Moje delovanje v Rogu (marec - september 2006)

Poslal-a pirman, Sre, 20/09/2006 - 14:42

Udeležila sem se vseh (razen prve!) skupščin v obdobju od marca do julija. Spremljala sem živahne diskusije in korespondenco na rog-listi, vložila sem veliko truda v razumevanje novega mentala, ki se je rojeval in formiral v Rogu.

Formirala sem, napisala in odposlala program delovanja in vizijo prostora takoj marca, svoje potrebe in željo po sovlaganju in sodelovanju sem definirala jasno in argumentirano na skupščini.

Instalirala sem lastno PR točko – »leteči bicikel«: v zgodnji fazi delovanja, ko smo bili zelo budno opazovani s strani vseh prebivalcev, sem dvignila svoj stari Rogov, brezhibno delujoč bicikel nad vratarnico. Nosil je najprej ogromno Velikonočno Jajce (Sanji in Jeleni hvala za pomoč) obdano z venčkom jajc z Rog logom, potem spomladanske narcise in bršljan, prvomajske raznobarvne balone, in poletne rožice.

Na prošnjo delovne skupine sem se umaknila iz izbrane lokacije; sprejela sem drugo, manj ugodno lokacijo.

Ponudila sem akcijo z imenom »posvoji stopnico«: sem preštela stopnice in podeste, vse zrisala, oznanila na skupščini in obesila na vidnem mestu.

Ko se je pojavila potreba po žaganju, sem našla žago, sklenila dogovor o prevzemanju žaganja, odpeljala v Novo Polje in pripeljala prvih 6 kubikov žaganja za čiščenje površin.

Dala sem vrsto intervjujev, v katerih je bil Rog omenjen ali izpostavljen in tako širila informacije, idejo in pozitivno podobo Roga v javnosti.

Prevedla sem v poljščino vse informacijske tekste za Rogovo spletno stran.

Udeležila sem se sestanka s četrtnimi oblastneži, ki so zahtevali imena delujočih v Rogu. Vpričo groženj o tožbah se Andrej, Saša, Zaš in Hanna nismo ustrašili in podali imena, kar je oblastneže zelo pomirilo. Strpno smo odgovarjali na njihova vprašanja in dosegli otoplitev odnosov in neke vrste akceptacijo delovanja.

Dvakrat sem skuhala in pripeljala od doma nedeljsko kosilo za delovno množico. Prvič se je kosila udeležilo 40 lačnih garačev, ki so bili postreženi za lepo pogrnjeno mizo (Maji in Živani hvala za pomoč). Drugič je bilo bolj kaotično, ampak prazni lonci in veselo razmetane sklede so naslednjega dne pričali, da je bilo sprejeto in pojedeno.

Kupila sem in donirala Rogu oranžno veliko flekso v vrednosti 29.000 sit.

V imenu svojega zavoda sem pisala ljubeznivo pismo županji o odločitvi za delovanje v Rogu in dobila še bolj ljubezniv odgovor, ki je potrdil, da se je mestna vlada sprijaznila z delovanjem Roga.

Kandidirala sem v Italji s projektom »Dvomestno sozvočje«, ki naj bi povezoval emocije dveh zelo posebnih prostorov: Roga v Sloveniji in Topolovega v Italiji. Polovico projekta, vezanega na festival »Stazione di Topolo«, sem realizirala. Uvrstila se je v Grande Finale festivala.
Druga polovica, vezana na Rog – še čaka ...

Dogovorila sem se z direkcijo italijanskega festivala »Stazione di Topolo« za predstavitev festivala in obisk v Rogu.

Več nedelj sem delala pri čiščenju dvorane za audio-vizualne umetnosti:
Razglasila sem tri velike akcije preko rog-liste, vsakič je prišlo 12-15 sodelavcev.
Izvedena dela:
a) premik velikanskih delovnih pultov v delavnico,
b) razmontiravanje in premik 20-metrske metalne pregradne stene,
c) dvig 180 m2 gnilega parketa, prenos in zlaganje v delavnico,
d) sesanje tal,
e) fleksanje tal, zidov in stropa iz ostankov instalaciji,
f) hvala Peter, Zaš, Živana, Mojca in njen, ki zna štemati, Nadja, Miha, Jakob, hrust z Metelkove, Andrej z repkom, molčeči delovnež in njegov prijazen kuža, Mitar, sinova in prijatelji.

