Danes se je zgodilo nekaj zelo posebnega… Ob 17h se je na vhodu v Tovarno zbralo cca. 40 sosedov- večinoma upokojencev, mogoče dve družini, študentski par in nekaj ljudi srednjih let. Takoj ko so prišli do besede, se je vsak od njih začel pritoževat nad hrupom ki ga že vrsto let trpijo, nad praznimi steklenicami, lužami, bruhci, zjanjem in popivanju do jutra. Bil sem v godji vendar sem jih uspel speljati do SCja kjer jih je Aigul odločno verbalno zagrabila in strpala med 40 beguncev v socialni. Bilo je kot v Pokahontas ali bližnje srečanje prve vrste… Loco! Nadaljevali smo v živku, ki je ravno gostil simpozij kulturologov iz FDV, tako da so bili obiskovalci presenečeni nad predstavitvijo ki je potekala; podprta z projekcijo, kanapejčki, številčnim občinstvom in kupom drv ob steni. Zanimiv je bil tudi skatepark, kjer so starci kar sami zlezli na bowl in morda prvič od blizu videli, da se lahko človek-Samo premika brez da bi hodil. Noro! V prvem štuku so kar malce udrli k Tilnu v atelje kjer so jim oči divje bezljale po prostoru, vseh orodjih in artefaktih, ki so v placu in kar malce uživali v sončnem žarčenju in ambientu. Tajči jim je bil dokaj sprejemljiv, v kolesarski delavnici pa so nas zasuli z vprašanji. Nič, ampak res nič jim ni blo jasno tem penzionerjem; kako da lahko delamo v takšnih prostorih? ali nam ni umazano? ali ne zmrzujemo tu pozimi? kako sploh kaj najdemo v vsej tej krami? Ampak to niso bila zgražanja, ampak predvsem izrazi osuplosti nekih ljudi, ki so morda prvič v življenju izkusili nekaj tako drugačnega. Zakaj ti ljudje (mi, Rogovci) toliko “žrtvujemo” da prihajamo v te prostore? In ko smo jim razlagali zakaj ni javne elektrike,o najemninah, o birokraciji, o potrošništvu in gorah smeti ki jih proizvajamo, o pomanjkanju ateljejev, bralnic, prostorov za druženje, skupno branje ter diskusijo, se jim je začelo svetlikati. In to je bilo tako lepo! Še vedno so-takoj ko so dobili priložnost- začeli z pritoževanjem in razlagati svoje osebne frustracije, vendar so se hkrati skoraj smejali in govorili z nekim razumevanjem/odobravanjem kar je bilo totalno beyond words! Starci se niso dali, hoteli so še; celo tisti s palico so zagrizli štenge v 3. štuk in pricapljali do Ateljeja 10. Čeprav pravkar očiščen, je nanje še vedno deloval kot totalno razsulo. “Ampak hej, Rog ni ministrstvo, ni birokracija; Ljudje, to je kreativni nered!” Prodano! Spet so gledali po prostoru kot tele v nova vrata, po poslikanem kartonu in bili navdušeni nad internacionalno zasedbo Tatiane, Francisca in Damina. Ko smo se vračali na dvorišče jih luže v predprostoru niti niso več motile. V cirkusu so spet obnemeli nad premikajočimi-se tlemi, tepikih, svilnatih trakovih in gostiteljico, ki jih je lepo sprejela in jim v angleščini predstavila Cirkusarno. Modri kot jih je z svojim žametnim šotorskim stropom, 70’ popevko in scenografijo spet malo vrgu na rit, vendar so bili hitro pomirjeni ko smo jim razložili da poskušamo običen žur skombinirati z performansi in art vloški. Zaključili smo na vrtu za MK kjer smo se zadržali še kakšnih 15min in se počasi nasmejani poslovili. Najboljši mi je bil gospod sredjih let, ki se je najbolj pizdil čez nas: “nimate ne oglasne deske na vratih niti spletne strani... Nihče ne ve za vas in kako pričakujete da vas bodo ljudje jemali resno…. Ste navadni šalabajzerji, smeti in pocarji... Upam da vas zmeljejo bagri!” Ampak model je ostal ko so ostali odšli, vedno ponavljal da se mu mudi a kar ostajal. Na koncu smo ga prepričali da gre v MK na politični monolog z intervencijo, je navdušeno reku: “neki zame, da se lahko skregam!” Noro! Imel je zelo zanimivo poanto: Rekel je da je malomeščan, da se mu zdi ta naš art “mal tko”, da je umazano in zgleda nevarno, da pa so tu zelo zanimivi ljudje, ki bi jih želel spoznat, njihova odzadja in zgodbe, spit kak pir, se z njimi skregat, it domov in se verjetno vrnit! Obljubili smo mu da bomo zrihtali sajt, da bodo placi začeli na njem objavljat program in da bomo na vratih začeli obešat tedenski spored dogajanja.