosti. Kritiki globalizacije za to krivijo izsiljene odprte trge, nareke cen s strani verig supermarketov in subvencioniranje živilskih izdelkov za izvoz. Vse to sistematično uničuje eksistenčne pogoje milijonov malih kmetov, še posebno v revnejši deželah. Tudi v Evropi majhne kmetije izginjajo. Ob tem povzročata monokulturno kmetijstvo in masovna živinoreja katastrofalne posledice pri naravnih virih, kot so tla, voda in biološka raznovrstnost.

Po vsem svetu so se mali kmetje, kmečki delavci in tisti brez zemlje že pričeli samoorganizirati. Zasedajo zemljo, zažigajo polja z gensko spremenjenimi rastlinami, se borijo proti privatizaciji vodnih virov in ustanavljajo kooperative. V posebnih bankah skrbijo za ohranjanje tradicionalnih semen, ki jih skušajo mednarodni koncerni z bogatega severa nadomestiti s svojimi kot intelektualna lastnina zaščitenimi produkti. Organizacije, kot je STO, silijo države revnega juga, da odpirajo svoje kmetijske trge, kamor nato izvažajo bogato subvencionirani kmetje in prehranska industrija s severa in s tem uničujejo lokalne kmete. Ali jih silijo k pridelovanju izvoznih pridelkov, kot so kakav, sladkorni trs, bombaž, medtem ko lokalni prebivalci stradajo.

Zaostrovanje pogojev za življenje in delo v matičnih državah sili v migracijo milijone ljudi. Begunske organizacije v Rostocku zato nastopajo s sloganom "Tukaj smo, ker uničujete naše države". Tisoči prebežnikov umirajo na evropskih, to je naših mejah, zato je ena bistvenih zahtev kritikov globalizacije globalna svoboda gibanja. Mednje sodi tudi dr. Jelka Zorn s Fakultete za socialno delo v Ljubljani: "Iskreno verjamem, da je drugačen svet, torej svet onkraj neoliberalnih odnosov, mogoč. To pomeni tudi svet brez oboroženih spopadov in brez nadzora nad priseljevanjem, kot ga vse bolj nasilno in brutalno izvajajo zahodne države, vključno s Slovenijo. Pomembno je, da odločno in jasno pokažemo, da obsojamo sedanji režim zapiranja in deportiranja priseljencev in beguncev. Ta režim ne le povzroča trpljenje, izkoriščanje, ogrožanje zdravja in celo življenj, ampak spreminja našo družbo v policijsko trdnjavo Evropo. Priseljenci in priseljenke naj živijo z nami, v običajnih stanovanjih in soseskah, pri nas naj iščejo zaposlitev, se izobražujejo, politično delujejo itd., tako kot tudi mi lahko odpotujemo v afriške države, kadar nas je volja."

Alternative so

Pa imamo v Sloveniji kakšno možnost, da ne bi tekli skupaj s čredo G-8 in z drugimi organizacijami, ki delujejo v interesu globalnega kapitala? Rešitev, ki jo ponuja Mitja Svete, je v združitvi nastavkov, ki jih je imel prejšnji sistem, to je samoupravljanja v dejanskem pomenu besede in na vseh nivojih družbenega organiziranja ter političnih svoboščin, se pravi možnosti javnega delovanja in kritike, kar še omogoča obstoječi sistem. Tako bi Slovenija lahko postala ena vodilnih držav alternativnega razvoja. Svetetove ideje niso le utopija, alternative obstajajo že sedaj. Na primer uvajanje načel pravične trgovine, ki je, kot pravi, "majhna in nezadostna korektura in je po drugi strani tudi pokroviteljska, ampak kljub temu daje nekomu v tako imenovanih nerazvitih državah več možnosti". Po gospodarskem zlomu v Argentini po načelih samoupravljanja deluje že dvesto podjetij. Poleg tega je v svetu veliko podeželskih skupnosti, ki si osnovne socialne potrebe zagotavljajo same in ki od države zahtevajo samo to, da jih pusti pri miru ali podpira.

O takšnih alternativah ali rešitvah v Heiligendammu gotovo niso govorili niti na štiri oči. A če so se predstavniki industrijsko najrazvitejših držav že sestali, kakšne sklepe bi morali sprejeti? Odgovarja Andrej Pavlišič: "Najprej sklep o razpustitvi vrha G-8 z zavezo, da na podoben način razpustijo tudi ostale nedemokratične strukture, ki so ob G-8 ključni instrumenti neoliberalnega kapitalizma: Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Nato, Svetovna trgovinska organizacija. Temu naj dodajo tudi takojšnjo odpoved vojni. To bi bil sicer skromen, a spodbuden začetek."

Iztok Šori