Navidezno mestno obzidje izključuje današnje naseljence Roga. Umetniki, kulturniki, skejtarji, grafiterji, glasbeniki in aktivisti se znajdejo po svoje.

V prvem nadstropju nekdanje tovarne Rog stoji dolga miza, okrog so postavljeni stoli različnih oblik in kakovosti. Skupščina je napovedana za ob peti uri, deset minut čez nas je tam le peščica. Zamujajo pač, »višja je izobrazba, večja je zamuda«, se smeji eden tistih, ki so prišli točno. Še deset minut in prostor se napolni s približno tridesetimi ljudmi. Tobak, zvit v male papirčke, začne zrak polniti z dimom, ogorki se kulturno ugašajo v improvizirane pepelnike. Razlog za sklic skupščine? Dan odprtih vrat, za katerega se navzoči začasni uporabniki Roga hitro strinjajo, da bo na sporedu prvi konec tedna v oktobru. »Da nas bodo končno nehali primerjati s Strojanovimi.«

»S kom?« se zasliši vprašanje z enega konca mize.

»Jelka!« pa odgovor z drugega.

Usnjarji, strojarji, torbarji

Pred tremi stoletji se je območju na koncu današnje Trubarjeve ulice reklo Šempetrsko predmestje, industrijska dejavnost pa se je tam začela v zadnji četrtini 19. stoletja. Naseljevali so ga predvsem usnjarji, strojarji, torbarji in barvarji – obrtniki torej, za katere zaradi škodljivih snovi, ki so jih uporabljali pri svojem delu, znotraj mestnega obzidja ni bilo prostora.

Navidezno mestno obzidje slabih 150 let kasneje izključuje tudi današnje naseljence Roga. Umetniki, kulturniki, skejtarji, grafiterji, glasbeniki in aktivisti se znajdejo po svoje. »Veš, koliko šraufov je tukaj mojih,« se zareži Tine Drašak, ki je v Rogu skoraj od začetkov začasne zasedbe pozabljenih prostorov nekdaj ene najuspešnejših jugoslovanskih tovarn, od katere letos mineva sedem let.

Zdaj že sedimo na strašno prijetnem vrtu galerije Kljub Vsemu, ki jo vodi Sergej Halabarec, uličnim postopačem in ljubljanskim alternativnim glavam bolj znan kot Sergio. »Tukaj imam družbo kosov in ščinkovcev, hudo je, kot da ne bi bil v centru,« s pogledom objema vrt. Medtem ko po grlu zlivamo (presladko) kavo, Sergio, Tine, Anuška Podvršič in Špela Pristavec razlagajo Rogov današnji vsakdan. Zavedajo se, pravijo, da so v Rogu začasno, s tem nihče od njih nima težav. A dokler bo občina, ki je za 7000 kvadratnih metrov zemljišča plačala prek 12 milijonov evrov, iz leta v leto spreminjala načrte, ki jih kani tam izpeljati, bodo vsaj poskušali delati dalje. »Ko se bodo projekta dejansko lotili, bomo šli ven,« zatrdi Tine, »a ne, če mislijo tu zgolj urediti parkirišče, potem pa spet deset let nič.«

