Tovarna (kot) trava

V mojih mislih se je ustvarila nenavadna miselna povezava med tovarno Rog in travo. Rasti je začela v letih, ko je bil Rog zaprt, povsem pa se je zarasla v zadnjih mesecih odkar je ponovno odprt. Čeprav v »odprtem Rogu« nisem prav pogosta »uporabnica«, pa tovarna zame vsa ta leta in še danes predstavlja prostor, do katerega sem vzpostavila neko posebno pozornost in občutljivost. Vsak pozna posebne prostore in jih hrani v svojih pogledih, spominih, korakih ... Meni predstavlja, poleg tovarne, enega takšnih prostorov tudi ... trava.

Trave nikoli nisem dojemala kot inertno, dolgočasno bivanje. Obstajajo intenzivni spomini in doživetja močno povezana prav s travo, ki jih nosim iz otroštva in se ves čas obnavljajo. Ko je tovarna Rog po zaprtju začela propadati, se je zazdelo, kot da tam še najbolje uspeva trava. Predstavljala sem si, kako se trava zarašča znotraj zidu tovarne. Pot ob tovarni, po cesti s parkirišči in uničenim asfaltom, ob lipah in rečnem bregu z visoko travo, je postala zame ena ljubših v tem delu mesta. Glede na bližino centra je bila pravzaprav zelo tiha in prazna. Tovarna je postala praznina v mestu. Spomnila me je na razmišljanja Wima Wendersa ali pa Marjetice Potrč, kako mesto potrebuje praznine tako kot živa bitja potrebujejo počitek in spanec, ta nekontroliran prostor našega bivanja. Kako ni nič narobe, če kaj v mestu počiva, kako lahko prazni prostori mesto mnogo bolje določajo kot pa zapolnjeni prostori, lahko na primer govorijo o zgodovini ...

Tovarna kot praznina v mestu pa me je spomnila še na eno drugo razmišljanje, na »travo« Henryja Millerja, Gillesa Deleuza, Felixa Guattarija; »Plevel je Nemezis (boginja pravične usode) človeških prizadevanj. Od vseh imaginarnih eksistenc, ki jih podeljujemo rastlinam, živalim in zvezdam, je morda ravno plevel tisti, ki živi najbolj modro. Res je, da trava ne izdela niti cveta, niti letalonosilke, niti zapovedi na gori ... Navsezadnje pa je vedno trava tista, ki ima zadnjo besedo. Ni drugega izhoda kot trava ... Trava obstaja samo med velikimi neobdelanimi področji. Zapolnjuje praznino. Raste vmes in med drugimi stvarmi. Roža je lepa, zelje je koristno, mak nas zmeša. A trava, je izbruh, to je moralna lekcija.«

Ko so spomladi tovarno prebudili, je šlo prav za to – za moralno lekcijo. Ne le za lekcijo mestu, njenim (ne)interesom in politiki, temveč tudi sebi. Zdi se, da so si želeli uporabniki že sami sebi na začetku postaviti moralno lekcijo s sloganom »smo začasni«. Tovarno so odprli z osvojitvijo, ulovom in strategijami delovanja, podobnimi Deleuzovi in Guattarijevi travi ali rizomu; acentriran sistem, nehierarhičen, brez Generala, brez organizacijskega spomina ali centralnega avtomata, definiran samo s cirkulacijo stanj. A tudi z različnimi pristopi in izstopi, z zavedanjem spremenljivosti in vedenjem, da ni zaman, če vse začeto ne preživi. Drobne »zmage« tovarne so odprtja in vibracije, ki jih je ponudila ljudem, objeme in nove vezi, ki jih je vpeljala med ljudi pa četudi se te lahko hitro umaknejo delitvam in izdaji, so linije bega in ustvarjalnosti, naglica in intenzivnost, s katero so odprli in napolnjujejo prazen in zaraščen prostor sredi mesta.

Ko Deleuze in Guattari svetujeta naj poskušamo »zadržati travno bilko, ki začenja rasti šele v sredini stebla, in se je oprijeti« in sprašujeta »zakaj je tako težko?« ... kot da se je je tovarna oprijela ... vse z upanjem na tisto, kar še ni ... za trenutek, za dlje ...
Nomadi se naselijo sredi trave in ne sprašujem kako dolgo ostanejo.

n.k.

----

> RogZin II