Ob vsakem obisku sem dajala denar za pereče potrebe, min 1000 sit, ali v kartonček, ali na prošnjo katerega od prisotnih, v prvih tednih v poprečju 25.000 sit mesečno.

Moj študent in sodelavec Miha Ehrman je opremil malo sobo za potrebe snemanja svojega studijskega projekta.
Soba je bila devastirana in del njegove opreme ukraden. Tako sva na hitro spoznala, da ni še čas za delovanje.

Pripeljala sem velikanskega Velijožo iz popravila v Domžalah. Ker sem bila začasno brez vozniškega dovoljenja, se zahvaljujem Gregotu (in ostalim trem rogovcem, ki so se udeležili tega podviga) za slikovito naštevanje vseh možnih srhljivih posledic vožnje brez vozniškega.

Seznanila sem Francija Slaka z Rogovo idejo, sem ga večkrat pripeljala na obisk, spoznala z Petrom, Samotom, Žigatom in ostalimi, v prvi fazi rojevanja ideje o filmu v Rogu sem bila »informacijska kretnica« med TV, režiserjem in rogovci. Tako se počutim krepko zaslužna za kapital, elektriko in vodo prispelo v Rog.

Seznanila sem Iztoka Kovača in njegovega producenta iz Poljske z Rogovo idejo, sem ju pripeljala v Rog, razkazala prostore, spoznala z načelom delovanja, prepričevala o smotrnosti vlaganja in delovanja.

Povezala sem se s Celjskimi lovilci zvoka, ki so izrazili željo po sodelovanju v prostoru in obljubili pomoč pri realizaciji.

Ponudila sem kooperativi 150.000 sit svojega lastnega denarja za izgradnjo stene, ki naj bi razrešila problem uporabe večnamenskega prostora.

V prvih tednih delovanja mreže za Rog sem bila priča čudežu delovanja združene človeške energije. Imela sem priložnost biti udeležena pri predanosti, delovnosti, pogumu, veri in entuziazmu, ki so prevladali vse predsodke in prepreke. In nastal je Rog.

V zadnjih par tednih sem doživela več neprijetnosti. Nemočno sem opazovala naraščajočo agresijo, kvarjenje odnosov, patološko potrebo po nadvladi in rušilno samovoljo. Vse to se je pojavilo povečini med posamezniki, ki so se pridružili Rogu kasneje in se niso natanko seznanili s temelji delovanja ali z preprostimi dejstvi.
Prekinila sem z intenzivnimi akcijami v Rogu in za Rog, ko sem doživela totalno fašističen skupinski napad na svojo osebo.

Ker se prostora, ki naj bi bil namjenjen mojemu delovanju, ni dalo brezkonfliktno in jasno definirati, sem se umaknila in iz distance opazujem dogajanje.

Svoje sonorične projekte trenutno realiziram v Mestnem muzeju.

Hanna Preuss
V Ljubljani, 2006-09-19

Za komentiranje se prijavi oz. registriraj
Poslal-a kooperativa.org, Čet, 28/09/2006 - 23:10

Mogoče smo smo hoteli preveč in prehitro. Nekateri(e) idealisti, so se že ob prvih razlikah, ki so se pokazali med njihovo vizijo in realnosto, poslovili od Roga in živijo naprej v svojih iluzijah. Realnost gradnje medčloveških odnosov pa je bolj komplicirana in zahtevna stvar, kot pa zasesti eno tovarno, ki je nihče ne brani.

Z odprtjem prostora smo v ROG dobili ne samo idealiste, ki jim ni mar za denar, zato ker ga imajo dovolj in prevec ampak tudi take, ki denarja nimajo, ki nimajo službe, ki nimajo kje spati, ki potrebujejo denar za življenje, ...

