GNITJE DRUŽBE

Poslal-a kaptive, Sre, 26/05/2010 - 09:31

FWD

Slovenija je stara prasica, ki žre svoje otroke

Urban Vehovar

Finance 96/2010
20.5.10 00:01

Slovenske oligarhične elite so odpovedale staro družbeno pogodbo s plebsom tako na ravni demokratičnih načel, ko so se dvignile nad načela pravne države, kot na preživetveni ravni. Ne vzpostavljajo namreč pogojev za dolgoročno vzdrževanje blaginje prebivalstva RS. Elite so sicer sprejele nekaj ukrepov za izhod iz gospodarske krize, vendar so ti ukrepi nepomembni v primerjavi s potrebo po vzpostavitvi nove družbene pogodbe.

Naše oligarhične elite izkoriščajo demokratične institucije in zasebno lastnino predvsem za obrambo zasebnih interesov, ne pa v javno dobro.

Prebivalstvo se na procese oligarhizacije in na zaostrene gospodarske razmere odziva z metodami, ki so mu dostopne. Z njimi poskuša ohraniti še sprejemljivo kakovost življenja. To pomeni, da se vse bolj zanaša na vire, ki jih premore najožje krvno sorodstvo, ter na dohodke, ki jih pridobiva z delom v sivi ekonomiji. Na žalost pa v procesih oligarhizacije in retradicionalizacije izgubljajo tisti deli prebivalstva, ki so najbolj naklonjeni modernizaciji. Za številne je radikalna rešitev eksistenčne krize odhod v tujino.

Tihi eksodus ljudi in kapitala iz Slovenije

Iz Slovenije naj bi pred dvema letoma odšlo okoli 700 mladih, visoko izobraženih ljudi. Eksodus se nadaljuje tudi danes. Seveda, bistvo je očem nevidno, zato množičnega bega najsposobnejših sinov in hčera naroda v tem hipu ni opaziti. Odhajanje mladih, talentiranih, inovativnih in avtonomnih je posledica krepitve korupcije, klientelizma in nepotizma v Sloveniji. Nobenega dvoma ni, da so takšna omrežja v zadnjem desetletju dozorela tudi na ravni slovenskih univerz in raziskovalnih inštitutov.

Tukaj prevladujejo in zmagujejo tisti, ki so del že delujočih omrežij moči, ki imajo politične zveze in vpliv na devilovanje ministrstev in institucij, ki podeljujejo raziskovalna sredstva. V zadnjih dveh desetletjih so vzpostavili in utrdili sistem, ki nagrajuje posameznike z zlomljenimi hrbtenicami, sužnje vodij raziskovalnih inštitutov. Poslušam pripovedi o docentih mlajše generacije, ki svoje otroke sicer šolajo v Sloveniji, a na šolah, v katerih je jezik poučevanja angleščina.

Načrtujejo pač, da bodo čez nekaj let odšli iz okolja, ki spoštuje le moč in nagrajuje podrejanje. Hkrati iz Slovenije odhajajo tisti posamezniki, ki so v zadnjih dveh desetletjih obogateli. Nekateri izmed teh odhajajo iz države, tisti, ki ostajajo - ker je kakovost življenja v tej državi še visoka - pa svoj kapital načrtno prelivajo v tujino. Ne moremo pričakovati, da bodo svoj kapital prelivali v sklade tveganega kapitala.

Ti ljudje niso podjetniki, so le lastniki, ki so izkoristili razmere za osebno obogatitev. Preglejte lestvico najbogatejših državljanov Slovenije, ki jo vsako leto objavlja revija Manager. Le redki izmed njih so podjetniki v pravem smislu besede. So lastniki podjetij in kapitala, niso pa podjetniki. Razreda podjetnikov in investitorjev, ki bi dosegel kritično maso, v Sloveniji ne premoremo. Oblikoval se bo šele v prihodnjih desetletjih. Toliko časa pa preprosto nimamo.

Družbe se ne prelamljajo, temveč sesedajo vase

Zgodovina nas uči, da se družbe le redko prelamljajo. Tudi izbruh nezadovoljne populacije v Bolgariji, na Madžarskem, v Latviji ter Grčiji ni spremenil ničesar. Oligarhije so tudi po izbruhih nezadovoljstva obdržale oblast. Ni namreč nikogar, s komer bi jih bilo mogoče zamenjati. Ni protielit, ki bi prišle od zunaj in v vladanje vnesle vrednote solidarnosti, etičnost in bi bile zavzane demokratičnim načelom, na primer načelu vladavine zakona.

