Posredovano:

torek 25.03.2008

Ljubljanski šerif Zoki je neke marčevske noči nenapovedano vkorakal v začasni brlog umetniško navdahnjenih brezdomcev v Rogu. Noč je bila mračna in meglena, le Zokijeve modre oči so se svetile v temi. Te slavne oči so iskale spalne vreče, pižame, uspavalne tablete, kasete z uspavankami, pravljice za lahko noč in druge očitne dokaze o spalnih aktivnostih tamkajšnjih obiskovalcev.
A naključje je želelo, da so naleteli na kopico nemško smrdečih turistov, ki so nasedli govoricam z ljubljanskih ulic, da se vsakdo, ki spi v Rogu lahko že naslednji dan samoiniciativno razglasi za umetnika...

Potem ko je Zoki preprečil Hansu iz Stuttgarta, da v eni sami rogovski noči postane Ludvig van Beethoven, Jurgnu iz Kolna pa onemogočil REM- transformacijo v Wima Wendersa, je še enkrat več zadovoljno oznanil prebivalcem svojega mesta, da Rog ne bo postal Metelkova. Nato je zaklenl vhodna vrata in zadovoljno odjahal domov.

Medtem, ko so naslednji dan nemški mediji poročali o izgon nemških državljanov iz dotičnega ljubljanskega hotela
in so se alternativni kulturni atašeji zgražali nad odnosom mestnih oblasti do elitne ljubljanske kulturne scene, so junaškega Zokija mnogi Ljubljančani že primerjali z Janezkom, ki se je sam spavil na trop mogočnih kapitalističnih tajkunov.

V Rogu pa je ostalo mračno. Elektrike in vode ni, smetarji imajo prepoved približevanja, mrkogledi varnostniki vse pogosteje krožijo naokoli. Redki elokventni očividci pravijo, da se po skritih kotičkih razlaga čuden zatohel vonj, da se je znotraj soban ujel nevzdržen hlad, da skozi razbita okna veje prepih in da se na določenh delih stare tovarne iz neznanih razlogov kopiči umazanija. Kljub temu pa naj bi v temi še naprej prebivali zloglasni umetniki in nadaljevali s svojim ustvarjanjem, ki je po večinoma njihovem mnenju neprecenljivo za kulturno podobo našega mesta.

Zoki se po drugi strani boji, da bodo ti umetniki iz teme že jutri poskakali pred njegove odrešilne bagre, kot tisti Kitajec na poti iz trgovine pred tanke na Trgu nebeškega miru.

Od daleč zdaj Rog deluje kot prizorišče spopada med kavboji in Indijanci. Indijanci poudarjajo, da zemlja ne pripada nikomur in da lahko vsakdo na njej prebiva po mili volji, kadijo svoje pipe miru in občasno, ko jim zmanjka mirovniškega dima, spuščajo glasne bojne krike, ki motijo okoliške prebivalce. Kavboji bi jih po drugi strani najraje preselili v rezervat na Metelkovi in na tej zemlji zgradili svojo naselbino.

Ljubljančani pa bi si na mesto, kjer sedaj stoji Rog, želeli prostor, ki bi preobrazil ta del mestnega središča in bi iz Trubarjeve ulice naredili vrelišče ljubljanskega dnevno-nočnega življenja. Želeli bi si tudi, da bi obala Ljubljanice od Petkovškovega nabrežja pa vse do sedanjega parkirišča pod Rogom lepega dne Cankarjevemu nabrežju prevzela primat najlepšega in najbolj obljudenega ljubljanskega sprehajališča, postopališča in posedališča.

Na resničnem Divjem zahodu Indijanci še zdaleč niso bili edina žrtev nasilne civilizacije kavbojev, tako kot se resnični Indijanci niso naselili na kavbojsko ozemlje in šele nato začeli govoriti o vsakogaršnji zemlji. Ljubljanski divji zahod je res samosvoj, a to še zdaleč ne pomeni, da bo na njem zraslo kaj lepšega od togih ameriških nebotičnikov in nakupovalnih centrov. Za zdaj je namreč jasno samo to, da po končnem obračunu med kavboji in Indijanci Rog ne bo postal nova Metelkova.

Še zdaleč pa ni jasno, ali bodo uslišane želje Ljubljančanov in bo središče Ljubljane končno stopilo na ono stran Zmajskega mostu.

lp