Razstava je super.... :)

Nacelno se jaz strinjam, da so vse dejavnosti dobrodosle. Kuratorji pa so Rogu gotovo preskrbeli nekaj nafte in se kaksna cistilna akcija bo padal in je racunica pozitivna za vse :)

Za Delovno Kooperativo : Jurij Bavdaž

Hvala za odziv! Mislim, da je refleksija o projektih v Rogu enako pomembna kot nafta, ki jo ti prinesejo v hišo.

Moj komentar se nanaša na strukturno raven razstave Odprti Rog in ne želi diskreditirati požrtvovalnega dela nekaterih tečajnic, še manj pa poklic kustosa!

Res je, razstava ni klasična kuratorska razstava, se opravičujem, pač pa je sklepni del učnega procesa tečaja za kustose v organizaciji SCCA-Ljubljana. Tečajnicam je pomagala izkušena strokovna ekipa mentorjev, svetovalcev in organizatorjev. V samem procesu priprave je sodelovalo skoraj toliko ljudi, kot je izbranih umetnikov, če se slikovito izrazim. Razstavo v Rogu v prvi vrsti vidim kot ne dovolj domišljen poskus podpore Zavoda SCCA-Ljubljana dogajanju v tovarni Rog.

Nedomišljenost vidim predvsem v izbiranju (selekciji) umetniških del kot konstitutivnem elementu 'pridobivanja' umetniških del za razstavo.
Razpis je bil odprt, res je, sledil pa mu je zaprt izbor, zagotovo oprt na kriterije. Ti so, kot lahko sklepam po delih na razstavi, iz arzenala profesionalnega, elitističnega pojmovanja umetnosti. Na kaj merim? Rastko Močnik je pomen Metelkove opredelil kot produkcijski prostor, ki je alternativen elitističnim oz. komercialnim prostorom kulture/umetnosti, in kjer delujejo ljudje, ki so 'vzeli produkcijska sredstva v svoje roke'. Lahko rečemo, da to velja tudi za Rog. In bolj kot slikovitost (oz. fotogeničnost v primeru fotosafari izdelkov, razstavljenih v Škucu) tovarniških prostorov so pomembni ti ljudje in njihov način produkcije. Delitev na slaba in dobra dela se je nedvomno zgodila, saj se je na razpis prijavilo več uporabnikov Roga, kot jih sodeluje na razstavi.

So me pa ta protislovja navedla k razmišljanju o temeljni nalogi kustosa. Kaj je bistvo tega poklica? Je njegova značilnost odločanje? Izbiranje? Pozicija moči? Kritika sistema? (O neugodnem položaju med kladivom /institucija, financer/ in nakovalom /umetnik, gledalec/ je odkrito pisal že Igor Zabel.)
Po tej razstavi v Rogu se mi zdi, da je temeljna kustosova naloga narediti umetnost vidno, jo približati oz. nanjo opozoriti potencialnega gledalca. Če bi se subtilen kustos sprehodil po Rogu, bi že z obstoječo (in situ) umetnostjo imel polne roke dela! A kot rečeno, to seveda presega naloge omenjenega tečaja. Zato vztrajam pri poligonu.

Razstava Odprti Rog mi je dala misliti, ker je sodobna umetnost pač področje, na katerem delujem. Morda bo koga drugega spodbodlo k strukturnim razmislekom Slakovo snemanje (RTV) filma v Rogu.

Sam sem kot eden mentorjev zagovarjal stališče odprtega razpisa in sprejetja vseh prispelih del in predlogov - brez 'komisije' in brez selekcije - na razstavo. Vendar to na koncu ni bilo dobesedno izpeljano in tudi ni bilo izvedljivo, saj je kar nekaj prispelih predlogov bilo ali preobsežnih, ali nejasnih, nedomišljenih in prostorsko neustreznih. Delitev na dobra in slaba dela pa se ni zgodila. Produkcijsko in tehnično ni vse mogoče in je delitev, ki se je res zgodila, delitev na nivoju možnosti, torej na izvedljiva in neizvedljiva dela, prostorsko tehnično prezahtevna, vsebinsko povezana in nepovezana z razpisom, idejno zanimiva in manj zanimiva... vendar to ni delitev na "dobra in slaba dela", saj so na obeh lokacijah tako 'dobra' kot tudi 'slaba' dela.

Ne strinjam se, da so, dela na obeh razstavah iz "arzenala elitističnega, profesionalnega pojmovanja umetnosti". To je aprioristično stališče, ideološka etiketa, ki diskreditira sodelujoče, tako ene kot druge (tečajnike in umetnike) in njihov pristop, sodelovanje, vendar kljub vsemu nikjer ni pojasnila kako in kje se to res vidi?

