Fascinantne prazne dvorane Roga so kar klicale k fascinantinim dejanjem. Začasna zasedba pa je šla mimo večine samo kot dnevni dogodek, na katerega so kmalu pozabili, nekaj jih od daleč spremlja dogajanje in čaka, kdaj bodo na nas planili policaji, nekateri pa še vedno vlagamo svoj čas, sredstva in trud v Rog, saj želimo ustvarjati prihodnost.

Za razliko od večine, ki je v Rog prišla s kulturno-umetniškimi projekti in z vizijo tu preživeti svoj prosti čas, se večina članov kooperative, bori z vsakdanjimi "banalnimi" problemi preživetja. Preživeti je treba svojo družino tako, da lahko grejo otroci na šolski izlet in ne kažejo preveč znakov revščine. (Že danes se ima, po neki šolski anketi, vsak drugi otrok v osnovni šoli za revnega in nesrečnega.)

Po drugi strani pa se moramo tudi vprašati, kaj lahko damo širši družbeni skupnosti, sosedom, Ljubljančanom in nenazadnje celotni svetovni skupnosti? Kako lahko to lokacijo razvijemo vsem v prid tako, da bodo rekli po končanem "začasnem obdobju zasedbe", da smo mi najboljša alternativa in da si želijo, da tu ostanemo.
Kaj pričakuje mesto od nas? Lahko ocenimo, da mesto pričakuje posredno ali neposredno vsaj 10 milijonov tolarjev čistega mesečnega priliva in 100 delovnih mest.
Kaj pričakujejo sosedje? Kaj pa potrebujejo? Red, mir, čistočo, varnost, parkirišča, sprehajališča, kavarno, servise, pomoč na domu, razne usluge in druge dejavnosti, ...

Kaj pričakujejo od nas podobni centri? Predvsem, da bomo preživeli, da se povežemo z njimi, izmenjujemo znanje in izkušnje, da dodamo temu svetu in sistemu novo komponento sobivanja in novo vizijo moderne družbe.

Kaj želimo v okviru kooperative delati v Rogu:
- Da bi lahko z medsebojno izmenjavo blaga in popravili znižali stroške za prevozna sredstva (tj. kolo, avto, kombi), obleko, knjige, internet ... (blagovna menjava in LETS),
- Da bi lahko delali preko skupne Kooperative, namesto da ustanavljamo vsak svoje društvo, s.p. oz. podjetja ter tako prihranili pri birokraciji, stroških in davkih,
- Da bi tu nastal kulturno-produkcijski center, delavnica za popravila koles in druge učne in priročne delavnice, da bi sosedje prišli k nam tudi v park, na rekreacijo, kavico, ...

Marsikdo, ki dela v Rogu, hodi delat preko študenta ali pa kako drugače pride do denarja zato, da lahko potem v Rogu dela in ustvarja. Dokler ne rabi veliko to še gre. Če pogledamo zadevo od strani – zakaj pa bi morali hoditi ljudje delat izven Roga zato, da bi potem lahko v Rogu delali tisto, kar jih veseli? Ali ne bi mogli z delom na lokaciji Roga - in to z delom, ki jih veseli - solidno preživeti? In če je to, kar tu delamo, goli larpurlartizem? Prej ali slej se človek vpraša o smislu, če njegovega dela nihče ne ceni in mu ni pripravljen dati nič v zameno. In ko človek doseže stadij, ko si sam, ali pa dobi od drugih, zasluži dovolj za preživetje in ustvarjanje, se šele lahko začne poglabljati v višje smisle življenja in dušnega miru. Takrat šele lahko govorimo o blaginji in sreči.

Zakaj se torej še trudimo? Jaz verjamem, da je naše poslanstvo v tem, da prepričamo sebe in druge, da je to kar delamo, koristno tako za nas kot za širšo družbeno skupnost in da nam in našim potomcem, posredno ali neposredno, v bodočnosti omogoča eksistenco na drugačnih osnovah kot je profit in tekmovalnost namreč na osnovi sodelovanja in trajnostnega razvoja. Če te zanima več poglej na www.kooperativa.org!

Jurij Bavdaž