Agregati, ki poganjajo elektriko v Rogu, potiskajo glasbo iz zvočnikov tudi na manifestacijah, s katerimi je Ljubljana »dokazala, da je strpno in solidarno mesto«, kot je februarja dejal župan na protestu pred azilnim domom na Kotnikovi ulici

Kot je že dobro znano, namerava Mestna občina Ljubljana v kratkem začeti z rušitvenimi deli na območju Tovarne Rog. Na drugi strani se je oblikovalo gibanje Ohranimo Tovarno Rog, ki skuša zastopati stališča skupščine uporabnikov in je na Facebooku v nekaj mesecih pridobilo več kot 4000 všečkov. Da bi vas sploh lahko uvedli v tematiko, smo že takoj na začetku izvedli ključno delitev, ki v zadnjih mesecih spremlja poročanje o problematiki Tovarne Rog in mnogokrat tudi vodi v napačne in poenostavljene sklepe o nasprotujočih si straneh: o uporabnikih Roga proti MOL. Že res, imamo dve strani, dva politična akterja, katerih interesi in stališča se ne ujemajo povsem. A to še ne pomeni, da so ideje in ideali uporabnikov tovarne Rog v vseh primerih povsem nasprotni od tistih, ki jih imajo na MOL.

Da ne bo skrivnosti in nejasnosti: sam sem umeščen znotraj tega polja, saj sem deloma aktiven v Rogu in imam zato na celotno stvar specifičen pogled, kar sicer ne pomeni, da tu kogarkoli predstavljam. In ravno to je ključno: uporabnike naj bi predstavljala skupščina uporabnikov Tovarne Rog. V Javnem pismu skupščine, ki je bilo medijem poslano 4. maja, med drugim piše: »zavedamo se, da nekaterih infrastrukturnih problemov ne moremo rešiti sami, želimo pa, da se o morebitnih posegih z MOL dogovarjamo«. Uporabniki skratka ne zavračajo vsakega zunanjega posega, ne mislijo, da je stavba v idealnem stanju, in nasploh ne zagovarjajo statusa quo. Na drugi strani tudi občina, vsaj na deklarativni ravni, ne zanika, da bi lahko bil velik del njihovih načrtov zgrajen v sodelovanju z dosedanjimi uporabniki: »Če bodo želeli dialog, pa ga bomo imeli,« so izjavili pred kratkim. Obe strani torej želita sodelovanje. Obe strani poudarjata pomembnost stika in dialoga. Toda če je vse tako preprosto, zakaj se dialog enostavno ne zgodi?

Zato ker spor (vsaj za zdaj) še ni vsebinski, saj še ni bilo vzpostavljeno polje komunikacije, na katerem bi do morebitnega vsebinskega zbliževanja (ali oddaljevanja) sploh lahko prišlo. V podobnih primerih javnih disputov me vedno znova preseneča določena struktura, ki je sicer vidna le iz notranjosti: spori potekajo prek medijev, nasprotno stran skušajo očrniti pred očmi javnosti, ne da bi se sploh vzpostavil stik in ne da bi se preverilo, ali je nasprotnik zares pravi nasprotnik. Gibanje Ohranimo tovarno Rog se je tokrat skušalo vsaj deloma izogniti tovrstnim ustaljenim principom demoniziranja nasprotnika in ustvarjanja zunanjega sovražnika, kar z vidika ustaljenih navad skvotersko-avtonomističnega zavračanja »zunanje oblasti« nikakor ni bilo samoumevno. V zgoraj že omenjenem javnem pismu uporabnikov med drugim piše: »Nikakor nočemo izključevati sodelovanja z mestnimi oblastmi, želimo le, da se pogovarjamo več in na drugačen način, kot smo se do sedaj.« Skupščina tudi načrtuje sodelovanja z nekaterimi sorodnimi institucijami in uveljavljenimi festivali, kot je denimo Ana Desetnica, navezuje stike s četrtno skupnostjo, sosedi in strokovno javnostjo. Že od 22. aprila potekajo poskusi organizacije javnega dogodka, na katerega so povabljeni tudi predstavniki MOL. Zato enostavno ne razumem medijskih izjav s strani MOL o tem, kako skušajo uporabniki »na vsak način na drugi strani njihovega boja za prostor plastično definirati nekooperativnega sovražnika«. Rečeno natančneje: razumem jih lahko natanko in zgolj kot akcijo »plastičnega definiranja nekooperativnega sovražnika«.

