Prekleta impotenca je vzklik, ko bi delal, kar delaš najraje (pa še v javnem interesu naj bi bilo), pa imaš občutek, da te nekdo drži za kurca in ti ne pusti ne naprej ne nazaj. V takem primeru ti ne preostane drugega, kot da to (očkovo) roko brez milosti odsekaš. V nasprotnem primeru nekajkrat vzklikneš »prekleta impotenca!«, kmalu pa ne več – pač nehaš migati. Postaneš kot očka.

Po dovolj dolgem opazovanju stanja v tovarni Rog (očitek Francija Slaka) - tako v začetnih tednih lani, kot v zadnjih tednih letos – je moj zaključek naslednji:

Od prvih dni odprtja Roga pa do danes ni bilo storjenega nobenega napredka.

Razlika je v stopnji počiščenosti, kar pa se verjetno v županstvu šteje med samoorganizirane ljubiteljske dejavnosti - relativno koristnih za mladi rod, da se nauči določenih življenjskih stvari. Seveda brez kakršnekoli udeležbe lokalne skupnosti (v obliki investicije v takšno ali drugačno vrednost) in zato povsem neocenjene in necenjene. Mladinske delovne akcije so bile takšni politični konstrukti, pa tudi kitajska kulturna revolucija ni bila daleč od tega. Predvsem zelo dober način kanaliziranja odvečne energije in neškodljiva izraba popoldanskega prostega časa. Torej bolj ali manj načrtno utrujanje, zato povzemam idejo Majde Gregorič, da se nad vhod Roga pritrdi znak »Arbeit macht frei«.

Rog v tem trenutku ni nikakršna avtonomna cona, ampak izoliran prostor, kjer so uporabnikom 10m od običajnih urbanih prostorov zanikane osnovne pravice. Območje je brez elektrike, z omejenim dostopom do vode in omejenim številom sanitarij. Marsikje je onesnaženo z ostanki strupenih in zdravju škodljivih snovi.

Zagotovila varnostnikov, da je Rog varovano območje, me le spomni na Srebrenico, ki je bila prav tako varovano območje. Varovanemu območju se reče tudi rezervat. Indijanski rezervati so si ne dolgo nazaj izborili pravico do določene avtonomije – odpirajo lahko igralnice in na ta način prispevajo k svoji ekonomiji. Rog vsega tega nima in zato bolj kot na rezervat (ali geto) spominja na koncentracijsko taborišče. Pomembno je dati pravo ime.

Nespremenjene razmere v enem letu obstoja niso nikakršen dosežek ampak poraz. Sprašujem se, zakaj se je moralo v tem času toliko ljudi utruditi in ali ne bi bilo bolje, če takega simbola svobode (koncentracijskega taborišča) sploh ne bi bilo. Gre za ideološko laž - navznotraj, od zunaj pa za neprestano sprenevedanje – torej prav tako laž.

Zdi se mi, da je potrebno stvari zagrabiti drugače – predvsem bolj odločno.

Naj povzamem izjavo Andreja Kurnika: »Problem je v denarju, ne v elektriki«.

Rešitev:

Zelo podobno načelu legitimnosti začasne rabe prostorov je tudi načelo začasne rabe resursov na tem prostoru – še posebej če gre za zagotavljanje preživetja osnovni (kulturni) dejavnosti. Tako bi lahko povzeli idejo županstva in za zidovi Roga odprli parkirišče, ki bi bil čisto komercialni projekt zagotavljanja infrastrukturnih sredstev za Rog. Pridobljena sredstva bi se uporabljala strogo namensko. Zunanji podporniki Roga pa bi se lahko odločili za »zeleno« parkirnino in tako prispevali h kulturni ekologiji urbanega prostora.

S tem bi se malce bolj približali želeni avtonomiji in seveda oddaljili od županstva.

Jankovićev očitek »jaz sem vam ponudil prst, vi pa ste prijeli roko« bi lahko z malce odločnosti v pogajanjih obrnili v »mi ti ponujamo prst, sicer boš moral prijeti roko« ali pa celo »mi smo ti ponujali prst, zdaj pa moraš prijeti roko«. Z drugimi besedami: očitno se s civiliziranim nagovorom o utemeljenosti tako strukturiranega urbanega prostora kot je odprti Rog ne da prodreti. Ostanejo torej razni legitimni vzvodi moči, s katerimi je možno doseči napredek, ali pa vsaj pretrgati agonijo koncentracijskega taborišča. V obeh primerih gre le za soočenje z dejanskim (resnico).

Točke za tovrstno strategijo:

1. Županstvu se predlaga »mi ti ponujamo prst, sicer boš moral prijeti roko« - v pozitivnem primeru dobimo elektriko in legalnost začasne rabe prostora, v negativnem primeru nadaljujemo z …
2. Mednarodna medijska kampanja o preureditvi Roga v avtonomen prostor; namen začasne rabe postane odvečen, saj je bil očitno neprepoznan kot funkcionalen za to okolje.
3. Delokrog varnostnikov se omeji na zunanjost Roga
4. Organizira se lastne službe
5. Odpre se parkirišče, pobira se parkirnino za financiranje goriva za generator, itd., prostor živi nelegalno a legitimno avtonomno življenje
6. V morebitnih pogajanjih čez mnoga leta se Županstvu pove: »ponujali smo ti prst, zdaj pa moraš prijeti roko« in …
7. Rog postane sodoben socialno-kulturni prostor / center s sebi lastno avtonomijo delovanja – največji svoje vrste na svetu. V njegovem okviru deluje prek 100 produkcijskih enot s skupaj prek 500 uporabnikov. Skupščine potekajo vsak torek ob 17.00 na osrednjem trgu Roga.
8. Po dvajsetih letih pa podobno kot na Nizozemskem v Rog vdre 300 specialcev, ki razženejo družine uporabnikov, vendar ti tožijo mesto in dobijo pravico do nadomestnih prostorov, ter se preselijo v posebej za to zgrajeno naselje Rog pri Celju. Celje postane prav tedaj evropska kulturna metropola, zato je primerno, da pretežno alkoholno kulturo tudi kako drugače oplemenitijo. Ljubljana postane hitro starajoče se mesto z okoli 100.000 prebivalcev, saj je že desetletje pred tem država preselila svoje institucije v parlamentarcem mnogo bližje Celje.

Pomladni čas je pravi, da se zgodi malo urbane gverile. V najslabšem primeru pa se lahko še ujame kakšen poletni mesec za odhod na morje, saj se je hkrati v dopoldanskem času tudi pridno delalo po službicah.