Strinjam se, da je socialni proces, ki se dogaja v Rogu in ljudje, ki tam živijo in ustvarjajo, zanimivejši od tovarne kot objekta, tovarne kot tihožitja ali tovarne kot akta, vendar so vsi trije fotografi tu bili popolnoma samostojni in neodvisni v pristopu kako in kaj fotografirajo in so fotografirali svoje poglede na Rog in to je popolnoma legitimno. Nekaj dogajanja ali ne dogajanja pa se na fotografijah vseeno tudi vidi, čeprav to niso – po mojem mnenju – safari fotografije.

O treniranju, dirigiranju in DJ-janju, torej o pristopih in pozicijah novodobnega kustosa, poziciji gospodarja in odločanju, selekcioniranju in moči smo se na tečaju, morda ne dovolj, vendar kar nekaj kritično pogovarjali in tudi meni se zdi najbolj produktivna refleksija, kontekstualizacija in podpora, torej pozicija »make it possible«. To je tudi bistvo pristopa, ki se je letos oblikoval na tečaju, iskreno in aktivno podpreti dogajanje v Rogu. Podpreti novonastalo situacijo v Rogu. Seveda je to lahko tudi naivna drža, ki se ne zaveda dovolj posledic – tudi slabih - svojih aktivnosti. Mi smo o tem veliko govorili in se zavedali vrzeli in nevarnosti, pa kljub temu se ne strinjam z paranoičnim pogledom v vsem videti sence, strahove, potencialno slabe ali škodljive geste, ne-subtilne poteze, nasilne korake.

Da ne bo nesporazuma, ne mislim, da je razstava Odprti Rog odlična, vendar tudi ne mislim, da je slaba in da dogajanju v Rogu škodi. Lahko se sicer glede tega tudi motim! Lahko, seveda, gre za zgrešeno srečanje, napačen pristop, vendar pa za naš tečaj in tečajnice Rog ni bil poligon, napenjanje mišic in bildanje ega tečajnicam-kustosinjam ali okupacija Roga. Bil pa je učni proces, seveda za vse, tudi za mentorja. Po mojem torej tu gre – predvsem - za angažiran odziv in dialog z dogajanjem v Rogu in prepričan sem da subtilnosti tu ni manjkalo. Nihče – kolikor vem - se ni obnašal kot slon v prodajalni porcelana, vsak predlog se je prej prediskutiral in predstavil ter dogovoril na skupščini Roga in nobena poteza v dogajanje in prostor Roga ni bila izzsiljena ali preglasovana. In situ dogajanje je ostalo nedotaknjeno ali pa tudi - po lastnem predlogu na razpisu – vključeno; postavitev razstave Odpri Rog je zato zgolj del dogajanja in prostora in je ves čas tudi v dialogu s preostalim dogajanjem in z prostorom.

Tovariški pozdrav! alen

Razstava kot dogodek je odmevna, spodbudila je tole javno diskusijo, v Rog privabila obiskovalce, ki brez tovrstnega povoda vanj ne bi vstopili, v medijih je požela dragocene odzive (še posebej zapis v Večeru se mi zdi konstruktiven), s publiciteto je na Rog opozorila širšo javnost, izbranim umetnikom omogočila oz. podprla produkcijo del, uporabnikom Roga pa pomagala tudi materialno. Vrstni red je poljuben, verjetno bi še lahko naštevala. Pa sem takoj na začetku raje vprašala tisto, kar me res zanima. Upam torej, da gre bolj za neobzirni kot pa paranoični pogled ;-)

Alen, hvala za tvoja pojasnila glede kriterijev in izbora. Očitek o delitvi na dobra in slaba dela res ni bil na mestu. Bolj natančna kategorija delitve vizualnih del v (Odprtem) Rogu je vključenost/izključenost na razstavo. V prostorskem smislu je bila ta morda celo subtilna, v institucionalnem smislu pa ne. Zanimivo je, kako smo se v celotnem procesu odzivali na (ja, seveda, kdo pa pravi, da ni bil) transparentno voden proces sami uporabniki Roga. Vsekakor so posamezniki prostovoljno kandidirali za vključitev/izključitev in nanjo tudi reagirali.

Na misel, da so dela, vključena na razstavo v Rogu, iz "arzenala elitističnega, profesionalnega pojmovanja umetnosti" (ok, z izjemo stikerjev Rogoviljenje), me je navedla izkazana skrb za povišano stopnjo njihovega varovanja. V tovarni je bilo za čas trajanja razstave potrebno uvesti režim, s katerim se je zagotovilo obratovalni čas razstave in varovanje del & opreme pred odtujitvijo oz. vandalizmom. Tega ne prej ne kasneje (zaenkrat) ni bilo deležno še nobeno delo, ponujeno/odloženo na ogled/zaplet v Rogu.

