Rog je njegov pravi dom, kjer se počuti živega, koristnega in lahko deluje kot aktiven član skupnosti. S tem, da na ulici in sicer pomaga dati glas in vrniti dostojanstvo zatiranim manjšinam, kot so begunci, delavci, istospolno usmerjeni in izbrisani.

Vsak dan z opravili in svojo neomajno voljo skrbi, da aktivnosti v Socialnem centru Rog, ki so namenjene predvsem zaščiti najbolj šibkih in ogroženih skupin v družbi, kot so naplahtani delavci in begunci, tečejo naprej. Vidimo ga lahko tudi v prvih vrstah praktično vseh protestov in demonstracij, ki opozarjajo na izključevanje, naraščanje nestrpnosti in sovraštva ter nižanje socialnih standardov. Za svoj aktivistični angažma in borbo za človekove pravice je leta 2012 od Mirovnega inštituta in Slovenske filantropije prejel nagrado Živka Pregla.

Na ulico vsakič z upanjem

»Že v nekdanji Jugoslaviji sem bil zelo aktiven. Nikoli nisem mogel dovoliti, da se nekoga ponižuje. Zato sem se postavil na stran šibkejših. Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko nekdo človeka postavlja v manjvredni položaj. Zakaj naj jaz ne bi bil enak in imel enakih pravic kot Rom ali istospolno usmerjen človek? Zakaj je tisti, ki je Slovenec, bolj vreden, kot tisti, ki ni, ali obratno? Vsi bi morali imeti pravico do svobodnega izražanja in da se svobodno odločajo, s kom in kje bodo živeli. Nekaj me vleče, da se borim za ljudi, ki so se znašli na obrobju. Vsakič, ko grem na ulico, grem z upanjem, da bomo kaj spremenili,« pojasnjuje svojo preprosto filozofijo.

Tudi sam se je nekoč znašel na robu družbe, ko je bil, čeprav v Sloveniji živi in dela od prvega leta, zaradi svojih korenin iz Bosne in Hercegovine izbrisan. Ostal je brez vsega, tudi strehe nad glavo, ker ni imel zdravstvene oskrbe, pa je postal invalid tretje stopnje. Zato ve, kako je, ko te družba zavrže, a tudi, kako se iz tega izkopati. Skozi borbo izbrisanih za svoje pravice je pred 10 leti tudi pristal v Rogu in se nikoli več ločil od njega. »Sprejeli so nas in nam dali prostor. In temu prostoru smo lahko hvaležni, saj je iz njega prišlo veliko naših zmag,« se spominja. Brez Roga bi bilo življenje zanj dolgočasno. Izgubile bi se številne iniciative in skupine različnih generacij državljanov, ki so v njem našle zatočišče. Od socialno zavednih in intelektualno prebujenih do umetniško ustvarjalnih ter športno aktivnih.

Zlahka se ne bodo dali

»V Sloveniji narašča fašizem in nestrpnost, kriv pa je nekaznovan sovražni govor, ki ljudi hujska proti drugim. Ne more večina obsojati manjšine. A prav to politika velikokrat dela, da si nabira podporo, tako kot zdaj z begunci. In socialni center je tukaj, da tem neslišnim in nevidnim članom naše družbe da glas in prostor, kjer ga lahko oblikujejo.« V centru tako skoraj vsakodnevno potekajo aktivnosti, ki pomagajo beguncem, da se povežejo in vključijo v družbo. Od spoznavanja različnih narodov med seboj do tečajev angleščine in slovenščine ter raznih delavnic. »Ničesar jim ne vsiljujemo. Predlagamo, pomagamo, a organizirati se morajo sami.«

Tako kot vsi v Rogu, ki deluje kot prostor avtonomije in samoorganiziranosti. Mesečno potekajo skupščine vseh uporabnikov, na katerih s konsenzom in ne glasovanjem rešujejo skupne stvari in pripravljajo skupne akcije. Številne bodo potekale prav od prihodnje sobote naprej, ko bodo praznovali desetletnico delovanja. A ta poleg priložnosti za slavje zbuja tudi zaskrbljenost. Po dolgem času nekomunikacije se je oglasil župan, ki Rogu že vrsto let ne da elektrike, in povedal, da bodo letos porušili eno hišo in dva hangarja, naslednje leto pa ves kompleks. »Janković nima niti denarja niti prave ideje, kaj bi tukaj naredil, nas pa bi metal na cesto. Hkrati nas sprašuje, kaj bi tukaj potem bilo. Tega se ne bomo šli. Kolikor vemo, želijo urediti nabrežje od Špice do Cukrarne, a to je za turiste, ne za Ljubljančane. Zlahka se ne bomo dali. Ljudje so za obrambo Roga. Takšna alternativa, tako odprt prostor mora obstajati.«

Žiga Brdnik