Škoda, da ne bom mogel biti zraven še jutri, ko bo uradno postavljena in dokončana spominska soba.
Kako ti je bilo?

Ob zaključku uradnega dela proslave stojijo pred nami minister za znanost, državni sekretar z ministrstva za kulturo in Dragan Živadinov. Fotografi slikajo, kamere snemajo. Vitanjski župan jim slovesno izroči darila - slike v zlatih okvirjih, zavite v celofan in prevezane s pentljo. Umetnik dobi največjo, s podobo lokalnega mlinskega kolesa. Minister pravi: "Poglejte, po obliki je natanko tako kot Noordungova vesoljska postaja!" Umetnik odgovori: "Da, tudi sam sem takoj pomislil na to." Občinstvo ploska.

Torej si bo Dragan lahko končno malo oddahnil po vsem tem. Zdaj stvar stoji in nihče je ne kani odstraniti. In Vitanje, od koder sem, je dobilo nekaj, na kar so vsi ponosni in kar vse zanima - do neke mere. Kako dolgo še? Čimdlje, upam, čimdlje.
BTW, jaz sem videl sobo samo v četrtek po predvečerni slovesnosti, ko še ni bila nared in je manjkala še knjiga, pa tudi zasloni so zvečine kazali prazno lice. Kako se ti je zdela v petek?

Spominska soba je v čudovitem kontrastu s trškim okoljem. Izhaja iz Potočnikove risbe kapsule z okni, skozi katera naj bi vesoljski popotnik opazoval zvezde in Zemljo (razstavljena knjiga je odprta prav na tem mestu). Namesto oken so tam lcd monitorji. Za posnetke iz Odiseje 2001 so pridobili avtorske pravice na enak način, kot jih je Kubrick pridobil za uporabo Potočnikove zamisli v filmu. Ampak raje ne opisujem naprej, res priporočam ogled! In kot je rekel arhitekt - zanj bo projekt uspešen šele, ko bodo v Vitanje drli avtobusi s šolarji. Nas so peljali v bolnico Franjo in v Begunje, kar smo si tudi zapomnili, naši otroci pa naj si zapomnijo Noordunga!

To nasprotje arhitektur, ki pa se bosta po mojem (če se že kar nista) vzljubili, je dalo tej celi otvoritvi nekaj posebnega že v zagonu. Potočnikov laboratorij (če sem prav razumel) v obliki kapsule bo zdaj postal laboratorij, skozi katerega bo obiskovalec spoznal Tatjano Želnino, ki pripoveduje o Potočniku v velikem slogu, Arthurja C. Clarka, ki drži v rokah njegovo knjigo v slovenščini (in ne le to), v vitanjskem kulturnem domu bo odlično izhodišče za simpozije na to temo, podobne, kot je že bil v Sloveniji ta o Noordungu leta 1999 v Mariboru. In to je samo tisto, kar sem videl do zdaj. Več raje ne povem - tudi jaz ne - malo sem pa res fanatičen, ker sem navsezadnje domačin...
Hehe, to Franjo in Begunje pa tudi vedno omeni! Vodenje po prostoru bo tudi služba, ki bo nekaj drugega od...eh, da ne bom nakladal.

Zelo sem vesel, da si šla pogledat stvar. Kar naivno vesel, benti. In presenečen hkrati.