Izkaže se, da je pozicija individualista, ki brani svoj zaseden prostor v odprtem Rogu nerešljiva uganka in poraz celotne skupnosti nasproti samo enemu članu, ki ni pripravljen na blagi namig zamenjati osebno za skupno. Po drugi strani smo ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati osebno za skupno pregnali iz tovarne, saj so se morali nenehno seliti, ker so jih vsi v imenu skupnega pošiljali sem in tja.

Lahko rečem, da kdor je hotel delovati kot skupnost preko skupčine je izgubil živce in odšel, kdor pa je delal sam in ga sploh ni na skupščini, se pa kar lepo zaba in uživa v ROGu.

Tak primer je tudi Hana. Če bi si uredila prostor in ga zasedla s svojimi projekti in debelo verigo, bi danes ne imeli nobenih problemov z njeno dvorano. Vse bi lepo teklo, kot si je sama zamislila in kot smo se dogovarjali, da mora teči. Vendar ni dojela, da je skupščina papirnat tiger, sama pa mora s podobno taktiko, izvršenega dejstva in nenehne prisotnosti, uveljavi svojo voljo.

V Rogu so tudi ljudje, ki nimajo lastnega dohodka in delajo izven Roga za denar. To da je bila ona pripravljena plačati delo, ki ga sedaj nekateri opravljajo brezplačno in to, da bi lahko ta denar, če bi se taisti delavci odpovedali plačilu, porabili za nakup "Rogokombija", ki nam tako manjka, pa je velika napaka, ki smo jo naredili.

V imenu česa in koga nismo znali obdržati Hane in 150.000 SIT v ROGu?

Torej potrebujemo idealiste, ki so pripravljeni svoj idealizem prilagoditi realnosti in vztrajati - ne pa da bo na koncu v tovarni pet (5) družbic, ki bodo s svojim načinom in "uživancijo zastonj prostora" pregnali vse ostale. Sramota za nas, če bom to dopustili.

No jaz upam, da se bo vrnila in da bo s svojo srčno kulturo, idejami in entuziazmom navdihovala nove in nove ljudi, ki bodo prihajali v Rog.

Jurij

Ps. Predvidoma gremo v Torek v MOL na razgovor. Pozivam vse, ki so oddali oz. še bojo oddali programe, da jih dopolnejo še z vizijo in poslanstvom ROGa kot odprtega prostora in z vizijo in poslanstvom skupnosti, ki naj bi skrbela za ta prostor (t.j. kako naj bi funkcionirali in od kje bi se financirali.)

Poslal-a Kolibri, Sre, 20/09/2006 - 17:23

...jaz te popolnoma podpiram pri tem, kar si naredila.

Poslal-a High-I, Pet, 22/09/2006 - 09:18

...tisti ki nasprotujete (so)delovanju Hanne Preuss pri zadevi Rog, vam svetujem da si še enkrat preberete celoten text in se vprašate čemu nasprotujete oz. kaj vam ni všeč in v čem je problem? ali je mogoče petdeset letna gospa preveč radikalna za današnjo mladino z spranimi možgani s strani kapitalizma???

mogoče je pa to spet tista slovenska ''foušija'' povezana z njenim entuzijazmom in samopožrtvovalnostjo...

Igor

Poslal-a kooperativa.org, Čet, 28/09/2006 - 23:24

Te besede "Egotrip", napisane na steni roga, nisem poznal, vendar počasi pričenjam razumevati njen pomen. V Rogu so končno nekateri postali "nekaj".... imajo velik prostor, svobodo, nekateri neznani prostovoljci delajo za njih kot sužnji - brez malice in plačila, celo denar se najde po škatlah za cigarete, posoda se čudežno pomije, in tla so še kar čista, vsak novi mora za njih kaj narediti ali pa naj se raje spoka,... zelo so zaskrblejeni, če bodo dobili do zime ogrevanje, ...