(Ajd, pa da razcepim še eno dlako - v jašku dvigala se je morala Nemina poročna obleka - no, ni bila ravno iz porcelana - umakniti vključenima deloma Rog II. Level/Interference in Vmesni prostori.)

Kot vodja izobrazevalnega programa Svet umetnosti v "solskem letu" 2005/2006, ki poteka v okviru Zavoda SCCA-Ljubljana in ki med drugim vkljucuje tudi tecaj za kustose, se cutim dolzna pripisati se nekaj pojasnil o poteku sklepne razstave tecaja za kustose Odprti Rog. Cudi me Alenkina izjava o razstavi v Rogu kot ne dovolj domisljenem poskusu podpore Zavoda SCCA-Ljubljana dogajanju v tovarni Rog, pri cemer se nedomisljenost po njenem kaze predvsem v selekciji umetniskih del kot konstitutivnem elementu razstave. Ta trditev me cudi predvsem, ker bi od nekdanje mentorice tecaja in ene od pobudnic tecaja za kustose, pricakovala boljse poznavanje razmerij med tecajniki, mentorji in pisarno SCCA. Odlocitev o izvedbi sklepne razstave v Rogu oz. o podpori dogajanju v Rogu skozi razstavo, je v prvi vrsti in predvsem avtonomna odlocitev tecajnic samih. Po tem, ko so se tecajnice konsenzualno - med seboj - strinjale z idejo o povezavi njihove razstave z dogajanjem v Rogu in z izvedbo vabila/poziva k sodelovanju pri razstavi, so svojo odlocitev prediskutirale z mentorjema, pisarna SCCA pa je bila o tej odlocitvi, kot tudi kasneje, o poteku, procesu njihovega dela obvescana. Na tak nacin je proces dela - na vsebinski ravni -, kot je meni znano, potekal tudi prejsnja leta.
Kot je ze Alen napisal, je bil sam, pa tudi tecajnice, sprva zato, da se med prispelimi prijavami ne dela nikakrsna selekcija, vendar pa se je slednje kasneje izkazalo za neizvedljivo - predvsem iz prakticnih razlogov - pomanjkanje casa, financ ipd. Pri tem pa ni bilo zanemarljivo tudi dejstvo, da je vecina prispelih predlogov predstavljala novo produkcijo, specificno za prostor in situacijo v Rogu in da slednje pomeni tudi intenzivnejso komunikacijo in sodelovanje kustosa/inje z umetnikom/umetnico. Enostavna matematika je, da vec ko je projektov, tezje kustos/inja vrsi svojo osnovno nalogo, ki je podpora umetniku/umetnici.
Osebno se mi ne zdi sporno, da so tecajnice v dialog z Rogom povabile tudi ustvarjalce in ustvarjalke, ki sicer v Rogu ne ustvarjajo. Mislim, da je slednje skladno prav z osnovno idejo Roga kot odprte platforme, prostora za zacasno rabo.
Na mentorskih srecanjih je bilo veliko govora o razmerju med razstavo in dogajanjem v Rogu. Med drugim smo se pogovarjali tudi o postavitvi printov Blaza Erzetica cez enega od grafitov, ter o umaknitvi porocne obleke na stopniscu. V primeru postavitve printa Blaza Erzetica se je Maja pozanimala pri grafitarjih o njihovih principih dela, in receno ji je bilo, da grafitar/ka nima "eksluzivne" pravice za lokacijo, kjer naredi grafit. Grafit ima ze v svojem bistvu vgrajeno idejo zacasnosti in dopusca oz. vsaj racuna na moznost nadaljne "obravnave" - bodisi sankcijske bodisi kreativne ... Kar zadeva porocno obleko in tudi sicersnje situacije "srecevanja" dveh razlicnih rab oz. interpretacij ene lokacije v Rogu, pa so sami "Rogovci" - tudi na skupscinah - trdili, da Rog temelji na ideji zacasnosti in da se mora raba prostora prilagajati in usklajevati in da pac nic v Rogu ni za stalno. Kot je meni znano, je bila premestitev obleke narejena v dogovoru z "Rogovci", kar koli ze to pomeni...
Kar zadeva varnostne kriterije: "obratovalni cas" je bil uveden zaradi projektov, ki so za delovanje potrebovali elektriko, ki je v Rogu omejena in zato tudi omejeni oz. obratovalni cas tovrstnih projektov. Kar zadeva varovanje razstave je bilo slednje vpeljano predvsem zaradi izposojene tehnicne opreme, ki je ni bilo malo.
In kot vem, se je ze na prvih skupscinah Roga strinjalo, da je draga oprema pod kljucem.
Ursa