Zakaj Ljubljana potrebuje Rog

Pred petnajstimi leti sem hodil po ulici z Andražem Torijem. Kasneje je postal soustanovitelj Zemante, pionirskega podjetja na področju semantičnega interneta, ki je v Slovenijo med prvimi pritegnilo milijonski vložek tveganega kapitala; takrat pa sva bila oba še bruca z več alkohola kot pameti v glavi.

Povabil me je k sodelovanju v organizaciji, ki se ji je delovno reklo Kiberpipa. Pipa za kibernetsko kulturo. Inspirirani s kulturo amsterdamskega skvota ASCII naj bi se ukvarjali z antiglobalizmom, prostim pretokom informacij, informacijsko kulturo, hekanjem, računalniki, odprtim softverjem. »Information wants to be free«, »privacy for all«, »free as in freedom not free as in beer«, še daleč pred Snowdnom. Zvenelo je zanimivo – zakaj ne?

Prostore smo dobili v klubu Metropol, pod istoimensko kavarno, v okrilju Zavoda K6/4. Na pomoč nam je priskočil Marko Peljhan (večna mu hvala!), ki je prepričal Mobitel, da nas sponzorira. Dobili smo, zdi se mi, da 10.000 EUR na leto za prva tri leta za celotno organizacijo – in to se je nam, ekipi petnajstih entuziastov, zdelo pravo bogastvo. Zbirali smo stare računalnike, jih razstavljali na sestavne dele in sestavljali uporabne, imeli prvi brezplačni cybercaffe v Ljubljani. Nato tečaje Linuxa, pa tečaje računalništva za starejše, pa tečaje brezplačnih programov za grafiko, pa predavanja o varnosti, informatiki, strežnikih, razstave …

Vmes smo se seveda tudi afnali. Zaprli smo vhod, dali nekdanji šank v uporabo, naredili videozid iz odsluženih monitorjev in na njem v ASCII-art formatu predvajali Deep Throat. (Še preden se je tega spomnil Vuk Ćosić.) Bedarije. Nihče od nas ni bil za svoje delo plačan. No, »dežurni«, ki je skrbel za prostor in dajal informacije obiskovalcem, je dobil, mislim da evro ali dva na uro. Ker je moral odgovarjati na neumna vprašanja.

Iz tega prostora in časa so zrasli zanimivi ljudje in učinki.

Andraž in Boštjan sta skupaj s še nekaj ljudmi ustanovila Zemanto, pionirsko podjetje na področju privabljanja tujega podjetniškega kapitala v Slovenijo. Dunja in Martin sta ustanovila Slovenski računalniški muzej. Borut je soustanovil podjetje UNIKI, ki se ukvarja z argumentirano realnostjo in marketingom. Drugi Andraž, skrbnik naših strežnikov, je ustanovil podjetje, ki skrbi za velike strežniške sisteme. Vzporedno smo z osebjem oskrbovali še Mobitelov kontejner TransHub, ki je krožil po Sloveniji in ponujal brezplačne računalniške tečaje.

Mislim, da veliko od teh stvari ne bi nastalo brez Kiberpipe. Brez brezplačnega prostora, ki smo ga dobili z velikodušnostjo vodstva Zavoda K6/4, in prostim, nenadzorovanim tekom, ki smo ga imeli. Ker če bi se morali prijaviti na razpis, pisati program, opredeliti cilje, metode, učinke … ne bi nihče od nas, tik pred tem še srednješolcev, tega znal narediti. To znajo razpisni mački, tisti, ki ti potem vzamejo odstotke za svoje delo.

Zato vem, tako z osebnega kot strokovnega stališča: Ljubljana potrebuje Rog.

Ne samo, da potrebuje Rog, ampak potrebuje tak Rog, kot je danes, in ves ta del mesta. Potrebuje Trubarjevo, posprejano z grafiti, z razmajanimi stoli, z lokali, ki niso prenovljeni in bleščeči. Z mnogih vidikov.

Z vidika urbanizma se lahko vrnemo k Jane Jacobs, ki je v svojem prelomnem delu The Death and Life of Great American Cities že v šestdesetih pisala, kako gentrifikacija uničuje pestrost in s tem življenjsko tkivo in varnost mesta. Mesto namreč potrebuje prostore za vse sloje in tipe ljudi. Za turiste, za poslovneže, za ekonomiste in podjetnike, a tudi za tiste, ki niso privilegirani in ne morejo sodelovati na vrtiljaku potrošnje in ne plavajo s tokom. Mesto je za vse, tudi za nepočesane in neumite, ali pa ga ni.