Zakaj se torej MOL ne želi soočiti s skupščino uporabnikov, sploh če upoštevamo obojestransko poudarjanje volje po sodelovanju in pomembnosti dialoga? Očitno imamo opravka z dvema, medsebojno izključujoča se idejama o tem, kaj naj bi dialog sploh bil, ter z dvema radikalno različnima narativoma oziroma utemeljitvenima mitoma o avtonomni Tovarni Rog. MOL stavi na ustni dogovor o začasni rabi prostora. Govori o »začasnih uporabnikih«, ki so se obvezali, da se bodo na ukaz odstranili. Uporabniki opozarjajo, da ta dogovor ni bil nikoli potrjen in formaliziran, predvsem zaradi pomanjkanja politične volje s strani MOL, ki ni želela poskrbeti za ureditev osnovne infrastrukture, kot so elektrika, voda, ogrevanje in kanalizacija, kar pogojuje tudi mnogo težav, ki motijo bližnje stanovalce (ogrevanje na trda goriva, glasnost agregatov, neurejen videz prostorov itd.). »Dialog« v besednjaku MOL torej pomeni lobiranje in prosjačenje posameznih začasnih uporabnikov glede morebitnega nadomestnega prostora ali glede najrazličnejših ugodnosti pri prijavi na razpis v novem centru Rog. V tem dialogu ni možnosti za nikakršno vplivanje na celostno podobo in principe delovanja novega Roga.

Na drugi strani uporabniki menijo, da si je celotna rogovska »scena« v zadnjem desetletju skozi prakso pridobila večjo mero legitimnosti glede soodločanja. Dialog zanje pomeni enakopravno, javno in transparentno razpravo med MOL in celotno skupnostjo uporabnikov, ki so organizirani v skupščino. Ta bi zato morala postati odgovoren političen subjekt. Sam menim, da bi bil tovrsten stik med institiucionalnimi strukturami in neformaliziranim skupnostnim gibanjem (nekakšno javno-civilno partnerstvo) tudi nasploh tisti pravi politični eksperiment za današnji čas, saj je odgovar na nekatere glavne konceptualne težave in ambivalentnosti, ki zaznamujejo aktualno (progresivno) politiko: pripoznanje nemoči horizontalnih struktur na eni kot tudi nemoči spreminjanja sistema zgolj skozi institucije na drugi strani, neskladja med stranko in gibanjem, itd.

Neposredna umestitev dosedanjih dejavnosti (med katerimi so aktivizem, umetnost, glasbeni in kulturni dogodki, javno prehranjevanje, cirkus, skejtanje, šport, obrt itd.) v novi Rog ni mogoča tudi zato, ker obstoječe aktivnosti niso bile nikdar zares upoštevane pri projektnih zasnovah novega Roga. Tu je glavni poudarek na »kreativnih industrijah«, v najnovejši verziji (Strategija razvoja kulture v mestni občini Ljubljana 2016–2019) pa na »arhitekturi«, »oblikovanju« in »vizualni umetnosti«. To se je zgodilo navkljub nekaterim strokovnim raziskavam, ki so bile opravljene v okviru (s strani občine podprtega!) projekta Second Chance, v katerih lahko najdemo navedke o pomanjkanju »urbanega kaosa«, »sterilnosti« in »preveliki stopnji hierarhičnega odločanja« ter navkljub mnenju morda najbolj eminentne gostujoče urbanistične strokovnjakinje Lie Ghilardi, ki je že leta 2012 v intervjuju v Delu izjavila: »Najprej je treba narediti študijo, kaj lahko prispevajo ljudje, ki so tam že zdaj, kaj ustvarjajo in kakšni so tisti, ki so odšli pred nekaj leti, zakaj so sploh odšli in kaj delajo danes. Ozreti pa bi se bilo dobro tudi na druge potencialne aktivnosti, ne zgolj na umetnost. Osredotočenost na umetnost, niti ne na širšo kulturo, je preozka. In naredila bi študijo, kdo bi se lahko tja vselil, če bi stavbo prenovili samo z najbolj nujnimi, temeljnimi posegi.«

