Slovenija je dežela frajerjev. Upornikov. Na primer Aleš Hojs. Izpolnil je dokument, s katerim noče kot odjemalec električne energije plačevati RTV-naročnine. Herojska poteza. Sledili bodo tisoči. Kot je pred približno tremi meseci priporočil predheroj Janez Janša. Skratka, osamosvojiti se moramo od nacionalke in svet bo lepši.

Ta herojska poteza je enaka uporu proti jugovojski pred četrt stoletja. Zato je edino logično in smiselno, da danes to medijsko odmevno naredi Aleš Hojs kot predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Katere vrednote združenje čuva, prenaša, zaliva in širi po svetovni obli, mi ni jasno, je pa vse skupaj blizu tistemu, kar je Aleš slišal tudi v svoji mladosti. Da je treba »čuvati tekovine revolucije in NOB«. Skratka, potrebna je kontinuiteta. In doslednost.

Pozneje je prišla »dvojka«, specialka – bila je celo dražja – a to ni bilo več isto. »Dvojka« je bila kolo za deklice, na njej sta se z ročnimi caliper zavorami ustavljala tako sprednje kot zadnje kolo in nisi mogel dobro in učinkovito izvesti manevra, ki smo ga imenovali »policajski«: hitro zaviranje zadnjega kolesa, ampak s pedalom, torpedo zavoro, nagibanjem telesa na eno stran, drsenjem zadnjega kolesa na drugo, cviljenjem in črno sledjo gume na asfaltu, čisto tako kot policisti, »pandurji«, ki so tako zavirali na tistih ogromnih motorjih Harley Davidson v ameriških filmih.

Pred leti sem bil zaradi filma, pri katerem sem sodeloval kot asistent režije, prisiljen preživeti en ledeno mrzel oktober v ljubljanskem Rogu in po koncu snemanja sem se odpeljal domov odločen, da nikdar več ne vstopim v kemično stranišče. Prepričan sem bil, da gre za enega najbolj odvratnih izumov v vsej zgodovini. In sem še vedno. En mesec uporabe le-teh je več kot dovolj za eno človeško življenje.

A podobne občutke sem, iskreno povedano, takrat gojil do celotnega prostora nekdanje tovarne koles. Dopuščam možnost, da sem ta prostor doživel kot neskončno depresivnega in samodestruktivnega tudi zaradi specifičnih okoliščin nastajanja tistega filma, zaradi meglenega vremena ali česa tretjega, a sem tudi ob svojih poznejših obiskih (v katere me je spet prisililo filmsko in televizijsko ustvarjanje) v Rogu redno začutil nepredušnost in negostoljubnost, ki se jima je bolje izogibati. Ne tako zelo kot kemičnim straniščem, a vseeno.

V petek med 23.30 in polnočjo so bili uporabniki območja tovarne Rog tarča organiziranega napada s kiji in pirotehničnimi sredstvi. V Rogu so prepričani, da tega napada ne bi bilo, če štiri dni prej ne bi bilo incidentov ob neuspelem poskusu rušenja ene od stavb. Župan Zoran Janković je petkov napad obsodil.

Uporabniki Roga so v minulem tednu, po vročih dogodkih ob neuspelem začetku rušenja ene od stavb v nekdanji tovarni koles, vseskozi opozarjali na to, da za nasilje, ki ga očitajo nekaterim varnostnikom Valine, varnostne službe, ki dela za občino, ne bi smelo biti prostora. S tem namenom so se obrnili na več ustanov, občino so pozvali, naj ponedeljkove dogodke obsodi, nazadnje na petkovem sestanku z Urošem Grilcem, ki se je po trditvah rogovcev »opredelitvi občine do nasilja vztrajno izogibal«.