Tragično je, da družba ne doživi preloma čez noč, temveč se neopazno seseda vase. Sčasoma patologije družbenih elit ponotranjijo tudi člani družbe, ki zasedajo nižje kline na družbeni lestvici. Zazdi se, da so ekscesi elit neizogibni, da so sestavni del delovanja družbenega telesa, korupcija, klientelizem in nepotizem pa "naravno" stanje družbe. Pohlep, zloba, zavist, privoščljivost, prezir in sovraštvo postanejo v takšni družbi del vsakdanjega zasebnega, javnega in političnega življenja, ki ga nihče več ne preizprašuje.

Tistega, v kar si bil rojen, pač ne moreš misliti, niti si tega ne upaš. Soočenje z resnico bi bilo namreč preveč boleče. Zmeraj znova sem pretresen, ko srečujem ljudi, ki so obupali nad patologijami slovenske družbe, ali pa so se z njimi sprijaznili, ker pač ne morejo drugače. Pa ne govorim o revnih ali brezposelnih ljudeh. Ne, ti ljudje so zaposleni, imajo za naše razmere solidne plače. Obupujejo zaradi razmer v družbi. Nekateri izmed njih so izgubili upanje, da bi lahko odšli od tod. Za kaj takšnega so namreč prestari.

Razmišljajo pa o tem, da morajo vsaj svojim otrokom ponuditi možnost za odhod iz tega prostora. In ne gre za ljudi, ki šolajo svoje otroke v šolah z angleškim učnim jezikom, temveč za povprečne posameznike in posameznice iz srednjega sloja.

Gnitje družbe je neopazno

Ta družba domala neopazno gnije od znotraj. Vemo pa, da je voh adaptiven čut, da se človek na vonj privadi in da ga sčasoma ne zazna več. Gnitje lahko traja 20, 30 ali 40 let. Toliko je trajalo v Grčiji, toliko traja v Italiji. To sta družbi, ki jima postajamo vse bolj podobni, kot tudi Rusiji, seveda. Tako Grčija kot Italija sta zibelki inovacij v političnem življenju, demokracije in republikanizma, vendar sta danes le karikaturi demokracije, družbene pravičnosti in odgovornosti ter odzivnosti elit. Sta ogledali naše sedanjosti in prihodnosti.

Vprašanje je, ali smo se pripravljeni soočiti z resničnostjo te družbe? Si kaj takšnega upamo ali upate? In kaj nas sploh lahko reši? Bojim se, da smo tako daleč, da rešitev ni več mogoča. Kot ni in ne bo korenitega preloma, ni in ne bo korenitih rešitev. Družbeno tkivo se celi počasi, desetletja. V tem času ga morajo oskrbovati pozorne in sposobne elite. Takih elit, to je povsem jasno, v tem prostoru ne premoremo.

Slovenija žre tisto, kar je v tej družbi najboljšega

Naslov tega komentarja se zdi provokativen. V njem parafraziram Jamesa Joyca, ki je zapisal, da je Irska stara prasica, ki žre svoje prašičke. Joyceovo primero je uporabil tudi Danilo Kiš, ki je revolucijo označil za staro prasico, ki žre svoje otroke. Kar zadeva Slovenijo, lahko to primero uporabimo tudi zanjo. Slovenci sicer čistimo smeti okoli hiš, a v njih živijo alkoholiki, samomorilci in fritzli. Tudi naša demokracija ostaja zgolj na ravni pravnih floskul in ne pridobiva vsebine. Naše oligarhične elite izkoriščajo demokratične institucije in zasebno lastnino predvsem za obrambo zasebnih interesov, ne pa v javno dobro.

Poanta zgodbe je, da tudi Slovenija žre svoje otroke, da žre tisto, kar je v tej družbi in ljudeh najboljšega. To počne tiho in neopazno. Tisti, ki vidijo in slišijo, si zatiskajo oči in ušesa, videči in slišeči pa postopoma odhajajo. Tako izgubljamo substanco, svojo življenjsko tekočino, s tem pa kritično maso, ki jo potrebujemo, da bi lahko dolgoročno ohranili blaginjo večine prebivalstva Slovenije.

kaptive's blog | Za komentiranje se prijavi oz. registriraj RogZin | Uporabniki