Ljubljanski župan Zoran Janković in uporabniki tovarne Rog na sestanku v mestni hiši niso našli skupnega jezika. Janković je napovedal začetek rušenja prvih stavb 14. junija in rogovcem ponudil, naj pri tem sodelujejo. A ti so odgovorili z napovedjo upora.

V mestni hiši sta se srečala dva svetova, institucionalni, ki ga je zastopal župan Zoran Janković s svojo ekipo, in samoorganizirani, ki so ga predstavljali uporabniki tovarne Rog. Nameni zbližanja svetov so bili morda na začetku res iskreni. Nato so se dolgo, enkrat bolj, drugič manj glasno, pogovarjali, na koncu pa so šli vsak k sebi z bojno napovedjo: Zoran Janković, da bo 14. junija ob 14. uri v Rog poslal prve bagre za rušenje dela nekdanje tovarne, rogovci z vztrajanjem pri tem, da svojega socialnega in kreativnega prostora ne dajo za nobeno ceno. »Branili se bomo tudi fizično,« je dejala rogovka Aigul Hakimova, kar v prevodu pomeni, da bodo uporabniki Roga pred tovarno, ki so jo zavzeli pred desetimi leti, postavili svoja telesa.

Janković vztraja pri tem, da bo letos najprej porušil pet stavb, ki so del kompleksa, in da se bo potem čez približno leto dni začela obnova s ciljem, da bi nekdanja tovarna koles ponudila novo kulturno vsebino. Skupinam, ki zdaj delujejo v Rogu, je ponudil, da predstavijo svoje dejavnosti mestni občini in upajo na to, da jih bo ta vključila v novo programsko shemo, v vmesnem času, ko bosta potekala rušenje in obnova, pa ohranijo vsebine. Toda ob tem je dodal: »Prepričan sem, da vsi ne morete ostati v Rogu, in prepričan sem tudi, da vsi tega ne bi hoteli.«

To je za rogovce nesprejemljivo, kajti nočejo se raziti, ampak krepiti skupnost, ki so jo gradili zadnjih deset let. Kakor je za njih nesprejemljivo tudi, da je župan govoril v smislu, naj skušajo prepričati, da so njihovi programi najboljši oziroma dovolj dobri, da bi bili del novega Roga. Sedanji uporabniki na tako »ekonomsko vrednotenje kulture« ne pristajajo. Poudarjajo, da njihov cilj ni biti najboljši ali dober, ampak imeti le kreativni in socialni prostor, v katerem se lahko izražajo, ne da bi porabljali denar, ki ga nimajo.

Janković je pred rogovce postavil dve možnosti, ki sta zveneli kot ultimat: pomagajte nam zrušiti prvih pet stavb in svoje vsebine predstavite obnovljenemu Rogu; če boste skušali preprečiti rušenje, pa dialoga ne bo več. V tem primeru je namignil, da za rogovce že od 14. junija naprej ne bo več mesta v Rogu. Do petka jim je dal čas za odgovor. »Predlagate nam, da se razpršimo. Za nas pa je najpomembnejše, da drug drugega podpremo in da naše dejavnosti potekajo naprej. Hočemo, da se ve, da smo tam in da se borimo za tisto, kar smo ustvarjali,« mu je odgovorila Aigul Hakimova, medtem ko je eden od njenih kolegov Jankoviću predlagal, naj namesto 15 milijonov, ki jih namerava vložiti v Rog, le z desetimi odstotki tega denarja kompleks toliko obnovi, da bo varen, preostalo pa nameni komu drugemu, kajti, kot je dejal Rastko Pečar: »Pripravljeni smo se odreči ugodju za to, da lahko svoje dejavnosti izvajamo svobodneje od razpisnih dejavnosti.«

Kot bi igrali namizni tenis, je žogica z bolj ali manj podobnimi argumenti vedno znova letela z ene na drugo stran. Večino časa je držal lopar v rokah Janković, mimogrede mlade goste spraševal o njihovem študiju, Pečarja večkrat označil za politikanta, ker po županovem mnenju ni dovolj konkretiziral očitkov o »odrtih gradbenih jamah v Ljubljani«, ob tem pa z obraza skorajda ni pustil svojemu značilnemu nasmešku, ki je postal še bolj bijoč, ko so retorično manj spretni rogovci skušali argumentirati svoja mnenja.

Izraz na njegovem obrazu se je spremenil na koncu, ko je besedo dobil Božo Pogačar: »Ekonomija, ki jo razumete vi, je malo drugačna od tiste, ki jo razumemo mi. Mi delamo tam zastonj, nihče noče denarja. Hočemo skupnost in svojo bodočnost, ne vaše. Ne bomo prišli z orožjem, kot boste prišli vi, kajti rekli ste, da boste prišli s policijo. Mi bomo prišli s svojo voljo in karakterjem. Vi se odločite, ali boste za svoje ekonomske poglede na kulturo pohodili množico.« Jankoviću se je nasmešek izbrisal z obraza, Pogačar pa je še naprej brusil jezik. »Moj nasmeh ni lažen, ampak je iskren,« je z zadnjo povedjo požel aplavz kolegov, medtem ko je županu v bran stopila podžupanja Tjaša Ficko.

Dialog je bil takrat bolj ali manj končan. Hakimovo je zanimalo le še, s koliko policisti in varnostniki bo Janković 14. junija prišel rušit Rog. »S toliko, kolikor jih bo potrebnih,« je odgovoril in se poslovil: »Končali smo slabo.«

Andraž Rožman