Okrog 150000 ljudi se je 15. maja 2011 podalo na ulice 60 španskih mest. Pod sloganom “Nismo blago v rokah bankijev in politikov” so zahtevali “Resnično demokracijo zdaj”. Protest je bil organiziran v družbenih mrežah na svetovnem spletu brez velikih sindikatov in političnih strank. Po koncu pohoda so se nekateri odločili, da čez noč ostanejo na Plaza del Sol v Madridu. V zgodnjih jutranjih urah jih je s silo odstranila policija. Temu je sledil množičen poziv vsem, da zasedejo svoje lokalne trge, ki so se mu odzvali tisoči. Med nastajanjem tega besedila, je zasedenih 65 javnih trgov, podporni protesti pa se odvijajo pred španskimi ambasadami povsod po svetu. O tem verjetno niste slišali v slovenskih medijih, se pa zagotovo dogaja. Poskusite na #spanishrevolution, #yeswecamp, #nonosvamos or #acampadasol na Twitterju in se prepričajte sami. V nadaljevanju sledi besedilo Emmanuela Rodrígueza in Tomása Herrerosa iz španskega kolektiva Universidad Nómada.

Bedak, to je resnična demokracija (15. maj, od ogorčenja k upanju)

Petnajsti maj je nedvomno prelomnica: iz spleta na ulice, od razgovorov ob kuhinjskih mizah k množičnim mobilizacijam in predvsem od ogorčenja k upanju. Deset tisoči, in to običajni državljani in državljanke, so se odzvali na poziv, ki se je razširil po internetu, se podali na ulice z jasno in obetavno zahtevo: hočejo resnično demokracijo, demokracijo, ki je ne določa pohlep peščice, ampak potrebe ljudstva. Nedvoumni so v njihovi obsodbi političnega razreda, ki jim je v krizi obrnil hrbet in se priklonil diktatom tistemu, kar je olepševalno imenovano “trgi.

Kako se bo oblikovala in razvila ta zahteva po resnični demokraciji, bo jasno v naslednjih tednih in mesecih. Vse pa kaže na to, da bo gibanje raslo in dobivalo vse večjo moč. Najbolj jasen znak njegove prihodnje moči je zasedba javnih trgov in provizoričnega tabrojenja v tako rekoč vseh večjih španskih krajih in mestih. Štiri dni po prvem pohodu družbene mreže prekipevajo v podpori gibanju, pri čemer se ta virtualna podpora prevaja v rast gibanja na ulicah in trgih. Čeprav je težko napovedovati, kam nas bo vse to pripeljalo, že lahko izpostavimo nekatera vprašanja, ki jih je gibanje zastavilo.

Prvič, pritožbe, ki jih je izpostavilo gibanje 15. maja so jasne. Rastoč del populacije je ogorčen nad parlamentarno politiko kot jo poznamo, kot jo danes izvajajo naše politične stranke – zaradi nje plačujejo krizo najšibkejši deli družbe. V zadnjih letih smo vse bolj osuplo opazovali, kako velike banke dobivajo milijone v obliki bail-outs, medtem ko rezi v socialne storitve, brutalni napadi na osnovne pravice in prikrita privatizacija odžirajo že tako podhranjeno špansko državo blaginje. Danes ni več nobenega dvoma, da so te politike nevarne tako za našo sedanjost kot prihodnost. Ogorčenje se še zaostruje zaradi strahopetnosti politikov, ki so nezmožni končati vladavino finančnega sveta. Kam so šle vse obljube iz začetka finančne krize, da bodo dali kapitalizmu človeški obraz? Kaj se je zgodilo z idejo ukinitve davčnih oaz? Kaj z napovedmi, da bo finančni sistem podvržen nadzoru? Z načrti obdavčenja špekulacij in obljubo, da se bodo ukinile davčne olajšave za tiste, ki imajo najvišje dohodke?