Morda bi bili ravno tovrstna ekonomičnost in skromnost tisti, ki bi bili v dani situaciji najučinkovitejši, sploh če upoštevamo, da finančni viri za novi Rog niso zagotovljeni. Uporabniki torej od MOL ne pričakujejo nič posebej revolucionarnega. Za zdaj še ne zahtevajo konca kapitalizma. Morda bi župan Janković moral zgolj delati tisto, kar najbolje zna: slediti svojemu menedžerskemu talentu, še enkrat preveriti vse ponudbe na mizi in izbrati najcenejšo glede na sorazmerno največji učinek. Če bi se pri tem v svojem diskurzu otresel še pretiranega legalizma (ki mu po mojem mnenju tako ali tako ne pristaja), bi morda lahko prepoznal, da je novi Rog mogoče graditi kontinuirano, na način uvajanja novosti in izboljšav na tistih temeljih, ki so zdravi že zdaj.

Župan Janković je sicer, ne da bi se tega najbrž sploh zavedal, v preteklosti posredno že priznal pomembnost dejavnosti uporabnikov Tovarne Rog. Številne proteste, med drugim večina probegunskih v zadnjem letu, ki so postali sestavni del podobe odprte in strpne Ljubljane, so namreč med drugim organizirali tudi ravno nekateri uporabniki Tovarne Rog: tu so sestanki, pripravljajo se transparenti, tu trenutno poteka morda najboljši model integracije beguncev v okviru Protirasistične fronte brez meja (integracija je problematičen izraz, saj gre za obojestranski proces zbliževanja prek prijateljevanja). Agregati, ki poganjajo elektriko v Tovarni, so isti kot agregati, ki potiskajo glasbo iz zvočnikov na najrazličnejših manifestacijah, ki so poskrbele, da je Ljubljana v zadnjem času »dokazala, da je strpno, solidarno in tovariško mesto, kjer različni živimo skupaj in se med seboj spoštujemo«, kot je dejal župan ob februarskih protestih pred azilnim domom na Kotnikovi ulici.

Janković se je tega protesta celo udeležil in nanj prišel izkazat svojo odprtost do drugačnosti. Na poznejši seji mestnega sveta, kjer so svetniki desnih strank preizpraševali »levi fašizem«, je celo dejal: »Oboroženi, levica, to lahko vi prodajate Reporterju, pa na vaši televiziji. Jaz sem bil med njimi, dobil sem piškote. Nič drugega.« Menim, da je tovrstna ambivalenca, ki skuša po eni strani zanikati obstoj in pomen samoorganiziranih gibanj, po drugi strani pa na osnovi njihove aktivnosti unovčiti politični kapital, eden glavnih kazalnikov hipokrizije mestne politike (pa tudi institucionalne leve politike nasploh) v odnosu do njenih avtonomnih prostorov in samoorganiziranih skupnosti, kot sta Rog in Metelkova.

Rogovci se sicer nameravajo letos vsaj še enkrat protestniško sprehoditi po ljubljanskih ulicah. 25. maja se, v sklopu številnih rogovskih dogodkov, obeta sprevod v obrambo Roga, v napovedi katerega piše: »V Rogu o levih vrednotah ne predavamo z govorniškega odra, ampak jih vsak dan in vsak trenutek živimo.« Javno manifestiranje nezadovoljstva se ne izključuje z željo po dialogu. Kaj drugega kot javno in glasno sporočilo namreč preostane, če te nasprotna stran ignorira in ne pripozna političnega subjekta podpornikov in uporabnikov Tovarne Rog?

Jernej Kaluža