Da povem na glas!

Upam, da tudi ti želiš živeti v družbi, kjer obstaja svoboda govora (petja) in se lahko izraža človek kot neponovljiv individuum. Če lahko povem po svoje, se lahko počutim edinstveno, kot je moje življenje in mesto v svetu, ki mi s tem pripada. Tako te lahko poslušam, slišim in razumem. Le tako sem lahko bitje, ki je zmožno ljubiti in biti sočlovek.

Preko ustvarjalnega mišljenja, dobivam idejne zasnove za svoje težko premišljene pesmi. Začutim sebe v okolju. Potem narišem strip ali sliko. Slika mi nudi ogrodje za skrbno preudarjen motiv. Potem se pojavijo črke. Barve. Besede naslikanih silhuet...Ko pa primem kitaro v roke, se izkristalizira melodija, glede na vsebino in občutenje besedila. Pišem pa tudi poezijo, ki je namenjena samo branju in ne zaživi v melodiji.

Vse doslej, so me zares poslušale, samo mlade žabice, v lepi naravi šumečih, še čistih potokov Mišje doline, v Velikih Laščah pod Blokami. Zaprla sem oči ob mlaki, kamor sem zahajala, če mi je bilo hudo in pela, navadno kakšne španske balade, po svoje. Ko sem odprla oči, so mlade krastače, prišle čisto blizu mojih nog in me gledale naravnost v oči. Res! ;-)

Po smrti očeta, je hvala višjim silam, mojo žalost milila blok flavta in tedanja učiteljica pedagoginja, flavtistka Suzana Petrič, dokler je lahko bila prisotna. Pri štirih letih, sem naredila v enem letu, kar za dve leti zahtevanega programa melodike, na račun teorije, za katero opravljanje nje, sem bila premajhna. Pri petih letih, sem rada igrala Čajkovskega. Majda Bantan mi je nato predstavila ksilofon, ter zborovsko petje. V šolo solo petja sem bila sprejeta, pa se nisem odločila, saj sem se posvetila svojemu poklicu, po klicu notranjega glasu, za delovno terapijo na Zdravstveni fakulteti. Imela sem srečo, da sem bila še deležna predmetnika muzikoterapije. Bralnih aktivnosti. Gledaliških aktivnosti. Plesno gibalnega izražanja. Likovnih zakonitosti ter kreativnih tehnik. Z bolonjskim programom se je marsikaj spremenilo, nekaj na boljše, nekaj na slabše. Z magistrskim delom; "Glasba in stari ljudje", sem želela poiskati še neizkoriščene razsežnosti izkustev evdemije, čustev in estetike glasbe tudi kot faktorja za zdravje. Ljudje, ki visoko vrednotijo glasbo, živijo dlje, so ugotovili zdravniki, tudi Lee, v Honk Kongu.

Vzporedno zato zagovarjam, da je najverjetneje bilo ključno, da smo se človečnjaki razvili v čustvene soljudi in smo sposobni ustvarjalnega mišljenja, prav glasba, ki jo je pračlovek spoznaval ob običajih, preko zakonitosti vibracij zvoka iz narave in spoznaval pomen zvoka in tišine. Se naučil govoriti, ljubiti in komunicirati.

S pojavom množičnih medijev in elektrike se je dostopnost do glasbe povečala in z radiom ter gramofoni prenesla v domače okolje. Skrbi me nehumano koriščenje glasbe (koračnice, himne, neupoštevanje estetike glasbenega okusa posameznika, prenasičenost, kapitalizem, profesionalizacija, nepoglobljeno poslušanje glasbe v ozadju (institucije, pisarne, med vožnjo, po veleblagovnicah). Premalokrat se ob globalizaciji in Anglo-Amerikanizaciji posluša etno glasbo, različnih in zelo bogatih kultur, po vseh ustanovah in medijih.
Sodobna elektronska glasba, je tudi svojevrsten transcendalni fenomen klasične glasbe, če vprašate mene. Stari ljudje so sami izrazili, da jim spoznavanje novih žanrov glasbe nudi intelektualni izziv. Radi so razgledani, na tekočem in hrepenijo, da bi imeli več stika ne samo z otroki, vnuki, pač pa z mladimi in srednjimi generacijami.

Moj resnični glas, torej zaenkrat še vedno ostaja samo moj in od žabic. Ko sem sama pojem drugače. Svojstveno in bolj nežno, sproščeno in čisto. Želela bi nekoč ta svoj resnični glas izživeti. Še posebaj pred ljudmi, ki so mi najbližje, ali drugimi, če bi to želeli in bi jih, vsaj malo razvedrila. Če bi živela v bolj strpni družbi, bi morda nekoč lahko širila svobodno svoj glas, pa tudi če ne bi bil popoln ali bi kdaj zgrešila tonaliteto...

Vsem udeleženim se najlepše zahvaljujem.

Svojih prijateljev na dogodek nisem vabila.

Kritiko si želim sprejemati konstruktivno.
Zato se v nadaljne posvečam perkusijam in si želim osvojiti doslednejši konstrukt-ritma. Ko plešem gre, ko pa igram kitaro, ne gre tako tekoče.
Če je zraven še kakšen poslušalec ali snemalna naprava odpovem!!! Imam veliko treme namreč in naučenih pretogih, šolskih pristopov. Ko pa pojem sama, je moje petje bolj lahkotno. Bržkone slovansko...

Ni važno kako, se poje in igra mislim. Važno je, da se! Saj če je preveč tišine, le ta postane mučna!

Za dragocene izkušnje se v prvi vrsti zahvalim naravi in žabam. Prijateljem. Družini. Thiernu-Černeju in Petku. Pa tudi sovražnikom, če mi le uspejo, pogledati naravnost v oči.

Rvm, lepe pozdrave,

JaNa CenTA