Dnevnik, 8. 9. 2015 - Recenzija prvega brezdomskega festivala: Veliko muzike in nekaj težav

Poslal-a Mitar, Tor, 08/09/2015 - 18:44

Koncert, napovedan za 21. uro v tovarni Rog, se je začel z zamudo zaradi tehničnih težav in težkih razmer, v katerih deluje rogovska Koncertna dvorana. Ob začetku performansa tria Brgs, Linch in Baker nas je bilo v dvorani kakšnih petdeset. Hrupno raziskovanje elektronskih zvokov je trojica opravila s prepariranimi inštrumenti. Glasovi, boben, činele, kitara, speljani skozi množico frekvenčnih modulatorjev, so ponudili ali celo vsilili doživljanje elektronskega zvoka. V odsotnosti osnovnih glasbenih prvin, kot sta ritem in melodija, se je zastavilo vprašanje, kje in kaj je glasba.

Odgovor smo morda našli v nastopu narodno-zabavnega ansambla Iskra iz Novega mesta z glasbo z ljudskih veselic, ki je spravil nekatere v ples s polko in podaril prvemu brezdomskemu festivalu pesem z naslovom Val prijateljstva. Standardna zasedba narodno-zabavne glasbe, v kateri seveda ne sme manjkati harmonika, je kljub manjšim tehničnim težavam pustila dober vtis, z odlično izvedbo in odrsko držo, ki jo premorejo prekaljeni godci. Publika, ki je bila sestavljena večinoma iz tako imenovanih alternativcev, je nastop pospremila z odobravanjem. Ansambel je na vprašanje, ali bi še nastopili v temačni tovarni, odgovoril pritrdilno: »Seveda, če nas boste še povabili.« V slovo so razdelili nekaj glasbenih zgoščenk.

Nadaljevanje je pripadlo Tovarišu Strmoglavljenemu, opremljenemu z glasom in kitaro ter ritmičnimi glasbenimi podlagami, ki jih zloži med nastopom. Odlike Tovariševe glasbe so rahločutnost, plemenski ritmi kraških korenin, magičnost podajanja zvoka in besede. Tovarišu se je pod odrom pridružil Škaf Dani Kavaš, beltinški kantavtor, ki mu je nesreča vzela kitaro iz rok, vendar ne obupuje in s kritično držo ter s sintesajzerjem nadaljuje glasbeno politično ustvarjanje. Prav ob njegovem nastopu so se opogumili prvi plesalci tik ob nastopajočem. Sledili so Menendes Brothers, ki so pritegnili s pravovernim in jeznim punk-rockom. Varovanci Klubskega maratona Radia Študent iz leta 2013 imajo vse, kar bend potrebuje, manjka pa še nekaj kilometrine. Yoyo Movement so s svojim narodno-zabavnim rock slogom še dodatno razgreli publiko, ki je v tem času štela že skoraj sto glav. Očitamo jim lahko preveč sproščen, že skoraj ležeren nastop, ki so ga prenesli na oder z jadranskih plaž in iz noči, prepetih ob tabornih ognjih. Zaključek prvega večera je pripadal novomeškemu triu Kormorana. Po pripovedovanjih je bil to njihov tretji nastop. Močno, rokersko z zanimivimi ritmičnimi rešitvami. Plus pet.

Drugi večer glasbenega druženja na prvem brezdomskem festivalu je odprl Darko Nikolovski. Raper od pet do glave, ki ne privoli v emtevejevsko poneumljanje množic in ki skoraj v pridigarski maniri biča zablode političnega sistema. Zaradi tehničnih težav je nastop razvodenel, a ni pustil dvoma o veščinah nastopajočega. Drugi večer je v primerjavi s prvim ponudil trenutno najbolj vroče ustvarjalce na bogati slovenski neodvisni glasbeni sceni. To dejstvo je bilo verjetno krivo za polno dvorano. Nikolovskemu so tako sledili Demolition group, ki so publiko pripeljali že skoraj do ekstatičnega razpoloženja in se z odra poslovili z dodatkom, ki ga je zahtevalo občinstvo. Ludovik material na čelu s slovensko primadono elektrorokovskega podzemlja je še poudaril skupno doživljanje glasbenikov in občinstva. Na tem mestu ob drugi nedeljski uri sem se žal poslovil od brezdomskega festivala in tako zamudil še benda Šank Norris in White Stain. Prvi brezdomski festival je prinesel obilico ustvarjalnega dogajanja in izredno glasbeno doživetje. Spodrsljaji niso bili usodni za nikogar in nikakor niso ogrozili dobrega razpoloženja.

In kje so bili brezdomci?

Tokrat so svojo vlogo zamenjali z vlogo organizatorjev, kreativnih sodelavcev festivala in se pomešali v pisano množico obiskovalcev. Dandanes je brezdomstvo širše družbeno dejstvo. Na cesto nas lahko naplavijo tudi neplačani računi ali nas na pot preživetja prežene vojna morija. V dneh 1. brezdomskega festivala smo na neki način vsi prisotni postali kraljice in kralji ulic, tisti, ki nas veže prijateljstvo in ne družbeni status. In bilo nas je veliko, vsaj 99 odstotkov.

Simon Vene

Za komentiranje se prijavi oz. registriraj V medijih