Dnevnik, 11. 6. 2016 - Boris Dežulović: Rogati & bogati

Poslal-a Mitar, Sob, 11/06/2016 - 18:07

Pozneje je prišla »dvojka«, specialka – bila je celo dražja – a to ni bilo več isto. »Dvojka« je bila kolo za deklice, na njej sta se z ročnimi caliper zavorami ustavljala tako sprednje kot zadnje kolo in nisi mogel dobro in učinkovito izvesti manevra, ki smo ga imenovali »policajski«: hitro zaviranje zadnjega kolesa, ampak s pedalom, torpedo zavoro, nagibanjem telesa na eno stran, drsenjem zadnjega kolesa na drugo, cviljenjem in črno sledjo gume na asfaltu, čisto tako kot policisti, »pandurji«, ki so tako zavirali na tistih ogromnih motorjih Harley Davidson v ameriških filmih.

S tem genialno oblikovanim slovenskim kolesom, BMX-om, so bile zaradi njegovih majhnih koles in lahke konstrukcije mogoče raznorazne brezumne norosti, z njim smo skakali, ga vrteli in vozili po zadnjem kolesu, ga krotili kot mladega junca – zaradi takšnih akrobacij so bila vsa ta, sicer praktično razstavljiva kolesa, v spoju za sestavljanje pri nas trajno zavarjena – a »policijski« štos je bil kljub vsemu najboljši.

Poletje je torej, v enem od sedemdesetih, vsa družba je na zidu v ulici pod trdnjavo Gripe, tukaj je tudi Mirica Mastnak, prva Slovenka, ki jo spoznaš v življenju – če to bere, pozdrav z davnih splitskih Grip – ti pa s kolesom Pony pridrviš z vhoda v trdnjavo in tik pred velikim, strmim stopniščem izvedeš »policijski« štos, vzbudiš občudovanje pri Mirici in drugih dekletih v publiki na zidu in ves večer si glavni na ulici.

Meter, dva pred stopniščem tako pobalinsko pomigneš dekletom in pritisneš pedal nazaj, nato pa v grozi začutiš, da je noga s pedalom zdrsnila v prazno, veriga pa se je nagajivo rešila zobnika: zadnje, kar vidiš, so prestrašeni obrazi Mirice in deklet na zidu, preden se zbudiš na urgenci splitske bolnišnice, z zavito glavo in mavcem na desni roki. In tako si vse poletje glavni na ulici.

Pozneje je, kot pravim, prišla »dvojka«, a to ni bilo več isto. Ko danes rečemo »poni«, pri tem zato mislimo izključno na prvo, originalno kolo Pony, »enko«. Obstaja velika, bistvena razlika – danes vem, da prav filozofska: z »dvojko« se je drugače vozilo in drugače učilo živeti, z njo se je počasi upočasnjevalo in počasi ustavljalo, previdno in po pravilih, medtem ko se je z »enko« divje drvelo, padalo in se lomilo kosti, proti pravilom in stopnišču. Z njo smo se učili voziti in živeti na robu, in – kar je še pomembneje – leteti prek njega.

Kultni Pony iz ljubljanskega Roga – seveda ste ga prepoznali – je bil naš prvi upor, velik in vznemirljiv korak med zadnjo igro z avtomobilčki in prvim Alanom Fordom, prvo gramofonsko ploščo in prvo cigareto, korak med otroškim triciklom in prav tako slavnim Tomosovim mopedom »ziko«, naše prve srečanje s svobodo, življenjem brez pomožnih kolesc. S ponija ni bilo več vrnitve. Čeprav ga že davno ni več – čeprav sta poni in Rog, največji jugoslovanski proizvajalec koles, izginila v metežu tranzicije in privatizacije v devetdesetih – zlomljeno desno roko, nenaravno zvito in skrivljeno, še dandanes nosim kot račun za svobodo, izdan tistega poletnega dne, ko sem na poniju letel nad breznom nekega splitskega stopnišča in se naučil, da se snetje verige in let prek roba plačata.

In da je vredno te cene.

Dve časopisni novici štirideset let pozneje sta me spomnili na to poletje. Najprej je družba Gorenje sporočila, da je za 40.000 evrov odkupila intelektualno lastnino in kultni Rogov, kakor se temu zdaj reče, brand, ter tako napovedala ponovno proizvodnjo priljubljenega ponija, seveda ergonomsko izboljšanega in iz novih, sodobnih materialov. Gorenje ima z novim ponijem velike načrte in skupaj z ljubljanskim trgovskim centrom BTC napoveduje prve nove ponije že naslednje leto, torej 2017.

V novici ni bilo povedano, kje bodo ponije proizvajali, toda ve se, kje jih ne bodo: čeprav je staro, zapuščeno Rogovo tovarno koles na Trubarjevi cesti odkupila Mestna občina Ljubljana, je kompleks medtem zaseden in že več let deluje kot živo, klasično skvotersko avtonomno območje neodvisne kontrakulture, kjer potekajo predstave, performansi, razstave in koncerti, pa tudi druge alternativne družbene dejavnosti, kot je sprejem beguncev in azilantov z Bližnjega vzhoda. Dvajset let po tem, ko je iz stare hale prišel zadnji poni, v Rogovi tovarni tako še naprej proizvajajo upor in svobodo.

In kot se po navadi dogaja, so samo kak dan po novici o vrnitvi legendarnega Rogovega Ponyja prišle tudi dramatične novice iz njegove stare tovarne, kjer so buldožerji in bagri Mestne občine Ljubljana in župana Zorana Jankovića ob podpori pehote – policije in nekih pobesnelih tipov iz nekega zasebnega podjetja za varovanje – sredi noči prišli prevzet tovarniški kompleks, razgnat dolgolasce, tetovirane postopače, aktiviste in umetnike, pedre in lezbijke s pirsingi v obrveh, porušit vse grde preostale objekte, razen poslopja stare tovarne, in pripravit teren za nekakšen sodoben, bleščeč kulturno-gostinski-trgovski center, kakršnega ima vsako urejeno, gentrificirano evropsko mesto, ki da nekaj nase. S fensi galerijami v preparirani stari tovarniški hali, hipsterskimi kavarnicami, dizajnerskimi restavracijami, podzemnimi garažami in, seveda, lepim parkiriščem za nove karbonske ponije z disk zavorami.

V bitki za Rog je to noč prišlo do prerivanja in pretepa, neki mladi rogovec, kot slišim, pa je končal na urgenci. Prepoznal sem ga: to je prav tisti mulc, ki je takrat brez verige na poniju letel nad nekim splitskim stopniščem, proti vsem zakonom gravitacije in zdravega razuma, proti vsem prometnim in družbenim pravilom, proti močnejšim, proti jebenim lastniškim papirjem jebene mestne občine.

Pred štiridesetimi leti, v času, ko Pony iz tovarne na Trubarjevi cesti ni bil brand, ampak upor in svoboda.

Boris Dežulović

Za komentiranje se prijavi oz. registriraj V medijih