Nekoč je bila tovarna koles Rog. Tam so številnim generacijam (od 1953 pa vse do leta 1994) izdelali prvo, drugo, tretje kolo ...

Kolo, ki je bilo sinonim brezskrbnosti, gibanja in svobode. Nato je tovarno koles Rog povozil kapitalizem.

Pred desetimi leti so zapuščenim in propadajočim objektom bivše tovarne novo življenje vdahnili ljudje, ki so si želeli prostora za svobodno ustvarjanje, druženje, ljudje, ki so iskali bolj prvinski in avtonomen prostor znotraj vedno bolj nadzorovanega in (navidezno) urejenega sveta.

Nastala je nova Tovarna Rog, samostojen in edinstven prostor kulture, ki je omogočil delovanje in ustvarjanje številnim posameznikom in kolektivom, ki so jih utesnjevali birokratski okviri in stroški, ki običajno pogojujejo, da in če nekdo sploh lahko dela tisto, kar ga navdihuje in preko česar bi se želel izraziti. Prostor, ki deluje na bazi prostovoljstva, neprofitnosti in odprtosti. Prostor cirkuške umetnosti, grafitarske umetnosti, psihofizičnih dejavnosti, skate parka, bralnih krožkov, izobraževalnega kina, javnih debat, koncertov, humanitarne dejavnosti ... Predvsem pa prostor, kjer začutiš odprtost in sprejetost ne glede na status, raso, standard. In tak prostor je v času podivjanega kapitalizma in pospešene gentrifikacije neprecenljiv in nujno potreben.

Tu spodaj tekst maila, ki sem ga poslal ljubljanskemu županu

Spoštovani
pozivam vas, da odnehate s poskusi uničenja bivše tovarne Rog kot kraja svobodnega izražanja in organiziranja. Po zadnjih dogodkih se mi zdi več kot očitno, da ste se v vaših namerah znašli na isti strani s fašisti.
Sandi Volk
Trst

"Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva."

Georgij Plehanov

Tovarna Rog že od svojega nastanka leta 2006 izvor unikatnega ustvarjanja mnogih angažiranih posameznikov in posameznic, ki želi že tako raznovrstni Ljubljani le še povečati kulturno vrednost. Zasedli so zapuščeni objekt, ki ni nikogar zanimal in le odvračal poglede. Sedaj je eden najbolj zanimivih, pisanih mest, s popolnoma drugačnim, boljšim sporočilom javnosti. Gre za prostor svobodnega ustvarjanja umetnosti, družbe in politike, brez zunanjega vpliva. Prav to mesto je postalo eno izmed najpomembnejših zbirališč in središče številčnih iniciativ in posameznikov, od skejterjev do političnih aktivistov, od umetniških duš do vrtičkarjev. Prostori so namenjeni skratka vsem, ki želijo ustvarjati, spoznavati nove ljudi, se udeleževati aktivnosti, ki sicer v širši javnosti niso prisotne. Kljub nezanimanju in ignoranci občine, Rog doživlja razcvet in bi ga lahko tudi v prihodnosti. Na žalost je znova eno izmed največjih ljubljanskih kulturnih središč zopet v težavah. Žalostno je da se predvsem pred ideje o multikulturnosti, razumevanju, ustvarjanju in spreminjanju sveta na boljše, postavlja tržne interese. V svetu se zopet pojavlja izključevanje oseb, ki ne ustrezajo čez dalje številčnejšim merilom. Posledično se zapostavljene osebe zatečejo na mesta, kot je Rog, kjer najdejo svojo uteho. Projekt izgradnje novega »Roga« je popoln nesmisel, kajti skozi desetletje se je ustvarilo unikatno, neponovljivo socialno okolje, katerega ne bo več možno vzpostaviti v prihodnosti. Ne vidimo poante v načrtu prihodnjega Roga, kjer bi se vrsto vsebine objektivno določalo, saj miselni tokovi ne smejo biti omejeni s kapitalističnimi načeli. Borili se bomo z Rogovci, z ramo ob rami, in zastopali načela multikulturalizma, strpnosti, prednosti kapitala pred interesi in predvsem ljudmi, ter komercializaciji še enega kulturnega središča. V društvu Socioklub podpiramo ohranitev avtonomne Tovarne Rog, saj verjamemo v boljšo prihodnost za vse in predvsem v nadaljnjo graditev boljšega mesta za vse. Nikoli ne bomo opustili upanja za boljšo in ustvarjalnejšo bodočnost. Hkrati obsojamo vsa dejanja Mestne občine Ljubljane, ki bi lahko izbrali veliko primernejšo alternativo in pristop sam. Izražamo jim vso potrebno podporo pri doseganje medsebojnega soglasja med Rogom in MOL.

Naše mesto je vsak dan lepše. Popravili so ceste, zasadili parke in v parke postavili klopi za starčke, za otroke pa gugalnice. Sezidali so mnogo novih hiš, vse druge so pobelili, stare hiše pa so sklenili podreti. Tako staro hišo imajo tudi v Rumeni ulici. (Ela Peroci)

Naše mesto je vsak dan lepše. Postavili so stadion, ob ceste nasadili zelenje, starčki prisedajo h Kavalirju, mladi pa se vozijo na bicikLJu. Dobili smo skupen prometni prostor in mostove. Predvsem mostove.

