Ljudje brez pravice imeti pravice

Ko govorimo o ljudeh brez papirjev ne moremo mimo tega, da bi mislili meje in nadzor nad priseljevanjem. V neoliberalnem globaliziranem svetu meje ne izginjajo, ampak obratno, se krepijo, množijo in spreminjajo svoje učinke. Zunanje meje so reproducirane navznoter, razpršene so v notranjosti države in ločujejo ljudi po osebnih statusih in pravicah (Balibar, 2004). Tako so nekateri ljudje prisiljeni živeti in delati »na meji«. Seveda ne na meji med dvema državama, ampak na meji, ki loči ljudi z osnovnimi pravicami, torej državljane, od ljudi brez pravic, to pa so ne-državljani ali celo anti-državljani. Slovenski primer take analize so lahko izbrisani, poleg njih pa tudi iskalci zatočišča ter priseljenci in priseljenke brez papirjev.
Bistveni del te politike postaja pridrževanje in odstranjevanje priseljencev in iskalcev zatočišča ter javne institucije (zdravstvo, socialno varstvo, zaposlovanje itd.), utemeljene z nacionalnimi referencami. Ali azil pod takimi pogoji sploh še obstaja? Ključni ustanovi v tej politiki odstranjevanja in de-integracije sta center za tujce in azilni dom. Njun nastanek v obliki prehodnega doma za tujce sovpada z nastankom slovenske države. Takrat nastaneta dve izjemni situaciji, ki se v praksi dopolnjujeta: izbris iz RSP in ustanovitev omenjenega doma.
Zanimali nas bodo tudi odzivi družbe na prisotnost nedržavljanov, ki niso omejeni na izključevanje. Prepoznamo lahko več modelov: vladni (na primer osnovna šola, ki je obvezna za vse otroke, ne glede na njihov formalni status), nevladni (primer ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki sicer nudi zdravstvene usluge vsem, ne glede na formalni status, a onstran običajnih zdravstvenih služb) in izven-institucionalni, aktivistični (denimo osvoboditev Gambijcev iz centra za tujce in pomoč pri organiziranju samostojnega življenja na prostosti, aktivnosti Socialnega centra v Rogu ipd.).