Pametni človek se uči iz napak, ki jih dela.
Modri človek se uči iz napak, ki jih pametni človek počne.

Smart man learns from his mistakes.
Wise man learns from the mistakes smart men make.

- DNEVI ODPRTIH VRAT
- OPENfreestyleKARAOKE&JAMsession vMODREMkotu

MODRA BARVA

"Simbolika modrine: modrost, inteligentnost, nesmrtnost, neskončnost, globinskost, vzvišenost, poduhovljenost, mistika. "
Modra spada med osnovne barve. Njej nasprotna je rumena barva, zmes obeh pa je zelena, ki združuje lastnosti obeh. V naravi je razprostranjena v sinjini neba, ki se odslikava v vodi.

Simbolika modrine: modrost, inteligentnost, nesmrtnost, neskončnost, globinskost, vzvišenost, poduhovljenost, mistika.

Njene psihološke asociacije: jasno, sveže, lahkotno (barva atmosfere), prozorno, zračno, oddaljeno, tiho, mirno …

Fiziološki učinki modrine: umirja srčni utrip, zmanjšuje ritem dihanja, pomirja, spodbuja k umski aktivnosti, introspekciji, zbranosti, usmerja navznoter - pravijo ji barva miru in počitka. Kot signalna barva opozarja.

Njen karakter: konzervativen, aristokratski, vzvišen, poduhovljen, odmaknjen, introspektiven. Za to barvo se odločajo predvsem politične, socialne in versko duhovne organizacije. Zaradi bogate simbolike in odmaknjenosti privlači umetnike.

Po Lüscherju (1977) modra simoblizira enost. Je nekonfliktna barva miru, ki sprošča in vzpodbuja k pripravljenosti na kompromise.

Modrina v naravi: cvetje (jetrnik, spominčice, plavice, zvončnice, encijan), kristali in minerali (sodalit, ahati, turkiz … ), voda, brezdanje, nebo, atmosfera).

Ker je modra v naravi zelo razširjena, smo nanjo dobro prilagojeni in spada med najbolj priljubljene barve.

Ljudem, ki se pogosto obdajajo z modro barvo, tako imenovanim modrim osebnostim, na splošno pripisujejo določene značilnosti. Gre za občutljive, spoštljivo zadržane osebnosti, ki so nagnjene k razmišljanju. Odlikujejo se v družabnosti, stanovitnosti, pripadnosti (do enakomislečih) in s čutom do obveznosti. Zato ne preseneča, da se združujejo v razne skupnosti, društva, politične in druge organizacije. Okolica jih dobro sprejema.

Izrazita temno modra barva, ki je sorodna črnini, odraža izjemno konzervativne in zadržane značaje s togimi prepričanji. Morda so nekoliko preveč osredotočeni nase in premalo v stiku z realnostjo. Svetle barve pospešujejo živahnost – kot svetloba, a temna barva nas tlači. Ob modri se počutijo prijetno potrti ljudje.

In obratno, osebe, ki se nadvse izogibajo modri barvi, naj bi bile nestabilne, vzdražljive, kar naj bi se odražalo tudi v nevrotičnem vedenju in omejeni sposobnosti koncentracije. Morda se nagibajo k občutkom krivde, ker teže dosegajo zastavljene cilje. Zato pa se toliko bolj zavedajo »napak« drugih ljudi, čeprav le te dejansko odslikavajo njihove lastne pomanjkljivosti, projicirane v okolico.

Duhovni vidik modrine obravnava Alfons Rosenberg v knjigi Odkrivajmo simbole:

Modro simbolizira razodevajočega se Boga. To je jasno po osrednjem dogodku sinajskega razodetja. Ko so namreč Mojzes, Aron, Nadab in Abiu s sedemdesetimi starešinami prišli na goro razodetja, so videli Izraelovega Boga. »Pod njegovimi nogami je bila kakor podoba iz safirovih plošč, jasna kakor samo nebo« (2Mz 24,10). Kot pozneje Ezekiel (prim. 1,26), so zatem starešine videle Boga, zakritega z dozdevnim safirno modrim izžarevanjem (aura), po katerem se je izkazovala božja navzočnost in sestop na zemljo. V tej modrini se Bog ni razodel kot Stvarnik, temveč kot gospod zaveze in kot tisti, ki se poln ljubezni sklanja k ljudem. Na vprašanje zakaj naj bi se Bog razodeval ravno v modrini, so judovski modreci v Talmundu skušali takole odgovoriti: »Ker škrlatno modro ustreza morju, morje neba oboku, nebo safirju in safir prestolu veličanstva, ki so ga izraelski starešine gledali na Sinaju«. Po Pirke R. Elieserju 46 sta bila tudi sami tabli postave iz safirja; kot snovni nosilki razodetja sta bili modri.
Po tistem dogodku božjega razodetja je modra postala prednostna in dokončna hebrejsko kultna barva. Zato je povsem smiselno, če je bilo modro v odnosu z notranjostjo svetišča v hebrejskem kultu, s skrinjo zaveze, s skrinjo božje navzočnosti. Oltar za žgalne daritve so med potjo judovskega ljudstva skozi puščavo pokrivali z rdečim žametnim prtom, skrinjo zaveze pa ne le s štiribarvno zaveso, ki je delila Sveto od presvetega, temveč z žametno modrim prtom.

Hladna, pomirjujoča barva brez čustev, ki spominja na doživljanje neskončne razdalje in oddaljenosti, pa je tudi barva premišljevanja in abstraktnega mišljenja. Ta pomen modrega posebno prevladuje, ko ob koncu starega veka premišljevanje postave počasi izpodriva daritveno bogoslužje, stanje, ki dokončno nastopi z razdejanjem templja v letu 70 po Kristusu. V Novi zavezi pa modro kot božja barva nima kakega posebnega pomena.