»A je Rog tvoj?«

V Rogu danes brez elektrike, urejene kanalizacije in vode deluje prek 15 ekip. Kdor nič ne počne, tukaj nima kaj iskati, povejo. Res je, preden so se v prostore naselili tisti, ki tam dejansko kaj počnejo, so v Rogu zatočišče našli predvsem narkomani in drugi marginalci, s katerimi se nihče več noče ukvarjati. »Tolikokrat smo jih selili ven, da niti ne štejemo več,« pove Tine. »Na začetku je bil prostor dejansko neobvladljiv. Zatekli so se sem, bilo jih je tudi po več deset, celo več kot nas. Danes je situacija precej boljša, uspelo nam jih je omejiti.« Sergio doda, da je kdaj tudi njim težko določiti, kdo je umetnik in kdo narkoman: »Nekdo, ki je bil še pred dvema letoma slikar in je tukaj deloval kot vsi mi, je danes lahko že džanki.« Anuška pa poudari, da bi si želeli predvsem večje avtonomije pri odločanju, kdo sploh lahko vstopi skozi vhodna vrata, kjer noč in dan dežurajo občinski varnostniki: »Ko bi občina vsaj toliko sodelovala z nami, da bi se počutili močnejše. Mi vsaj vemo, kdo zares kaj ustvarja in v prostor nosi kreativo, varnostniki pa večinoma ne. Če nas kdorkoli ovira, ga nimamo pravice poslati ven, poklicati policije, nič od tega. Ni važno, kaj počne, lahko tudi uničuje, a s tem se moramo ukvarjati sami.« In seveda te potem vsak od njih še vpraša, »a je Rog tvoj?« skomigne Špela. In župan? Pride kaj? »Zadnja leta niti ne. Na začetku je enkrat prišel in hotel Rog kar takoj zapreti, a so mu policisti razložili, da brez papirjev ne bo nič,« se zasmeji Sergio.

Vstanemo in med igrivim pasjim laježem, ki ga proizvajata črna mešanca Vučko in Kiki, »oče in hči, ki mislita, da sta mož in žena«, skozi Rogove hodnike sredi belega dne stopamo v skoraj popolni temi. »Če bi vedel, da boste pripeljali obiske, bi malo pospravil,« smeje pozdravi Uroš Osojnik, ki skupaj s še nekaj Fužinci skrbi za skejtpark. Z lastnimi rokami so ga iz kosovnega materiala zgradili pred tremi, štirimi leti. Ob našem obisku ni nikogar, »poletje je, vsi so zunaj«, v slabšem vremenu pa se tam nabere tudi do dvajset skejtarjev. »Saj bi bilo še več folka, ampak saj veš, kaj si mislijo ... Rog, marginalci, brezdelneži. A tukaj smo sami super ljudje, fajn ustvarjamo. Kdor dela, je lahko tukaj, kdor ne, nima tukaj kaj početi,« ponovi danes že slišani stavek. Trije, štirje za skejtpark skrbijo ves čas, »potem pa, kakor ima kdo čas. Kdo poprime, kdo pa pride samo gužvo delat', saj veš, kako je.« Obratovalnega časa ni, pride se lahko kadarkoli, »malo vozimo, malo se zajebavamo, zvečer imajo oni (pokaže na Špelo, Tineta in Anuško, ki skrbijo za koncertno dvorano) kakšen koncert, tako da gremo pogledat še tja. Saj pravim, vsi dihamo skupaj.«

Dvorana vzdihljajev, koncertna dvorana, spomni na čase nekdanjega kluba Bunkerja B51, ki je v devetdesetih deloval na Gerbičevi ulici. Nizek strop nad odrom, vonj po cigaretah in pivu, šibka tema, ki zakriva obraze in, seveda, šank. Pijače ne prodajajo, šank »živi« od prostovoljnih prispevkov. Z njimi plačajo tudi glasbenike, ki se na svojih turnejah ustavijo v Rogu. »Bendom lahko ponudimo hrano in ležišča pa kar se nabere od donacij,« je iskren Tine in pove, da so največ denarja zbrali, ko so v Rogu nastopili škotski pankerji Oi Polloi. »1250 evrov, za celo turnejo denarja so zbrali,« se ponosno nasmehne.