Z vidika sociologije se ozrimo k Naomi Klein, ki je v svoji prelomni knjigi No Logo opisovala, kako se korporacije in nakupovalni centri trudijo posnemati javni prostor mesta, da bi privabili ljudi ter jih navadili na okolje, ki stimulira potrošnjo. Ljubljana počasi drsi v drugo smer: je javni prostor, ki zavoljo doseganja gospodarskih kazalcev imitira nakupovalno središče. Ta strategija je legitimna in z gospodarskega vidika uspešna; a to ne more biti celotno mesto. Mesto je več kot ekonomija – in tu lahko to pokaže.

Z vidika sodobne umetnosti se lahko sprehodimo po umetniškem bienalu, ali po najbolj mondenih barih v berlinskem Prenzlauer Bergu, ali po londonskih šolah umetnosti; videli boste, da je estetika grdega, umazanega, človeškega, kompleksnega tisto, kar ta najbolj mondena in avantgardna mesta in smeri slavijo. Kriza ni namreč prinesla sprememb samo v tem, kako živimo, kako ravnamo z denarjem in kako deluje ekonomija, ampak tudi v vrednotah. Dandanes je lokal s sedeži iz recikliranih palet modernejši kot tisti z novim pohištvom iz Kitajske.

Z vidika arhitekture se spomnimo, da je bil natečaj za Rog izveden leta 2008, na vrhu nepremičninske evforije, ko je bilo vse mogoče. Od leta 2008 se ni spremenila samo gospodarska klima, ampak tudi stanje arhitekturne stroke. Letošnji arhitekturni bienale, »Reporting from the Front«, v Benetkah, slavi ravno arhitekturo, ki z majhnimi posegi rešuje dejanske, otipljive probleme ljudi. Tako sem pripravljen trditi, da bi MOL, če bi leta 2016 razpisal natečaj za ureditev Centra sodobnih umetnosti Rog, dobil približno to, kar ima že zdaj – minimalno prenovo obstoječe stavbe s poudarkom na socialnem aktivizmu in vsebinah. Ne pa bleščečega, računalniško opremljenega laboratorija.

Z vidika ekonomije se je treba zavedati, da pri gradnji kulturnih objektov grobo gledano gradnja predstavlja 25 %, obratovalni stroški 25 %, program pa 50 % stroškov v obdobju obstoja. V Rogu program že leta teče sam. Poskusite postaviti center za begunce in najeti osebje. Pa skatepark. Pa poligon za trening reševalnih psov. Kolikšen bo mesečni strošek? Pet tisoč evrov? Deset? Vse to zdaj deluje na pogon navdušenih udeležencev. Kar je vredno veliko.

Če želi biti Ljubljana resnično zelena prestolnica Evrope, ne more zavreči šarma, ki ga ima v Trubarjevi ulici in na Taboru, z umazanim, nezlikanim, zmečkanim tkivom mesta, ampak ga mora ohraniti kot svoj sestavni del. Ker ravno toliko ljudi, kot si bo prišlo ogledat bleščeči center, se bo prišlo tudi sprehodit po tej, malo manj bleščeči, a malo bolj resnični Ljubljani.

Ohranitev Roga in celotnega tega dela mesta je tako ne samo urbanistično, sociološko, umetniško, arhitekturno in ekonomsko smiselna, ampak tudi poslovno pametna poteza.

Seveda pa to ne pomeni, da je Rog popoln tak, kot je; tudi rogovci bi lahko bili bolj odprti, bolj sistematizirani, lahko bi bolje sodelovali z mestom in bili odprti do novih organizacij in umetnikov, ki bi tam radi našli prostor. Kakšni prostori v Rogu so de facto privatizirani in nihče ne more zraven. Nekateri deli hiše so v slabšem stanju kot prej. Mejo med programom in luftarskim skvotanjem, med umetnostjo in mentalno masturbacijo je težko začrtati. Ampak to je stvar druge debate.

V nasprotju s tem pa imamo rušitev, ki jo je treba izvesti samo in izključno zaradi formalnosti. Zato da ne propade gradbeno dovoljenje. Kar je spet slovenski unikum: uničevali bomo življenja zato, da ne izpademo neučinkoviti. Kar je pravzaprav bedarija – strošek novega gradbenega dovoljenja za rušitev, ko in če se enkrat najde denar, je minoren v primerjavi s socialnim, kulturnim in medijskim negativnim učinkom, ki ga bo povzročila prenagljena rušitev.

Ljubljana potrebuje Rog; in Rog potrebuje Ljubljano.

Boris Matić