posredovano..............................................
Obstoja odnos, ki lahko spravi ta danes nasprotna pojma v sklad. Ta odnos pa je odvisen le od pojmovanja države.
Kaj je država, kaj je njeno bistvo, njen namen in njen cilj. Ako si odgovorimo na ta štiri vprašanja, bosta odgovor in odnos že razvidna iz njih.
Država je skupina ljudi, ki si urejajo svoje materialne potrebe tako, da lahko čim svobodneje živijo svoji izpopolnitvi, svojim idealom duše. Torej je bistvo države sredstvo, ki omogoča ljudem duševno življenje. Zato je njen namen zmanjševati vse napore v človeku, ki ga obračajo v golo materialistično življenje in njen cilj je socialen: omogočiti, da se vsak posameznik razživi in zaživi tudi pravo resnično življenje.
Zato je že iz teh izvajanj logično, da je država sredstvo, ne cilj, da je eo ipso njena oblika odvisna od zgodovinskega razvoja, relativna; a da se mora izpopolnjevati po potrebah modernega človeka. Prav tako sledi iz teh izvajanj logično, da je država važen faktor v razvoju chloveške kulture, tako rekoč njeno mehanično gibalo, ki pa mora z vedno naraščajočim kulturnim gibanjem zavzeti čim gibljivejšo in prožnejšo obliko, da še vedno deluje v celotnem življenju kot gibalo, ne pa kot ovira. To nam dokazuje razvoj oblik, od teokracije preko absolutizma do modernega parlamentarizma.
Toda v tem članku ne gre za to. Gre mi za to, da ob relativnosti vseh življenjskih oblik izkažem i relativnost državne oblike. Kajti času neprimerna državna oblika je kakor oklep, ki če skrepeni, spomladi poči. (Primerjajmo modrase)
A kaj je kultura? A kaj je civilizacija?
Ker je narod primaren, nacija sekundarna, država terciaren pojav, je jasno, da se narod ne nacija ne moreta ravnati po državi, marveč narobe. Kajti država ni cilj, ampak sredstvo.
Kadar se narod zave svoje narodnosti, postane narod — nacija. Zato kulturna avtonomija ni nikak privilegij ali milost, marveč dolžnost, ki jo mora država upoštevati, če noče, da postane njena oblika čimbolj razvoju nasprotna.
Razvoju nasprotne oblike se namreč zrušijo.
Srečko Kosovel, oktober 1925