Drugič, gibanje 15. maja je mnogo več kot zgolj opozorilo tako imenovani levici. Mogoče je, pravzaprav je precej verjetno, da bo na lokalnih volitvah v Španiji, ki bodo 22. maja, levica doživela katastrofalen poraz. V tem primeru bo to samo uvod v tisto, kar se bo zgodilo na splošnih volitvah. Danes lahko brez oklevanja rečemo, da je institucionalna levica (stranke in veliki sindikati) tarča splošnega političnega nezadovoljstva zaradi popolne nesposobnosti, da bi ponudila nove rešitve v tej krizi. To je razlog napovedanega dvojnega poraza levice. Po eni strani se njene politike ujete v popolnoma pristranski način branja krize, po katerem je problem v pomanjkanju virov. Recimo jasno in glasno: takšen problem ne obstaja, nikakršnega pomanjkanja virov ni, resnični problem je skrajno neenaka distribucija bogastva in finančna “disciplina” ta problem vsak dan še zaostruje. Kje so neskončne koristi od nepremičninskega balona danes? Kaj smo dobili od smešnih projektov, kot sta letališči v Castellónu ali Lleidi, če jih omenimo le nekaj? Kdo ima koristi od velikanske gore dolgov, ki pohabljajo toliko družin in posameznikov? Institucionalna levica ni bila sposobna stati na strani in delati s številnimi gibanji, ki zahtevajo svobodo in demokracijo. Kdo lahko pozabi Zapaterove besede, potem ko je bil v parlamentu zavrnjen predlog dación de pago [1], da bi tak ukrep “ogrozil solventnost španskega finančnega sistema”? Koga je nagovoril s temi besedami? Milijone ljudi, ki so zasužnjeni s hipotekami in obrestmi velikih bank? In kaj lahko rečemo o njihovem nedostojnem zakonu o intelektualni lastnini, o razvpitem Ley Sinde? Je bil s tistimi, ki so oblikovali splet ali s tistimi, ki načrtujejo, da bodo od njega služili, kot da bi bila kultura še eno blago? Če bo institucionalna levica še naprej ignorirala družbena gibanja, če ne bo prekinila s scenarijem finančnih in ekonomskih elit in ne bo prišla s planom B, ki bi nas lahko popeljal iz krize, bo dolgo obtičala v opoziciji. Časa za odlašanje ni več: ali se spremenijo ali pa bodo popolnoma izgubili še obstoječo družbeno legitimnost, da predstavljajo vrednote, za katerimi pravijo, da stojijo.

Tretjič, gibanje 15. maja razkriva, da državljani niso pasivni, kar trdijo mnogi analitiki, ampak so se bili sposobni organizirati v kontekstu globoke krize političnega predstavništva in institucionalne zapuščenosti. Nove generacije so se naučile, kako oblikovati splet, ustvarile so nove načine “biti skupaj”, brez ozira na ideološke klišeje, oboroženi z zdravo razumskim pragmatizmom, izogibajoč se vnaprej danim političnim kategorijam in velikim birokratskim aparatom. Soočeni smo z vzponom novih “večinskih manjšin”, ki zahtevajo demokracijo proti vojni “vseh proti vsem” in idiotski atomiziaciji, ki jo promovira neoliberalizem, demokracijo, ki zahteva socialne pravice proti logiki privatizacije in rezov, ki jih vsiljujejo ekonomske oblasti. In prav mogoče je, da so na tej preokratnici stari politični cilji neuporabni. Upati na nemogočo vrnitev v ogrado Države, ali prizadevati si za polno zaposlenost – kar se zdi, da počne celotna španska parlamentarna levica – je nesmiselna naloga. Ponovna izumitev demokracije zahteva najmanj nove oblike distribucije bogastva, državljanske pravice za vse, ne glede na kraj rojstva (nekaj, kar je v skladu s temi globaliziranimi časi), obrambo skupnega dobra (da, okoljski viri, pa tudi znanje, izobrazba, internet in zdravje) in različne oblike samo-vladanja, ki lahko prekinejo s korupcijo zdajšnjih.

Končno, pomembno se je spomniti, da je gibanje 15. maja povezano z drugimi evropskimi protesti, ki jih je sprožila reakcija na tako imenovane “politike zategovanja pasov”. Ti protesti stresajo puščavo realnega, ukinjajo podobo brezoblične in tihe množice evropskih državljanov, ki tako ustreza interesom političnih in ekonomskih elit. Tukaj govorimo o kampanji UKUncut proti Cameronovim politikam v Veliki Britaniji, o množičnih mobilizacijah Geraçao a Rasca na Portugalskem, ali na primer o tem, kar se je zgodilo na Islandiji, kjer so se ljudje odločili, da ne bodo pomagali (bail out) bankam. In inspiracija seveda prihaja v prvi vrsti iz arabskih vstaj, demokratičnih uporov v Egiptu in Tuniziji, ki so zrušili njihove skorumpirane voditelje.

Ne vemo, kaj bo končna usoda gibanja 15. maja. Na tej točki pa lahko z gotovostjo trdimo, da imamo od sedaj dve različni poti iz te krize: izpeljati še več rezov ali zgraditi resnično demokracijo. Vemo, kaj je do sedaj prinesla prva pot: ni bila zgolj neuspešna v obnovitvi ekonomske “normalnosti”, zgradila je atmosfero “vsak sam zase”, vojno vseh proti vsem. Druga obljublja absolutno in konstituirajočo demokracijo in vse kar lahko rečemo je, da je pravkar začela snovati svojo pot. Za nas pa je odločitev jasna. To je pot, po kateri hočemo.

Tomás Herreros in Emmanuel Rodríguez (Universidad Nómada)

(v slovenščino ekspresno prevedel Andrej Kurnik, Univerza za nepodredljive vede)

prosimo, da svobodno distribuirate, kopirate, citirate…