Posredovano...

www.radiostudent.si/sites/default/files/posnetki/2012-12-27-off-komentar-janezu-jan%C5%A1i-osebno-pismo-na-javni-na%C4%8Din.mp3

Janez Janša, predsednik stranke SDS, predsednik vlade Republike Slovenije
Ljubljana, 26. 12. 2012

Janez Janša, predsednik stranke SDS, predsednik vlade Republike
Slovenije, pozdravljeni.

Pišem Vam na praznični dan, ki je zaradi stanja v državi prežet s
tpkostjo. Pišem Vam osebno pismo, na javni način. Pismo namreč
pošiljam tudi predsedniku države, pa tudi tedniku Mladina in Radiu
Študent; zakaj ravno njim, bo razvidno v nadaljevanju. Nimam nobenega
zagotovla in pričakovanj, da bosta medija moje pismo objavila.

V času procesa JBTZ sem bila mlada mati dveh malih sinov. Zaradi tega
je na Roško in na Kongresni trg na zborovanja hodil moj mož, tedaj
mladi oče. A čeravno sem bila doma pri svojih sinovih, sem se trudila
tudi sama po svojih skromnih močeh sodelovati v gibanju. Na pobudo
Odbora, Mladine in Radia Študent sem, kot mnogi drugi, zasipala zapor
na Metelkovi z razglednicami in dopisnicami. Kot mnogi drugi sem
pisala Vam. Vedeli smo, da verjetno pošte ne boste dobili, a nismo
prenehali, Ko smo pisali Vam in vam štirim, smo namreč pisali tudi
njim, generalom JLA.

Moje dejanje je bilo le mikro drobec v veličastnem gibanju. Nanj in na
druga svoja skromna dejanja bi verjetno povsem pozabila, če ne bi pred
mnogimi leti v knjigarni listala V imenu ljudstva (knjigo avtorjev
Marjana Horvata, Mete Roglič, Davida Tasiča, Ljubljana 1988) Na svoje
veliko presenečenje sem na straneh 133 in 134 te knjige naletela na
eno svojih dopisnic oz. pisem

V tistih prelomnih časih sem Vam poslala zadnjo kitico pesmi
kitajskega pesnika Yang.-Khionga z naslovom Začetek vojne (Kitajska
lirika, Ljubljana 1974).

Naj jo zapišem znova:

Železni čas je sedaj, ko brez veljave
postave vsake so in v stvari vsaki
ukaze dajejo le generali,
a modrijani so in učenjaki
in pesniki plašljivi obmolčali.

Ob pesmi sem pripisala:
Dragi Janez,
vedi le to, da pri nas modrijani, učenjaki in pesniki niso obmolčali,
pa tudi ljudstvo ne.
Mnogo topline!
Tanja iz ljudstva

Srhljivo je, da bi Vam isto kitico iste pesmi lahko poslala tudi te
dni; tudi pripis bi bil lahko enak, le brez topline. Hlad v naše
odnose pa ste vnesli Vi sami, Janez Janša. A pustimo to srhljivost, ki
ni predmet mojega pisma.

Dne 21.12 sem bila na protestnem shodu pred parlamentom v Ljubljani;
tam je bila v množici vseh tudi naša družina. Potem pa preberem, da
stranka SDS, katere predsednik ste, zapiše, da sem, skupaj z vsemi
ostalimi, ki smo na dostojanstven izrazili nestrinjanje tudi z Vašo
politiko, zombi.
Globoko ste me užalili, Vaša stranka, Janez Janša, in Vi kot njen predsednik.

Naj odločno zapišem, da sama nisem noben zombi.
Sem običajna Tanja iz ljudstva, preprost človek, ki v svojem življenju
skuša udejanjati vrednote, kot so poštenost, delavnost, sočutje,
spoštovanje, soustvarjanje, strpnost, svoboda, ljubezen,
prijateljstvo.
Nisem noben nostalgičen ljubitelj propadle Jugoslavije; sicer Vam,
nenazadnje, ne bi pisala v zapor.
Nisem nobena zagovornica totalitarizmov; ne le študij, pač pa tudi moj
oče, ki je bil partizan, zaprt na Urhu, v taboriščih Mathausen in
Dachau, potem pa tudi pet let na Golem otoku so me dobro naučili to,
kaj so totalitarizmi.
Kot aktivna državljanka sem na protestih zato, ker ste politiki, tudi
Vi, ukradli prihodnost našim otrokom in tako tudi vsem nam.
Sem zombi?

Stranka SDS me je z oznako, da sem zombi, kot sem zapisala, globoko
užalila. Res sem samo skromna državljanka, vendar tudi od vodilnih v
svoji državi do sebe pričakujem spoštljiv odnos.
Zato od Vas, predsednika stranke SDS, ali pa od avtorja omenjenega
zapisa vaše stranke, pričakujem opravičilo.
Da ne bo pomote - opravičilo upravičeno prčakujejo tudi vsi ostali
državljani in državljanke, ki ste jih s svojim zapisom v stranki
užalili. Vendar nimam nikakršnega mandata pisati v imenu vseh njih.

Pismo pošiljam tudi novemu predsedniku države.
Naj ve, zakaj smo mu v soboto 22.12. na sončni strani ograje, katerimi
ste polotiki obdali parlament, hram demokracije, ljudje dostojanstveno
obrnili hrbet.

S pozdravi,
Tanja