Bralke in bralci pozdravljeni!

Kljub želji, da bi svoje misli pretakal preko radiskega signala, vam jih do nadaljnega dajem v branje na tem mestu.

Ker so po moji glavi sprehaja mnogo ljudi, so tudi misli nametane iz vseh vetrov. Prva, katero sem se odloči deliti z vami, je misel o zavodu za zaposlovanje, kot videna skozi moje oči.

Izbor teme je bil naključen - preko telefona sem se slišal s prijateljem, ki ima za svetovalko na zavodu gospo Majdo Turk in jo je oni dan prvič videl. Po nekaj minutah mi je povedal, da je točno takšna kot sem mu jo bil opisal. No, midva sva se resda smejala, a moja zgodba ni nujno smešna.

Pa začnimo.
*********************************************
O zavodu za zaposlovanje

Trditev:
Zzp je ustanova, ki skrbi za uradno (statistično) zmanjšanje števila nezaposlenih v RS.

Moja prva izkušnja z zzp sega nekje v leto 1994.Tistega leta, sem prvič prestopil prag te stavbe na parmovi v lj. Bila je vegasta stolpnica, v kateri so so nekako mešali vonji po plesni, frustraciji in upanju. Po kratkih uvodnih procedurah vpisa na zavod, sem (še isti dan) imel razgovor, z dodeljenim mi svetovalcem. Zapisala sva mojo izobrazbo, želje, ter naredila načrt iskanja zaposlitve.

Po približno tednu dni, sem dobil napotilnico na razgovor – to je bil moj prvi razgovor za redno delo – službo. V nekem podjetju so potrebovali sistemskega vzdrževalca. Razgovor kot razgovor. Nič posebnega. Me bodo obvestili. Nisem bil sprejet. In čez kakšen teden, sem dobil naslednjo napotilnico. Razgovor kot razgovor. Le da so me (vseld nujnosti novega delavca) že na razgovoru »napol« vzeli v službo. Bil je petek. V ponedeljek sem začel s svojo prvo redno zaposlitvijo.

Moja druga izkušnja gre v leto 2003. Stavba na parmovi je preoblečena. Pa ne konfekcijsko. Zunanje stene so v kamnitih (marmor?) ploščah, notranjost je polna stekla (in jekla.). Polna modernih naprav, ki naj bi olajšale delo. Računalniki, prikazovalniki vrste, listki z zaporednimi številkami čakajočih. Vonj ki se leno pretaka skozi prekate pritličja je vonj po strahospoštovanju. Po uvodnih procedurah pri vratarju, nato ustreznem okenčku, dobim uradno svetovalko, ter napotilnico na najin prvi razgovor, ki naj se zgodi čez kakšen teden (kaj hočeš lepšega, če se na moj račun in na račun narave polni državna blagajna – trošarina bencina). Obenem dobim plastificirano kartico, z vtisnjeno t.i. bar kodo (ki verjetno služi kot njihova interna številka pod katero sem voden), na njej moje ter ime moje svetovalke – Majde Turk. Opozorjen sem, da ne smem zamuditi.

