Predavanja "La otra campaña" – "druga kampanja"

Poslal-a nomadska univerza, Pon, 24/04/2006 - 11:32

Cezar Zuniga Flores (Mexico City)

Ponedeljek, 24. 4. 2006, ob 15:00, slavno II. nadstropje - ROG

Tu pravijo, da najstarejši govorijo, da so jim drugi pred njimi povedali, da so prvi na teh pobočjih zelo spoštovali obliko školjke. Pravijo, da pravijo, da so jim povedali, da školjka predstavlja vstop v srce. In pravijo, da pravijo, da so jim povedali, da školjka hkrati predstavlja slovo srca, da bi hodil po svetu, kot so prvi poimenovali življenje. In ne le to. Pravijo, da pravijo, da so jim povedali, da se je s školjko klicalo kolektiv, da bi šla beseda od enega k drugemu in da bi bil dogovor sklenjen. Prav tako pravijo, da pravijo, da so jim povedali, da je školjka pomagala ušesu, da bi slišalo najbolj oddaljeno besedo. Tako pravijo, da pravijo, da so jim povedali. Jaz ne vem. Stopam s tabo, z roko v roki in ti kažem, kar vidi moje uho in slišijo moje oči. In vidim in slišim školjko, pu’y, kot ji pravijo v tukajšnjem jeziku.[1]

Tako zapatisti, staroselci, ljudstva Majev v lacandonskem pragozdu opisujejo pomen, delovanje in nastanek petih školjk, ki so zaživele med 8. in 10. avgustom 2003. Školjke so prostori, kjer upornice in uporniki koordinirajo uresničevanje drugačne sedanjosti in prihodnosti, kjer pripravljajo vežo za vstop v novo Mehiko in nov svet. Zapatisti so se vse od vstaje 1. januarja 1994 trudili spremeniti vsakdanjo realnost vzhodnochiapaških vasi, kjer se poleg represije korporacijskih in transnacionalnih institucij kapitala nenehno soočajo z militarizacijo ozemlja, nasilnim izseljevanjem in preseljevanjem vasi zaradi interesov korporativnega kapitala (predvsem ZDA ter tudi Francija in Španija), poskusi privatizacije zemlje, manipuliranjem s cenami kave in drugih pridelkov, kraje naravnih resursov, pobijanji, nasilnim preseljevanjem in genocidi.[2] Vsa ta grozodejstva (se niso in) se ne dogajajo samo zapatistom, niti ne samo staroselcem v Chiapasu. Neoliberalno zublje melje vse nevidne in neslišne tako po Mehiki kot širše, v Srednji in Južni Ameriki, in seveda, tudi na naši in sosednjih celinah.

Kljub temu da Chiapas proizvede 35 odstotkov hidroenergije za celotno Mehiko, da Coca-Cola s chiapaško vodo oskrbuje vseh 106 milijonov prebivalk in prebivalcev Mehike, ki si jo lahko privoščijo, da je bogat z nafto in naravnimi viri, ki jih država izvaža v ZDA, da ima veliko biološko raznovrstnost, izjemno bogastvo zgodovine, mitologije in umetnosti preteklih predkolonialnih kultur in njihovih zapuščin, ki si jih ogledujejo milijoni iz vsega sveta ..., pa 34 odstotkov prebivalcev nima dostopa do elektrike, 60 odstotkov prebivalcev živi v revščini, 43 odstotkov nima dostopa do pitne vode, 60 odstotkov otrok ne more obiskovati šole. Smrtnost novorojenčkov ob porodu je med najvišjimi na svetu. Chiapas je tudi po drugih razvrstitvah makroekonomskih kazalcev najslabše razvita in razvijajoča se država med 31. državami Združenih držav Mehike in samostojnim federalnim ozemljem (Distrito Federa – DF ali Cuidad de Mexico).

Med zapatisti je že bilo tako – ali še slabše – vendar se stvari spreminjajo. »Nekoč nismo imeli«, pravi zapatist v Oventicu, »danes pa, danes je«.[3] Kam in kako hodijo ti uporniki, sva s companerom raziskala in izkusila med obiskom vseh petih školjk po koncu druge alerte roja[4] in po razglasitvi Šeste deklaracije iz lacandonskega pragozda. To je bilo slovesno obdobje fiest, plesa, nogometnih in košarkarskih turnirjev, dela in novih gradenj, igre, zborovanj, pogovorov in encuentrov. Takrat so školjke praznovale drugo obletnico delovanja in takrat se je ravno pričela uresničevati Šesta deklaracija, v kateri nas zapatisti obveščajo, da prihajajo v vse dele Mehike, da bi poslušali in se integrirali v boje proti neoliberalizmu po vsej državi in onkraj nje.

[1] Subcomandante Insurgente Marcos, Mehika, julij 2003, dostopno na www.dostje.org
[2] Največji genocidi nad staroselci so se dogodili v krajih Acteal, El Bosque, Aguas Blancas in El Charco.
[3] »Años antes no tenemos nada, ahora si, ahora hay«. Pri pogovorih z zapatisti je simptomatično, kako pripovedovanjih upoštevajo pomembne teoretske dosežke sodobnih teorij proti kapitalizmu. To jim najbrž uspeva z refleksijo, vendar je verjetneje, da do tovrstni alternativnih političnih diskurzov prihajajo spontano, ali zaradi okorne španščine ali formiranja stavkov s pomočjo staroselskega jezika. Bookchin (1989) nas nagovarja, da namesto posedovanja (uporabe glagolov »imeti«, »vzeti« ali »posedovati« (to own), ki označujejo premoč individuuma nad drugim individumom ali objektovm), uporabljamo druge opisne glagole, s katerimi lahko participiramo sobivanje s predmeti, naravo, drugimi ljudmi itn., kot je to počela organska družba.
[4] Stanje najvišje stopnje pripravljenosti.

nomadska univerza's blog | Za komentiranje se prijavi oz. registriraj Dogodki, dejavnosti