Nocojšnji umetniški dogodek, recital improviziranih skladb moderne klasične glasbe domačih del bo predstavljal bizarno sestavo elementov, porogljivo poigravajoč se z urejeno glasbeno pripovedjo in s teatralnimi pogovori inštrumentov, ki bodo prispevali k zaokroženosti celotnega koncerta. V zmagoslavju blokov črnih tipk na klaviaturah, ki bodo v začetku delovali samostojno ter se nato zgoščeno združevali z bobnarsko podlago do nerazločljivosti, bo potekal samostojen del kompozicije. Klišejska pripoved se bo pojila na nasprotjih nežnih, meditativnih trenutkov, stopnjevanih v mračnjaško atonalnost ter hektično razsekanost. Na podobni napetosti, ki se roga njeni lastni bizarnosti, bo gradila tudi kitarska sozvočnost. Četudi zelo moderno, bo v tem kontekstu delovala precej tradicionalno. Nadaljevalo se bo v opojni meditativnosti in z močnim pridihom espresso-impresionizma v povsem nasprotni smeri od vseh poprejšnjih momentov in milina izraza bo tu doživela svoj višek. Odlični, s tehnično popolnostjo odigrani kratki intermezzi bodo v nizu tega večera delovali morda nekoliko izven konteksta in sklenjeni v nek časovni krog in bi jih morda morali v vrstnem redu kompozicij smiselno postaviti na kako drugo mesto, a tovrstno oblikovno nejasnost bo odtehtal svojevrsten zaključek recitala. Dodatek, povsem primeren za koncert, ki se ne bo spuščal v isto globino pretežno težkih improvizacij, ga bo namreč obrnil v tretjo smer.