Sestanek z Majdo.
Naslednji teden sem zopet tam – vratarica (sprejemni pult kjer so informacije , obrazci, ipd) me napoti skozi prekat, mimo varnostnika! V avlo, katera vodi do stopnic in dvigala. Prispem v prvo nadstropje, kjer je za nas čakajoče, prostor, v katerem so tiskane informacije o zaposlitvah, stoli, mize, roža. Vrata v prostore, kjer delajo svetovalci so opremljena s ključavnico – odkleneš jih lahko z bar kodo svoje kartice zavoda. Nad vrati je prikazovalnik, preko katerega svetovalci sporočajo čakajočim, da lahko vstopijo. Čakam. Moje ime. Vstopim v hodnik tega zaprtega dela ter poiščem vrata z imenom Majde Turk. Dober dan, dober dan. Za uvod ji moram zdeklamirati svoje relevantne podatke (od osebnih, do šol in zaposlitev ki sem jih do takrat opravljal). Nato preideva v načrtovanje mojega iskanja zaposlitve. Iz podatkov ki jih Majda ima, mi svetuje okvir zaposlitev – računalništvo. Nato ji sugeriram, da bi lahko bilo (glede na moje izkušnje) na tem mestu dodano tudi delo z otroci in mladostniki. Preučiva moje realne možnosti – potreboval bi približno štiri leta prešolanja, da bi lahko bil vzgojitelj v vrtcu - za moj predlog. Nakar se Majda odloči, da ve o meni dovolj, tako da lahko zaključi izpolnevanje formularjev in s tem najin sestanek. Opozorim jo, da še ni slišala mojih želja, ter da bi verjetno lažje razmišljala v smeri razvoja strategije mojega iskanja dela, upoštevajoč le te. No, dobro. In ji povem, da sem pripravljen početi skoraj karkoli, v kolikor gre za 4-urni – polovični delavnik. Sam o formalni plati take zaposlitve takrat ne vem nič (in tudi danes ne kaj dosti več). In tudi Majda mi po tej plati ne razsvetli zadeve. Najprej od začudenja skoraj pade iz stola, nato pa me z avtoritativnim pristopom začne izpraševati (kot da je moja psihologinja, v službi države, z nalogo vzgajati marljive davkoplačevalce). Ko ji nekako ne uspem razložiti zakaj bi si želel delati samo 4 ure na dan in se skozi to najino debato tudi sporečeva (ujezi me, da me svetovalka ne posluša do konca, da ni pripravljena sprejeti mojega mišljenje ter kot sklepam, da mi ne bo svetovala kako in kaj, do uresničitve mojih zaposlitvenih želja). Nato mi jadrno pove, da za kaj takega nimam realnih možnosti, da služb z 4 urnim delavnikom ni, da naj na to varianto kar pozabim. ??? Aja. No ja. Kaj pa jaz vem, edino kar mi ostane na tem mestu je, da ji verjamem. Čeprav razočaran nad svetovalko, ji vseeno verjamem.
Za konec razgovora se lotiva pisanja mojega zaposlitvenega programa. Majda mi da jasno vedeti, da vkolikor bom kršil določila o obnašanju in izvrševanju dogovorov, da bom izvržen iz zavoda za pol leta. Na programu zapiše, da moram aktivno iskati zaposlitev, ter da moram to dokazovati z vsaj dvema (delodajalcem) poslanima prošnjama mesečno. Da se moram v roku enega tedna zglasiti v delavnici za pomoč nezaposlenim(kjer mi bo strokovnjak dodatno razdelal možnosti došolanja), ter da se moram udeležiti seminarja aktivne zaposlitve.
Udeležim se seminarja (kjer skoraj zaspim od dolgcajta), v delavnici imam razgovor z (sila prijetnim in uslužnim) gospodom, v katerem zvem za vse možnosti prešolanja. In celo spišem nekaj prošenj.
Po nekaj mesecih dobim vabilo na ponovni razgovor z Majdo. Ha. Zamudim petnajst minut. In gospa na informacijah (preko katere prideš nato mimo varnostnika do dvigal in stopnic) mi pove, da sem ravnokar izvržen iz zavoda, ker sem kršil navodila – zamudil sem petnajst minut. Po moledovanju, diplomatskih mižikanjih z očmi in sploh demonstracijo moje ponižnosti, mi pokaže širokogrudnost ustanove, ter me spusti skozi.
Pri Majdi se nato dodobra zderem – napojem ji svoje misli o na novo oblečeni stavbi, kjer je skrb zaposlenih skrb, da izbrišejo uradno vodeno število nezaposlenih, in ne pomoč nezaposlenim, ki jo tako glasno deklarirajo. Kjer je skrb zaposlenih, skrb o lastni službi (očitno je, da imajo interna navodila, ki so diktirana s strani države in ki zapovedujejo postopke, kateri naj pripeljejo do približevanja evropskim smernicam o številu nezaposlenih) Seveda se z menoj ne strinja, je osebno užaljena, nepripravljena poslušati in razumeti mojih argumentov. Sestanek se konča v duhu statusa quo. Odidem, še vedno s statusom nezaposlenega.

In v kratkem najdem novo zaposlitev – pri čemer zavod nima nič.

Po pol leta službe, sem zopet nezaposlen. A pozor. Kot se bo pokazalo sem zgolj neuradno nezaposlen. Pol leta si vzamem za razmišljanje. Službo iščem na enak način, kot prej, na način ki me je pripeljal do zadnjih dveh služb.