Ste si kdaj, ko ste bili otroci, zgradili skrivališče, kjer ste bili varni in ste lahko domišljiji pustili prosto pot? Morda ste samo postavili nekaj desk ali polomljenih stolov, vse skupaj prekrili s starimi odejami, pustili nekaj prostora za okence in uživali v opazovanju vseh, ki so hodili mimo in niso vedeli ali pa so se delali, da ne vedo, da ste tam. Sladki, drgetavi občutek svobode. Morda ste imeli tam svoj viteški stolp, lonček Mojce Pokrajculje, indijanski vigvam ali princeskino zatočišče pred hudobno čarovnico. Ta domek ste si uredili po svoje, vanj ste dali svoje risbice, predmete, ki imajo za vas poseben pomen, in se vam je zdel najlepši kraj na svetu. Potem pa je prihrumela zlobna soseda ali kak drug odrasel pravičnik in zarohnel nad vami, da te svinjarije že ne bo gledal, ker kazi zelenico ali njegov pogled na okno sosedine spalnice. Podrl je vaš prečudoviti domek in ga odpeljal na odpad.

Večja skupina, v kateri naj bi bilo okoli 30 oseb, je ponoči napadla uporabnike Roga v središču Ljubljane. Ranjena je bila ena oseba, policija pa je šest napadalcev prijela. Uporabniki in uporabnice Tovarne Rog opozarjajo, da v preteklosti napadov na avtonomno cono ni bilo. Ljubljanski župan Zoran Janković je napad ostro obsodil.

Organizirana skupina napadalcev, v kateri naj bi bilo okoli 30 oseb, je nekaj pred polnočjo napadla uporabnike Tovarne Rog v Ljubljani. Po podatkih policije je bila ena oseba lažje poškodovana. A kot trdijo uporabniki Tovarne Rog, je bilo v napadu poškodovanih vsaj šest oseb, od tega ena huje, zato je bila hospitalizirana. V posredovanju so policisti šestim napadalcem, starim med 17 in 20 leti, odvzeli prostost.

Nekaj pred polnočjo je uporabnike tovarne Rog napadla skupina kakih 20 do 30 ljudi. Poškodovanih je vsaj pet, od tega eden huje, ki je bil tudi hospitaliziran. Policija je več ljudi priprla.

V kompleksu nekdanje tovarne koles Rog, ki ga namerava Mestna občina Ljubljana porušiti, čemur njegovi uporabniki nasprotujejo, je bilo v času incidenta okoli 150 ljudi. Zamaskirani napadalci so jih napadli s kiji, kamenjem in pirotehničnimi sredstvi, je poročal Radio Slovenija.

Kot je povedal eden od uporabnikov Roga, so jih napadli v času med 23.30 in polnočjo. "Tolkli so po vratih, grozili s požigom in nas obmetavali s petardami in granitnimi kockami," je povedal Aljoša Dujmič. Dodal je, da so se po posredovanju policije razmere umirile.

Pogovor je nastal na podlagi članka Rog, naš najboljši sosed.

Anže Tomić

Rogovska vsebina ne bo nikoli všečna vsem prebivalcem mesta, zanimivo pa je, da jih največkrat ne moti to, kaj rogovci počnejo, ampak dejstvo, da za to ne plačujejo najemnine

Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem.

Bilo je pred nekaj dnevi, v ponedeljek zgodaj zjutraj, ko še nisem vedel, kaj se tisti trenutek dogaja v tovarni Rog, na Bolhi pa sem razigrano pregledoval, kje bi se dalo kupiti čim bolje ohranjeno kolo pony. Za to sem imel dober nostalgičen razlog.

Rog in nostalgija

Večer prej je namreč nekaj prijateljev na spletu objavilo fotografije z dirke Goni Pony, ki je v eno najbolj nenavadnih kolesarskih tekem že drugič združila dve legendarnosti. Prva je bila seveda kolo pony, kolo moje mladosti, iz današnje perspektive zaradi majhnih gum eno bolj počasnih in zato za nekatere tudi precej neuporabnih koles. Druga je bila vzpon na Vršič, naš najprestižnejši gorski prelaz, ki za kolesarske navdušence vedno znova predstavlja poseben izziv.