Na dvorišču stopim mimo treh mladcev, ki se ukvarjajo z novimi površinami za skejtpark, zanima pa me tudi, kaj se skriva za vrati, ki na pol odprta stojijo za njihovimi hrbti. »Pisarna,« se zareži Sergio, »sprejemna pisarna,« odgovor v smehu nadgradi Uroš. Pripeljejo me do prostora, kjer se vse sveti in blešči od elektronskih naprav, računalnikov in različnih inštalacij. Tukaj deluje kolektiv Cirkulacija II, naš pogled pa se najprej ustavi na Stefanu Doepnerju, enemu od umetnikov iz kolektiva, ki se ukvarja z elektroniko, robotiko, inštalacijami, vizualijami ter se kreativno preigrava s svetlobo in različnimi organizmi. »Občina je v sedmih letih samo za stroške varnostne službe porabila skoraj pol milijona evrov, denar, ki bi šel lahko za delo nekaterih posameznikov, okna bi bila popravljena in ne uničena, lahko bi napeljali elektriko ...« razlaga Nemec, ki že vrsto let živi v Ljubljani. Tudi on je v Rogu že od začetka zasedbe nekdanje tovarne. »Ne zanima jih, kaj delamo, na Rog niso ponosni, zato ga ne sprejmejo,« pa doda Borut Savski. »On pa je Doepner, veš,« izpostavi priimka, saj da jih »praviloma poimenujejo zgolj kot kakšne uporabnike psihiatrične ustanove«.

Za vrt, ki se bohoti sredi dvorišča, skrbita Špela in Jasmin Pervanič, ki sicer skupaj z že omenjenimi organizira koncerte, poleg tega pa ima v enem od velikih Rogovih prostorov tudi delavnico koles. »Imamo šest različnih vrst čilijev z vsega sveta,« hiti razlagati Špela. »Najbolj pekočega, pa drugega najbolj pekočega, sedmega najbolj pekočega. Tile so tajski, evo,« ponosno prime šop čilijev. »Ti jih tlačiš celo v govejo juho, saj nisi normalna,« jo podraži Tine. Ona pa ga začudeno vpraša: »A ti ni bila dobra?«

Pokopališče biciklov

Po stopnicah se napotim v nadstropje, kjer se razprostira ogromen umetniški atelje, v njem pa večino časa ustvarja Tilen Mihelič Kurent. »Delim si ga z dvema frendoma,« razloži, »en postavlja sceno za animirani film, drugi dela iz kamna, ampak se preveč praši.« Razloži, da je v ateljeju, ki je razpotegnjen po vsem nadstropju – »Tilnov wonderland,« ga opiše Sergio – delovala že cela vrsta različnih umetnikov. »Tudi precej punc z likovne akademije, a so bile razmere res malce pregrobe zanje,« je še njemu žal, da lahko skoraj vsak pride skozi vhodna vrata, tudi »psihiči«. Situacija ga žalosti, saj bi glede na prostor, ki ga ima(jo) na razpolago, tu lahko delovalo več umetnikov. Meni, da se občinski načrti vrtijo le okrog kapitala, »namesto da bi poskušali nadaljevati s tem, kar na tem prostoru že raste. Mi bomo, ko bomo morali te prostore zapustiti, res kot kakšni odpadniki, občina pa je vse skupaj zapakirala v 'saj boste lahko kandidirali na razpisih' govor. Pa saj tu ne gre samo za umetnike in spet – kako umetnika definirati? Je to samo tisti, ki se zanj tudi šola?«

Umetnik, šolan ali ne, je vsekakor tudi Jasmin, ki na »pokopališču biciklov«, kot pravi svoji delavnici, popravlja kolesa, jih ljubiteljsko sestavlja, iz njihovih delov pa ustvarja tudi umetniške inštalacije. Prav vsak lahko v Rog, tako kot včasih, še pomnite, pripelje pokvarjeno kolo, obljubi. Glas o njegovem delu se širi od ust do ust, pove.