Vse to smo dobili. Ustvarili pa smo avtonomno tovarno Rog. Dolgo je bila zapuščen, zatohel in razpadajoč monolit, s katerim si ne občina, ne občani niso mogli dosti pomagati. Leta 2006 pa jo je zasedla skupina angažiranih posameznikov in posameznic. Kot odgovor na pomanjkanje javnih družbenih prostorov, jo je preobrazila v kraj, kjer lahko (so)deluje vsakdo - športno, politično, umetniško, glasbeno, kiparsko, debatno, gradbeno, aktivistično. Kljub nesodelovanju občine in izključenosti iz meste električne napeljave, kljub občasnemu bojkotu javnosti in sosedov, je avtonomna tovarna Rog prerasla v eno najpomembenjših urbanih središč in zbirališč. V desetih letih se je v sobe in sobane naselilo več ducat iniciativ in posameznikov, od skejterjev do aktivistov, od vrtičkarjev do filozofov.

SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana podpira delovanje avtonomnega prostora Tovarne Rog in nasprotuje ukrepom Mestne občine Ljubljana, ki načrtuje rušenje objektov na območju tovarne.

V desetih letih so rogovci in rogovke v težkih produkcijskih pogojih vzpostavili med drugim prostor za ustvarjanje in povezovanje kulture in umetnosti s socialnimi programi, družbenimi temami in političnim angažmajem. V zadnjem času imajo rogovci in rogovke pomembno vlogo tudi na področju sprejemanja in integracije migrantov in beguncev.

Pred desetimi leti (23. 6.–7. 7. 2006) smo v Rogu pripravili razstavni projekt Odprti Rog, s katerim so mladi kustosi in kustosinje šole Svet umetnosti opozorili na problematiko zapuščenih (industrijskih) objektov, ki imajo potencial, da postanejo nova in urbana prizorišča umetnosti in kulture.

V ponedeljek, 6. junija zjutraj, nas je dočakala novica, da je mestna oblast v noči iz nedelje na ponedeljek ob 3.30 zjutraj nad avtonomne prostore Tovarne Rog poslala stroje za rušenje. Stroji so bili pripeljani v spremstvu varnostnikov podjetja Valina varnost, ki so poskušali nasilno odstraniti tamkajšnjo skupnost, ki v teh dneh vodi kampanjo proti ruštivi prostorov in njihovi nadomestitvi z novim centrom kulture.

Ostro protestiramo proti nasilju, uporabljenem proti rogovskim aktivistom, med katerimi se nahajajo tudi naši člani in članice, ki je v minuli noči pripeljalo do zvitega gležnja in drugih fizičnih poškodb. Ne glede na razhajanja glede namembnosti prostorov Tovarne Rog, to ni nekaj, zaradi česar bi kdorkoli moral pristati na urgenci.

Članice in člani 4. skupine Združene levice obsojamo nasilje ob današnjih dogodkih v ROGu. Odgovornost za nasilje v ROGu ni le stvar varnostnikov, temveč tudi Mestne občine Ljubljana v celoti, sploh Mestnega sveta MOL! Hkrati tudi javno protestiramo proti iracionalnemu delovanju MOL, ki svojim občanom krati najosnovnejše pravice!
Podpiramo alternative, ki že leta delujejo v okviru ROGa, ker je to prostor sodelovanja, soustvarjanja, dogovarjanja tistih, ki so pripravljeni in sposobni tako delovati. Samoorganiziranost v prostoru je očitno v našem glavnem mestu nezaželena, ne morejo je pa nadomeščati tako imenovana »javno zasebna partnerstva«, ki najpogosteje pomenijo diktat kapitala.

Tovarna Rog ni samo prostor umetnosti in kulture, temveč tudi prostor številnih aktualnih aktivističnih bojev, družbenih gibanj, novih oblik skupnosti. Je prostor raznolikosti, solidarnosti in svobode. Zato so takšni prostori pomembni. Vključujoča odprtost, ki jo ponuja, ustvarja možnost za skupne aktivnosti, ki vznikajo iz nas samih in ne iz predpisanih vsebin.

Tu vznikata umetnost in kritična misel, ki sta v vse bolj gentrificirani Ljubljani potisnjena na rob. V državi in mestu, ki gledata le na ohranjanje svojih javnih zavodov in vedno manj podpirata delovanje preostalih alternativ, ni veliko prostora za neetablirane umetnice_ke, akademičarke_ke, aktivistke_e ali preprosto ljudi, ki jim elita ne ponuja primernih pogojev za delovanje in življenje - vsakršna kritika sistema pa je zatrta in kriminalizirana. V vse bolj fašistični Evropi se izrinja osebe, ki »ne ustrezajo« vse ožjim merilom; tiste_i, ki so ostale_i brez papirjev ali v ponižujočih pogojih in rigidnih birokratskih postopkih čakajo nanje, so v državi skoraj prepuščene_i same_i sebi, brez podpore.