Slovenija je dežela frajerjev. Upornikov. Na primer Aleš Hojs. Izpolnil je dokument, s katerim noče kot odjemalec električne energije plačevati RTV-naročnine. Herojska poteza. Sledili bodo tisoči. Kot je pred približno tremi meseci priporočil predheroj Janez Janša. Skratka, osamosvojiti se moramo od nacionalke in svet bo lepši.

Ta herojska poteza je enaka uporu proti jugovojski pred četrt stoletja. Zato je edino logično in smiselno, da danes to medijsko odmevno naredi Aleš Hojs kot predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Katere vrednote združenje čuva, prenaša, zaliva in širi po svetovni obli, mi ni jasno, je pa vse skupaj blizu tistemu, kar je Aleš slišal tudi v svoji mladosti. Da je treba »čuvati tekovine revolucije in NOB«. Skratka, potrebna je kontinuiteta. In doslednost.

S tem slednjim bo imel Aleš manjši problem. Namreč, v upornem dokumentu je zapisal, da noče več gledati programa, ki ga producira nacionalka. In na tej nacionalki je Aleš kar stalen gost. Preprosto to pomeni, da protestira proti samemu sebi. Saj konec koncev daje in je dajal s svojimi gostovanji v oddajah nacionalki legitimnost. A ni logično, da nimaš kaj početi v programu, ki ga ne gledaš?

Možen je tudi drugi pogled. Aleš je ugotovil, da se nacionalke ne da uničiti od znotraj. Tako kot ni uspelo njegovemu vzorniku, ko je tam inštaliral ekipo, ki ni znala udejanjiti želja gospodarja. Resda jim je uspelo narediti program negledljiv, ampak nacionalka še vedno stoji. In po njihovem v njem še vedno program vodijo z neke tajne lokacije v Murglah. Potem so bili še poizkusi, da se z nastopi in programskim svetom še reši kakšno osamosvojitveno vrednoto, a zaman. Dinozaver se ne da.

Zato je logično, da je edini možen napad na sovraga v osrednji javni instituciji tisti od zunaj. Nova televizija. Nova24TV je pri tem nadvse uspešna. Vsak dan jo gleda več gledalcev in do konca leta jo bo že zaznala tudi kakšna meritev, ki meri gledanost. Sicer je zdaj še ni med prvimi dvajsetimi televizijskimi postajami. Čeprav ji je že nekajkrat uspelo premagati Animal Planet in Disney Channel na sedemnajstem mestu. Tako se gradi upor. Ne revolucija. Skladno s pozivom »vsak dan nas je več in vsak dan smo bližje cilju« bo tudi televizija v službi resnice enkrat zavzela okope v naših glavah. Samo zamenjati nam bo treba še glave.

Vsi nezadovoljni torej na juriš. Računa se, da bo trajal tri leta. Za toliko časa je Aleš Hojs odpovedal nacionalko. Če boste pohiteli z odjavami, se to lahko zgodi tudi prej. Lahko pa zahtevate tudi referendum. Me zanima, ali bo imel Milan Brglez toliko poguma, da bo tak referendum prepovedal.

Že ves čas se vzporedno pojavlja ideja, da je treba ostro ločiti prvi in drugi program. Prvega dela pozicija, drugega opozicija. Ideja pije vodo, problem nastane le, kako bi si na primer potem razdelili športne prireditve. Kaj je pozicijski in kaj opozicijski šport? Katere panoge bi na olimpijskih igrah gledali na prvem in katere na drugem programu? Tudi za to ostaja rešitev. Naj o tem odloča baza. Pa ne gledalci, ampak sami športniki. Naj se enkrat izjasnijo, kam pašejo. Je Tina Maze pozicijska ali opozicijska junakinja? So rokometaši levi ali desni? Je Peter Prevc glede na to, da za njim stoji vsa Slovenija, tisti, ki bo gledan na obeh programih istočasno? Logično je, da prireditev, na katerih ne nastopa noben Slovenec, ne bi prenašali. Saj to ni v javnem interesu. Stran metan denar odjemalcev, ki bi lahko podlegli vrednotam, ki nimajo nič skupnega z vrednotami osamosvojitve.

Glede Petra in skakalcev obstaja salomonska rešitev. Naj ga prenaša tretji parlamentarni program. Saj takrat parlamentarci tako in tako ne sedijo v dvoranah, ampak so pred TV-ekrani. Namesto da gledajo sebe, bodo zijali v Petra. Čeprav ne bi bilo nobene škode, če bi ga gledali kar doma. In tudi glasovali kar od doma. Saj se dobro ve, kako bo kdo glasoval, pa čeprav ure in ure kameram nastavljajo svoje verbalne ekshibicije.

Seveda pa je vprašanje, ali bi tretji program sploh ostal v rokah nacionalke. Lahko bi ga dali v roke čistim avtsajderjem. Rogovcem na primer. Najverjetneje utopija. Si kdo res želi gledati alternativno sceno brez vnaprejšnjih predsodkov? Saj nam ni na primer uspelo v skoraj petdesetih letih niti razširiti signala Radia Študent po vsej Sloveniji. Hrešči že v okolici Ljubljane, za prvim hribom pa se signal izgubi.

Televizije so od nekdaj imele problem z marginalnim, če ni bilo zraven tragičnih zgodb. Ta teden so imele vse televizije problem, kaj početi z uporom rogovcev proti rušenju in izpraznitvi zasedenih prostorov. Bolj ali manj je vse zanimala le akcija. Kdo bo koga. Kdo je bil nasilen in kdo ne. Kdo se drži dogovora in kdo ne. In večno vprašanje, kaj se dogaja za zidovi s tistimi, ki nočejo biti etablirani. Nočejo sprejeti naših vrednot. Aleš bi se prijel za glavo, če bi jih šel obiskat. To, kar bi tam videl, zagotovo niso vrednote osamosvojitve…

Leon Magdalenc