»Samo zato, ker je župan rekel, da bo v prvem mandatu uredil Rog, se zdaj dela nekaj na silo,« pa v zadnjem od prostorov, ki jih obiščem, razlaga Franci Iskra iz Socialnega centra Rog. »Občina iz tega prostora dela politični projekt, projekt Zorana Jankovića, za katerega nima zagotovljenih sredstev. Vse skupaj je videti narejeno na silo, tega pa se bojimo. Rog že sam po sebi ponuja raznovrstno paleto heterogenih, včasih sicer tudi konfliktnih praks znotraj skupnosti. Poleg tega prostor nikoli ni bil zaprt za zunanji svet, vrata so vedno odprta, Rog pa opravlja neko socialno funkcijo tako na širšem lokalnem kot tudi nacionalnem in nadnacionalnem nivoju.«

Parkirišča kot varna naložba

Bojazen, da umetnikov in umetnosti v Rogu na koncu niti ne bo, je na konferenci Kreativna mesta: priložnosti, politike in prostori pred dvema letoma izrazil že nemški urbanist Klaus R. Kunzmann, na posvetu, ki ga je februarja lani organizirala projektna skupina razvojnega projekta Second Chance in vnovič izpostavila Lia Ghilardi, mednarodno priznana strokovnjakinja za prostorsko mapiranje in strateško kulturno načrtovanje. Ghilardijeva je takratnemu vodji občinskega oddelka za kulturo Urošu Grilcu predlagala, da bi projekt gradnje novega Centra sodobne umetnosti Rog, za katerega je bila občina še pred enim letom pripravljena odšteti skoraj 40 milijonov evrov (danes jih načrtuje vložiti zgolj 13), osnovali manj velikopotezno in pustili, da raste organsko: »Revitalizacijo območja bi bilo treba osredotočiti na vse tisto, kar se tam že dogaja. Težava tako velikih projektov je, da premestijo originalno kreativnost kam drugam, novim umetnikom pa prav tako otežijo uporabo prostorov zaradi vprašanj najemnin, vzdrževanja in pravic.«

Da je projekt revitalizacije Roga na napačni poti, pa je za Delo takrat povedal tudi Bertram Schultze, glavni krivec za revitalizacijo starih industrijskih objektov v Leipzigu in Nürnbergu. Spinnerei, nekdanja največja predilnica bombaža v celinski Evropi, kjer danes sobivajo umetniki, obrtniki, arhitekti, inženirji, tiskarji, modni in drugi oblikovalci, fotografi pa tudi tri večja podjetja, ki plačujejo najvišje najemnine, je zgodba o uspehu. Schultze pa je tisti, ki jo je na to pot pripeljal. Mestna občina Ljubljana je načrte o Rogu nazadnje spremenila v začetku letošnjega poletja. Odločili so se namreč, da se projekta lotijo v več fazah, iz načrtov pa je izpadla načrtovana gradnja stanovanj. V okviru racionalizacije projekta centra Rog (zasebnega partnerja, ki bi investiral v projekt MOL, namreč kljub več razpisom ni našla) so revitalizacijo Roga omejili na prvo fazo, ki bo obsegala prenovo in preureditev tovarne Rog, ureditev parkirišč v kleti in preureditev tovarniškega dvorišča v večnamenski park.

V telefonskem pogovoru, ki sva ga pred dnevi s Schultzejem opravila kar med njegovo vsakodnevno vožnjo z vlakom od doma do službe, je povedal, da se mu odločitev, da tam med drugim najprej uredijo parkirišča, ne zdi ravno najboljša, da pa so z vidika mesta pač varna naložba, »vsaj tako sem takrat razumel mestne občinske načrtovalce«. Meni še, da je ustavitev velikopoteznih načrtov morda celo dobra: »Za tovrstne projekte je bolje, če se korak malce upočasni. Manj bodo zgradili, bolje bo.« Glavna napaka se je po njegovem mnenju sicer zgodila ob zasedbi Roga, ko je tam začelo delovati »res veliko odličnih umetnikov, kar je bila popolna priložnost, da ga razvijejo v nekaj več, hkrati pa izkoristijo tudi atrakcijo navzočnosti vseh teh ljudi.« Poudaril je še, da deset let v razvoju mesta ni nič, je zelo kratek čas: »V tem času pa imajo ljudje možnost pokazati načine uporabe zapuščenega prostora. Poglejte Berlin – tam je iz zapuščenih tovarn nastala cela vrsta danes najbolj obiskanih klubov.«

Nina Krajčinović