Ste si kdaj, ko ste bili otroci, zgradili skrivališče, kjer ste bili varni in ste lahko domišljiji pustili prosto pot? Morda ste samo postavili nekaj desk ali polomljenih stolov, vse skupaj prekrili s starimi odejami, pustili nekaj prostora za okence in uživali v opazovanju vseh, ki so hodili mimo in niso vedeli ali pa so se delali, da ne vedo, da ste tam. Sladki, drgetavi občutek svobode. Morda ste imeli tam svoj viteški stolp, lonček Mojce Pokrajculje, indijanski vigvam ali princeskino zatočišče pred hudobno čarovnico. Ta domek ste si uredili po svoje, vanj ste dali svoje risbice, predmete, ki imajo za vas poseben pomen, in se vam je zdel najlepši kraj na svetu. Potem pa je prihrumela zlobna soseda ali kak drug odrasel pravičnik in zarohnel nad vami, da te svinjarije že ne bo gledal, ker kazi zelenico ali njegov pogled na okno sosedine spalnice. Podrl je vaš prečudoviti domek in ga odpeljal na odpad.

Pa saj niti treba, da se vam je kaj takega zgodilo, ko ste bili otrok. Morda ste v vašem bloku v opuščeni pralnici organizirali prostor za druženje ali popoldansko zbiranje otrok, da so se tamkaj lahko igrali ob deževnih dneh, pa se je nekdo od stanovalcev odločil, da to pa ne gre! Da je to skupni prostor in da on nima kam dati rož za čez zimo. Ali pa, če bi se župan Popovič odločil, da je čudovita mednarodna eko znamenitost Škocjanski zatok, ki stoji na zanimivi gradbeni površini sredi Kopra, preveč samonikel in nekako neurejen in da se za mestno območje tole ne spodobi. Pa bi ga zalil z betonom, v za to določenih delih posadil še kako palmo in morda potegnil marmorne potke, izkopal dva ali tri umetne ribnike in vanje naselil nekaj depresivnih rac in užaljenih labodov. Nato bi kričal: »Poglejte, kako je zdaj lepo!!! Ne pa tista svinjarija od prej!« Toda očitno nekako sluti, da bi se Koprčanom do konca zasral in bi ga odnesli iz mestne hiše isti trenutek, ko bi mu kaj takega padlo na pamet.

Škocjanski zatok je starejši od Roga, starejši je celo od Kopra in cele naše domovine, zato lahko rečemo, da se je »prijel« med ljudmi. Ni Kopra brez Škocjanskega zatoka. Rog je pač novejša zadeva, za katero še nekateri Ljubljančani doslej niso vedeli, kaj se tam pravzaprav dogaja, zato je večini Slovenije popolnoma vseeno zanj. Če bi dali Rogu čas in mir ali pa celo nekaj malega sredstev, da se razvija, kajti to zelo resno počne zadnjih nekaj let, bi morda nekoč tudi postal znamenitost, morda celo svetovna. Morda se vam zdi ta primerjava bedna, zato si jo poglejmo pobliže.

Zaščititi kot Škocjanski zatok

V enem primeru gre za zaščiten naravni rezervat, zato v tem delu lahko rastejo samorodne rastline in nekatere živalske vrste, ki bi nemara sicer izumrle. V Rogu pa delajo mladi umetniki, filozofi in socialci, ki ne dobijo od države niti evra podpore, odkar obstajajo, in če ne bi imeli tega okolja, bi nemara prav tako izumrli. Umrla bi njihova bit, njihova ustvarjalna srčika, ki brez svobode oveni. Tam so se zgodili čudoviti, pogumni, izzivalni socialni projekti in sociološki eksperimenti, ki se pod okriljem države oziroma farizejskega in okostenelega kulturnega ministrstva ne bi nikoli.

Na primer, mnogi tamkaj domišljeni in izvedeni (ter tudi zelo odmevni) gledališki dogodki ne bi nikoli ugledali luči odra v nobenem slovenskem teatru, ker so ti ali vedno bolj komercialno naravnani, da lahko sploh preživijo, ali pa vedno bolj artistično vase zaprti in nekomunikativni, ker samo tako dobijo subvencije od že prej omenjenega ministrstva z zaprtim prebavnim sistemom in temu pripadajočimi hemeroidnimi izrastki. Zato menim, da bi morali Rog zaščititi, podobno kot Škocjanski zatok. Je pač naravni rezervat.

Seveda bodo podporniki tistih, ki želijo porušiti Rog, vpili, da je zasedba kriminalno dejanje. Zakaj je kriminalno dejanje nenadoma zdaj, se vprašam, ko v njem že nekaj let resno delajo mladi na raznih družbenih področjih? Zdaj, ko tam deluje zagnan socialni center, ki skrbi za ljubljanske marginalce? Ki skrbi za vojne begunce, ki so se znašli v Ljubljani? Ki prireja večere, kjer begunce lahko spoznate skozi njihove običaje, kulturo, kulinariko, in ki prireja zanje brezplačne tečaje slovenščine? Da ne govorim o mladih likovnih umetnikih, ki tam delajo čisto nore reči! Še najbolj pa o tem, da imajo tam polno ustvarjalnih krožkov vseh vrst, brezplačnih, za vsakogar, kjer se naučiš tudi marsikaj koristnega in izveš ogromno novega. Rogovih dogodkov že dolgo več ne obiskuje zgolj problematična mularija, temveč tudi ugledni meščani. Vodijo ga resni, študirani ljudje.

