Udeležila sem se vseh (razen prve!) skupščin v obdobju od marca do julija. Spremljala sem živahne diskusije in korespondenco na rog-listi, vložila sem veliko truda v razumevanje novega mentala, ki se je rojeval in formiral v Rogu.

Formirala sem, napisala in odposlala program delovanja in vizijo prostora takoj marca, svoje potrebe in željo po sovlaganju in sodelovanju sem definirala jasno in argumentirano na skupščini.

Instalirala sem lastno PR točko – »leteči bicikel«: v zgodnji fazi delovanja, ko smo bili zelo budno opazovani s strani vseh prebivalcev, sem dvignila svoj stari Rogov, brezhibno delujoč bicikel nad vratarnico. Nosil je najprej ogromno Velikonočno Jajce (Sanji in Jeleni hvala za pomoč) obdano z venčkom jajc z Rog logom, potem spomladanske narcise in bršljan, prvomajske raznobarvne balone, in poletne rožice.

Na prošnjo delovne skupine sem se umaknila iz izbrane lokacije; sprejela sem drugo, manj ugodno lokacijo.

Ponudila sem akcijo z imenom »posvoji stopnico«: sem preštela stopnice in podeste, vse zrisala, oznanila na skupščini in obesila na vidnem mestu.

Ko se je pojavila potreba po žaganju, sem našla žago, sklenila dogovor o prevzemanju žaganja, odpeljala v Novo Polje in pripeljala prvih 6 kubikov žaganja za čiščenje površin.

Dala sem vrsto intervjujev, v katerih je bil Rog omenjen ali izpostavljen in tako širila informacije, idejo in pozitivno podobo Roga v javnosti.

Prevedla sem v poljščino vse informacijske tekste za Rogovo spletno stran.

Udeležila sem se sestanka s četrtnimi oblastneži, ki so zahtevali imena delujočih v Rogu. Vpričo groženj o tožbah se Andrej, Saša, Zaš in Hanna nismo ustrašili in podali imena, kar je oblastneže zelo pomirilo. Strpno smo odgovarjali na njihova vprašanja in dosegli otoplitev odnosov in neke vrste akceptacijo delovanja.

Dvakrat sem skuhala in pripeljala od doma nedeljsko kosilo za delovno množico. Prvič se je kosila udeležilo 40 lačnih garačev, ki so bili postreženi za lepo pogrnjeno mizo (Maji in Živani hvala za pomoč). Drugič je bilo bolj kaotično, ampak prazni lonci in veselo razmetane sklede so naslednjega dne pričali, da je bilo sprejeto in pojedeno.

Kupila sem in donirala Rogu oranžno veliko flekso v vrednosti 29.000 sit.

V imenu svojega zavoda sem pisala ljubeznivo pismo županji o odločitvi za delovanje v Rogu in dobila še bolj ljubezniv odgovor, ki je potrdil, da se je mestna vlada sprijaznila z delovanjem Roga.

Kandidirala sem v Italji s projektom »Dvomestno sozvočje«, ki naj bi povezoval emocije dveh zelo posebnih prostorov: Roga v Sloveniji in Topolovega v Italiji. Polovico projekta, vezanega na festival »Stazione di Topolo«, sem realizirala. Uvrstila se je v Grande Finale festivala.
Druga polovica, vezana na Rog – še čaka ...

Dogovorila sem se z direkcijo italijanskega festivala »Stazione di Topolo« za predstavitev festivala in obisk v Rogu.

Več nedelj sem delala pri čiščenju dvorane za audio-vizualne umetnosti:
Razglasila sem tri velike akcije preko rog-liste, vsakič je prišlo 12-15 sodelavcev.
Izvedena dela:
a) premik velikanskih delovnih pultov v delavnico,
b) razmontiravanje in premik 20-metrske metalne pregradne stene,
c) dvig 180 m2 gnilega parketa, prenos in zlaganje v delavnico,
d) sesanje tal,
e) fleksanje tal, zidov in stropa iz ostankov instalaciji,
f) hvala Peter, Zaš, Živana, Mojca in njen, ki zna štemati, Nadja, Miha, Jakob, hrust z Metelkove, Andrej z repkom, molčeči delovnež in njegov prijazen kuža, Mitar, sinova in prijatelji.

Ob vsakem obisku sem dajala denar za pereče potrebe, min 1000 sit, ali v kartonček, ali na prošnjo katerega od prisotnih, v prvih tednih v poprečju 25.000 sit mesečno.

Moj študent in sodelavec Miha Ehrman je opremil malo sobo za potrebe snemanja svojega studijskega projekta.
Soba je bila devastirana in del njegove opreme ukraden. Tako sva na hitro spoznala, da ni še čas za delovanje.

Pripeljala sem velikanskega Velijožo iz popravila v Domžalah. Ker sem bila začasno brez vozniškega dovoljenja, se zahvaljujem Gregotu (in ostalim trem rogovcem, ki so se udeležili tega podviga) za slikovito naštevanje vseh možnih srhljivih posledic vožnje brez vozniškega.

Seznanila sem Francija Slaka z Rogovo idejo, sem ga večkrat pripeljala na obisk, spoznala z Petrom, Samotom, Žigatom in ostalimi, v prvi fazi rojevanja ideje o filmu v Rogu sem bila »informacijska kretnica« med TV, režiserjem in rogovci. Tako se počutim krepko zaslužna za kapital, elektriko in vodo prispelo v Rog.

Seznanila sem Iztoka Kovača in njegovega producenta iz Poljske z Rogovo idejo, sem ju pripeljala v Rog, razkazala prostore, spoznala z načelom delovanja, prepričevala o smotrnosti vlaganja in delovanja.

Povezala sem se s Celjskimi lovilci zvoka, ki so izrazili željo po sodelovanju v prostoru in obljubili pomoč pri realizaciji.

Ponudila sem kooperativi 150.000 sit svojega lastnega denarja za izgradnjo stene, ki naj bi razrešila problem uporabe večnamenskega prostora.

V prvih tednih delovanja mreže za Rog sem bila priča čudežu delovanja združene človeške energije. Imela sem priložnost biti udeležena pri predanosti, delovnosti, pogumu, veri in entuziazmu, ki so prevladali vse predsodke in prepreke. In nastal je Rog.

V zadnjih par tednih sem doživela več neprijetnosti. Nemočno sem opazovala naraščajočo agresijo, kvarjenje odnosov, patološko potrebo po nadvladi in rušilno samovoljo. Vse to se je pojavilo povečini med posamezniki, ki so se pridružili Rogu kasneje in se niso natanko seznanili s temelji delovanja ali z preprostimi dejstvi.
Prekinila sem z intenzivnimi akcijami v Rogu in za Rog, ko sem doživela totalno fašističen skupinski napad na svojo osebo.

Ker se prostora, ki naj bi bil namjenjen mojemu delovanju, ni dalo brezkonfliktno in jasno definirati, sem se umaknila in iz distance opazujem dogajanje.

Svoje sonorične projekte trenutno realiziram v Mestnem muzeju.

Hanna Preuss
V Ljubljani, 2006-09-19