Ljubljani se je te dni zgodila zasedba prostorov stare tovarne Rog. Četudi je nova socialna iniciativa naselila zapuščene industrijske hale, nekateri dogajanje spremljajo z nelagodjem, ki se napaja v prastrahu za svojo lastnino, za svoj življenjski prostor. Ta strah temelji tudi na predpostavki, da bi lahko žrtve zasedbe postali tudi sami. Kaj storiti, če v svojem stanovanju, denimo po vrnitvi z dopusta, najdemo kup neznancev, ki se pravkar pripravljajo, da bodo z grafiti pomazali stene njihove dnevne sobe?

Kdor tako razmišlja, si skorajda zasluži, da bi se mu skvot tudi res zgodil. Ne le, da ni dojel tovrstne filozofije, očitno se ni niti malo potrudil, da bi jo sploh razumel. Ko pa je ob dopoldanskem izčrpavanju na delu in popoldanskem pasivnem buljenju v televizor vse manj časa za razmišljanje. Kapitalistična mašinerija dobro pozna recept, da bo ljudstvo mirno in pohlevno. In da bo ob začasni zasedbi tovarne Rog z gnusom pomislilo na podivjano mladež, ki posega v tujo lastnino.

Pa bi lahko bile zasedbe zapuščenih objektov v resnici simpatične večini slehernikov. To je namreč oblika upora proti brezobzirnim sodobnim praksam, ko naših mest ne razumejo več kot bivalna okolja, ampak le kot orodje za špekulativno bogatenje. Princip je znan: prvotne nepremičnine pustijo lastniki propadati tako dolgo, da jih je treba le še odrešilno porušiti. Nato arhitekti izpraznjeni prostor sredi mesta dobičkonosno natlačijo z novimi in denarno močno precenjenimi kvadratnimi metri stanovanj in poslovnih prostorov. Seveda, če vmes ne posežejo skvoterji, ki zasedajo in ponovno usposabljajo samo nepremičnine, ki so jih lastniki malomarno in pogosto celo namerno pustili propadati.

Tako tečejo stvari na razvitem Zahodu in vse bolj tudi v našem glavnem mestu. V Ljubljani se človek hitro navadi, da na vsakih nekaj sto metrov zazija kakšna škrbina nekdanje stavbe, kjer samo še čakamo, da bodo začeli graditi urbano lepotico. Večina meščanov je že skorajda pozabila, da ob Ljubljanici 15 let propada spomeniško zaščitena tovarna koles. Ker je privlačna lokacija že od leta 2002 v občinski lasti, bi pričakovali, da bo že davno zaživela kot javni prostor. Pa je le še eno izmed zaprtih območij v središču mesta. Še več, ker lizinški nakup obremenjuje mestni proračun, se županja trudi, da bi tovarno dobil v roke najboljši ponudnik, čeprav prestolnici kronično primanjkuje prostorov za kulturne dejavnosti. Danici Simšič tudi letos sicer še ni uspelo prepričati mestnega sveta, da bi sprejel njeno rešitev.

Zato je ponudba socialne iniciative - "Dokler ne veste, kaj bi s tovarniškim kompleksom, ga dajte v uporabo kulturnim ustvarjalcem" - prišla kot naročena. Začasni uporabniki bi vsaj preprečili nadaljnje propadanje objekta. Mestni funkcionarji so ponujeno roko sprva sprejeli, a so jo tudi hitro zavrnili, ko so svoj glas povzdignili Rogovi sosedje. Da praznih obljub naveličani pripadniki socialne iniciative niso oklevali in Rog zasedli, je danes že znano. Takšne urbane gverilske akcije so uperjene le proti malomarnim lastnikom.

Iztok Šori