Po pol leta, se odločim za ponovni obisk zavoda za zaposlovanje. Vratarica mica, ustrezno okence, urejena vrsta, jaz z vlažnim listkom v brezdelnem čakanju. Na vrsti! Izvolite, najprej prosim izpolnite ta dva obrazca. Dva? Pogledam. Prvi je prijava na zavod. Drugi je prijava v (statistično) evidenco nezaposlenih v RS. ???!?!?! Začudeno vprašam, zakaj sem dobil drugi obrazec. Povem da po mojem skromnem mnenju drugi obrazec ni relevanten za moj vpis. Gospa za okencem mi pojasni, da moram obvezno vložiti oba obrazca, v kolikor se želim vpisati na zzp. Povem ji, da so mi stvari še kako jasne, da spremljam preobleko zavoda, da razumem igro ki se jo igrajo z državo, ter da sem celo pripravljen iti mačehi državi na roko, na način, da se niti ne vpišem v uradno evidenco nezaposlenih, da zgolj sprejmem pomoč zavoda – in da s tem dobimo vsi – jaz, zavod in država. Njen odnos se spremeni v toliko, da skrivoma prizna njihovo dvojno igro, a da mi resnično ne more pomagati v moji želji. Saj veste ps je ps. Tako torej spišem oba obrazca. Vpraša me, če imam kakšne želje glede, hm, glede njenega postopka mojega vpisa. Če mi lahko še kako pomaga. Pomislim in rečem. Ja. Želim si, da moja svetovalka to pot ne bi bila Majda Turk. Povem ji tudi, da če jo osebno pozna, da ji lahko prenese moje sporočilo, da je kot človeka izjemno ne cenim, da je zame zgolj polčlovek, ta Majda Turkova. Sledi kisel nasmešek in opravičilo, češ da naj raje sam poskrbim za prenos te informacije (seveda ji ne zamereim, še posebej ne, ker pokaže človeški odnos do mene). Nato se domislim še ene prošnje – da če le ima možnost, da naj mi da kakšno luštno svetovalko, saj po mojem mnenju od svetovanja samega ne bom imel koristi, vidim pa lahko korist v kratkem estetskem naslajanju, ob dolgoveznih razgovorih s svetovalko. Sledi prijazen nasmešek in obljuba. Razgovor zakjučiva in jaz odidem z napotilnico na prvi razgovor, ki se naj zgodi čez slab mesec.(svetovalci imajo iz leta v leto bolj zapolnjen urnik, zgleda da jih je premalo, zgleda da jim bo država namenila še več denarja)

Zopet na zavodu. Vratarica mica, varnostnik, stopnice, čakalnica, zamorjenost kot žabji mrest med čakajočimi – kot bi čakali na izvršitev smrtne obsodbe. Mimohodi zaposlenih, kot da so iz vzporednega sveta – vidiš jih ko hodijo skozi čakalnico v svoja svetišča za zaklenjenimi vrati, a kot da to niso ljudje, nobenega dober dan, nič. Kirurgi hiteči na poti do novega trupla.
Pridem na vrsto, potrkam vstopim. Svetovalka je resda mlada, a luštna, hja okusi so različni. Meni ni. No prav, si mislim, bo zgolj dolgčas, tudi to je nekaj. In po uvodnih deklaracijah mojih osebnih podatkov, bivših zaposlitev (še sedaj mi ni jasno, kako država koncipira računalnike, zgleda da je za državo vsak računalnik, vsaka delovna postaja celovita entiteta, nezmožna zunanje komunikacije – skratka izjemno drag pisalni stroj, le s to razliko, da lahko zaposleni preizkuje medmrežje, ter ureja svojo zasebno pošto). Torej, po uvodu, kjer svetovalko speljem na lažno sled, da ji zaupam, in jo pustim zaplesti se v dve pasti, šele takrat začnem s streljanjem. Povem ji mnogo zgoraj navedenih dejstev in ji pokažem, da je njeno mnenje (o zavodu na katerem dela) korenito drugačno od mojega. In glej ga zlomka. Nasproti mi sedi čovek, mi prisluhne, me razume. Dogovoriva se, da mi ne bo težila s formalnimi pravili (me vedno znova klicala na neplodovite razgovore, pričakovala kopije mojih prošenj po zaposlitvi – dve mesečno, ...). Dogovoriva se, pa ne eksplicitno (tudi jaz si ne želim, da bi zaradi mene nekdo, ki je do mene človeški izgubil službo), da sva fer.

In od takrat, sem moral osebno iti na zavod zgolj enkrat. In takrat je bila moja svetovalka bolna. Tako da sem bil to pot v pasti jaz – nadomestna svetovalka mi je zopet postavila pogoje.
Gre pa pri tej stvari za to, da imajo na zavodu dva tipa iščočih: normalni tip, ter tip, ki več kot leto dni(na zavodu) ni našel zaposlitve. In jaz sem sedaj že drugi tip. Pri drugem tipu je politika zavoda, da uporabi vsa orodja ki jih ima na voljo, s katerimi pomaga iskati zaposlitev.

Najprej me je hotela poslati na tečaj pisanja prošenj. In v mislih je imela še goro ostalih programov. Jasno sem ji povedal, da je moja želja v tem, da mi ne naloži nobenih formalnih obveznosti, oziroma minimalno. Iz pisarne sem stopil z enim samim programom.

Ker sem še vedno prijavljen na zavodu, tu končujem svojo izpoved o izkušnjah z zzp. In vam zaenkrat ne mislim povedati, kako sem se izmuznil tudi tistemu programu.

Sklepne misli:
Če iščete službo prek zavoda, se pripravite biti ponižni, ubogljivi in hvaležni.

*************************
vaš
g

ps
opravičujem se vam za slovnične napake, teksta se mi ni dalo še tretjič prebirat.