Tekel sem že več ur, brez prestanka, brez globokega vdiha, brez jasne misli, brez uhojene poti. Nisem se mogel ustaviti - vedel sem: ko bom enkrat počil, bo po meni.

Stečem na dvorišče stavbe, ki mi na prvi pogled deluje zapuščena. Vrata. Vhod v stavbo.
Stopim skozi.
Zagledam stopnišče v ogromni stavbi, ter stečem po njem. Do vrha... Tam se usedem ob odprtih vratih, ki vodijo na teraso.
Zazrt vase strmim v daljavo. Otrpli udi mi bingljajo v lahnem vetru. Utrdim svoj položaj: prekrižani nogi postavim vzporedno na tla. V kolenih začutim nemirne mravljince, ki, kot da evkaliptusu, grižljajo sredico. Naredim korak v temi, vendar se spotaknem čez nekaj, kar leži na tleh pred mano zato plosko padem na tla. Negiben, otopel, z opraskanim obrazom, ležim, krvaveč iz nosu. Smejim se v brk. Na deset centimetrov opazujem mravlje, ki spodrsujejo po mali rdeči mlaki. Drugi ovinek socializma, na pol poti v komunizem.

Nakar otrpnem in se zgrozim.
Zagledam veliko luknjo, ki mi grozeče mežika. Me vleče v črno globino. Okamenel se ne premikam in le vegetiram. Če bi imela žabji jezik bi me zagrabila in posesala vase. Stojiva si eden proti drugemu, oba otrpla. Ona, ker je takšna, brezskrbna že od vekomaj in jaz samo presran. Buliva se.

Naenkrat v njenem očesu odsev... sveča...
Skozi luknjo vidim zavito stopnišče, ki izginja v temo globoko v kletnih prostorih.
Še dobro da sem se spotaknil ob njej, saj bi skoraj padel par nadstropij globoko skozi njo.
Po stopnicah se iz globine teme počasi primaje bradat in kosmat možakar s svečo v roki.

Prestraši se, ko me zagleda na tleh.

Saj, čudno mu je, kaj v temi počnem krvav na robu globokega jaška.
Ponudi mi wc papir da se obrišem pod nosom. Je ravno prišel s sranja.
Pravi, naj pridem raje na svetlobo.
'saj je ni dosti, a če jo iščeš jo tudi najdeš.'
Pomagal mi je vstati, in ob soju medle sveče sva zavila proti, na videz, še temnejšemu prostoru.

--------------------------------------------------

----------------------> svetloba

Čez nekaj časa sva prišla na sredino dvorane. Vem da je bila dvorana, saj je soj sveče izginjal v praznino, skozi razbitine šip, pa je občasno ušel kak žarek svetlobe z ulične razsvetljave iz sosednje ulice.

Vseeno je bilo temno kot v rogu!

Takrat sem zaslišal zamolkle glasove. prihajali so izza vrat. In tudi bradač je nadaljeval svoj počasni a sigurni hod proti glasovom.
Nenadoma je odprl vrata in svetloba me je zaslepila. saj ne da je je bilo preveč, le da je tema bila predtem tako temna.
Tam je sedela intimna družbica, kadili so ob soju velikih sveč, se pogovarjali, radio na baterije je potihem igral naključno glasbo, kava je dišala in vzdušje v sobi, ki ni bila ne prevelika, ne premala, je bilo prav pomirjujoče.

Ponudil mi je kozarec kave.

-----------------------------------------------------
---------------------------> Sladkost grenkobe

Ne želim povezovati motivov te zgodbe s pregovorno cankarjansko različico skodelice kave, ki je, verjetno, podzavestno ustvarila narodov občutek krivde za dejanje zanikanja...
Naš izvirni greh, ki ga v sebi čuti vsak, ki je moral brati knjige in pisati referate na to temo, v našem preljubem učnem sistemu...

Res pa je, da mi je kava všeč.

Ni mi pomembno ali jo pijem zjutraj, zvečer, pred ali po. Všeč mi je njen učinek, vendar mi je še bolj všeč njen okus. Všeč mi je do te mere, da jo pijem tudi, ko mi je zaradi nje že slabo. Jutro se mi nikoli zares ne začne brez nje, in tudi ko sem alkoholiziran, zapaše skodelica črne grenke kave za hitrejšo streznitev.

Spomnim se dneva, ko smo pokopali babico. S pokopališča smo se s spremljevalno povorko vrnili v njeno prazno stanovanje.
Praznina... prav tako prazen je bil tudi del mene.
Pogled na to praznino je bil moreč, saj sem jo čutil iz notranjosti. Stopil sem ven na zrak, saj mi je postalo težko v prostoru polnem ljudi a zame tako praznem. V tem mi je pristopila teta. Babica je bila njena mama, in ob teti mi ni bilo neprijetno, saj naju je boleča praznina povezovala. Ponudila mi je skodelico močno dišeče, goste črne kave, ki jo je pripravila samo za ta namen. Nesladkana, gosta.
Popil sem jo zduška.
Kljub temu, da je bilo kave za slab požirek, je bil to požirek najmočnejše kave, kar sem jih kdaj koli poskusil.
Čutil sem praznino, ki se je zapolnila s toplim gostim nektarjem in začutil sem svojo dušo, ki se je privezala nazaj. Zopet sem začutil svoje telo, ki se je v meglici spominov in pod vplivom tragične izkušnje čisto oddaljilo od moje točke zaznavanja.
No ja, se mi zdi da sem se notranje jaz odmaknil od telesa, a ni pomembno.
Kava je privezala mojo dušo nazaj, kakor noben pogovor, zdravilo ali stvar ni mogla.
Od takrat ima kava zame še dodatni pomen, kakor le jutranje odvajalo, ter odganjalec mačka.

In kava, ki sem jo poskusil tu, je bila podobna tisti tetini. Le da je bila ta bolj sladka, primernejša za pitje tudi ob ne tako tragičnih izkušnjah...