Zakaj ga niso podirali prej, preden so ga začeli rogovci sami obnavljati? In to z lastnimi rokami. Z lastnimi skromnimi sredstvi. Z ramo ob rami. Ko so popravljali streho, inštalacije, belili in sami izdelovali pohištvo! Ali je mogoče, da nihče iz MOL v zadnjih letih ni šel tamkaj mimo v službo in opazil, da se nekaj dogaja? Da tamkaj raste malo mesto umetnosti, svobode in tovarištva?

Seveda bodo nasprotniki Roga govorili, da so bile tam droge. Jasno, čim je današnja mladina v igri – takoj droge! Ja, so bile na začetku. Deset let nazaj. Morda je še tudi kdaj pozneje v kakem mračnem kotu Roga zadišalo po travi, vsekakor mnogo manj kot na večinoma institucionalizirani Metelkovi in v drugih občinskih prostorih, namenjenih zabavi in kulturi, ali na vseh javnih površinah MOL, kadar le-ta prireja koncerte svojih zvezdnikov, da bi bila bolj všečna meščanom in njihovim mladičem. Ups, sori, tam rekreacijske droge močno presegajo hektolitri legalno pretočenega alkohola, smeti, v katerih prevladujejo steklenice in plastični lončki, bruhanje in pretepi. Poleg tega je vodstvo Roga pred časom zmetalo ven vse potencialne in obstoječe narkiče, ki so zatavali tja.

Prodali so Rog v sebi

Oglejmo si tudi očitek, da je umetnost, ki se tam dogaja, vprašljiva. Prav nič vprašljiva pa ni prav takšna umetnost ali pa še mnogo slabša, predvsem pa manj izvirna, ki jo vidimo v galerijah z bleščečim podom in v gledališčih, kjer se kulturna gospoda v dragih večernih oblekah v foajeju pomenkuje o nepomembnih rečeh in se pretvarja, da ji je všeč predstava institucijskega režiserja, ki iz predstave v predstavo reciklira samega sebe.

Jasno, da se bo našel tudi kdo, ki bo rekel, da nisem objektivna, ker vse skupaj gledam kot mati. Res je. Najstarejša hči je rogovka že štiri leta. Kot šolana gledališka režiserka ima v svojem poklicu drugod zelo malo možnosti. V Rogu vsaj lahko ustvarja po svoji duši, čeprav za to ni plačana. Kadar za kako prireditev ali dogodek dobijo vstopnino, jo razdelijo za potrebe in obnovo objekta ter za nove projekte. Ker ne dobi dela drugje, se je začela ukvarjati z mizarstvom. Rog ji je dal za to možnost. Tam je na primer naredila šank za uporabnike in še nekaj pohištva. V teh trenutkih Rog podpirata tudi obe sestri, ena od njiju se za moj paranoidni materinski čut pretirano izpostavlja. Ko sem na internetu gledala video posnetke, ki prikazujejo nasilje varnostnikov nad rogovci, ki so se zgolj branili, me je zabolelo do obisti. Nisem vedela, ali naj jokam ali bruham. Na tleh so imeli tudi dekle, ki bi lahko bila moja hči, in jo brcali. Vseeno, če ni bila moja. Bila je hči nekoga. Videla sem, kako je varnostnik davil nekega študenta. Bil je sin nekoga. Potem je tu očitek, da jim je bil ponujen nadomestni objekt. Super. Torej pojdi ti ven iz svoje prelepe hišice na drevesu. Mi bomo vse to lepo podrli, ti pa si naredi novo na manjšem drevesu, nekje, kjer ne boš nikomur na očeh, gnusoba hipurska umetniška boemska lena.

Seveda je glavni očitek, ki edini nekako zdrži, da je posest v lasti MOL. Toda, kot sem že rekla… bila je tudi pred desetimi leti. Na začetku se je občina sicer ukvarjala s tem, da bi pregnala prve naseljence. Tja so pošiljali varnostnike in menjali ključavnice. Ko se je tam začela ustvarjati samonikla urbana kultura in ni bilo več zbirališče brezdomcev, pa so videli, da se tam več ne dela škoda, nasprotno, neki naivneži celo tam obnavljajo in urejajo na lastne stroške, pa so jim dali mir.

Neko rešitev bo treba najti. MOL jo vidi v tožbi. Itak vemo, kdo v tej državi vedno dobi na sodišču. Koga natanko pa mislijo tožiti? Kakih 300 do 500 mladih Ljubljančanov, ki komaj zberejo za hrano? Oziroma še več, kolikor se jih bo zbralo tamkaj na dan rušenja. Če rušenje seveda sploh bo. Nekaj mi pravi, da je nekdo na magistratu nemara preveč prebrisan, da bi si dovolil tako množične demonstracije, ker obstaja nevarnost, da se mu namesto rigidne Ljubljane zgodi Maribor. Morda se bo zadeva nekoliko potuhnila. In če bo MOL nekoč zmagala, bo na tem mestu stala še ena mrliška vežica slovenske kulture.

Dolgo sem razmišljala, ali naj zastavim še tole vprašanje, ker se bom z njim mnogim zamerila, a si ne morem kaj. Vsi tisti rokerji in umetniki in misleci, ki so posedali na magistratu v podporo županu, bi bili v svojih mladih letih zanesljivo kuhani in pečeni v Rogu. Tam bi imeli svoje koncerte, razstave in recitale. Mnogi od njih se deklarirajo za drugačne in uporniške, vendar jim v tem trenutku ne verjamem več. Kajti prodali so Rog v sebi.

Desa Muck