Migracije in človekove pravice

V obdobju ustvarjanja nacionalnih držav je obveljalo, da je svobodo in suverenost ljudstva mogoče doseči zgolj s popolno nacionalno emancipacijo, ki naciji podeli legitimnost s postavitvijo nacionalne vlade in z zamejeno teritorialno suverenostjo. Utemelji se ideologem, da bi bile nacije brez tega oropane človekovih pravic. Univerzalni in kozmopolitski utopični moment človekovih pravic je z realizacijo nacionalnih držav projeciran v položaj nihanja med paradigmo liberalne individualnosti in nacionalne suverenosti – ta pa nikjer ni bolj absolutna kot pri vprašanjih migracij in begunstva. Človekove pravice kot pravice individuuma so se izkazale za praktično neizvedljive kadarkoli so se pojavili ljudje, ki niso bili (več) državljani suverene države. Zdi se, da so se človekove pravice vzpostavile z izključevanjem določenih ljudi tako iz države-nacije kot iz koncepta človekovih pravic, pa čeprav so nastale ravno iz nasprotnih razlogov. Manjšine, ljudje brez državljanstva, begunci so prisiljeni interpetirati svoja življenja ne v kontekstu pravic, ampak dolžnosti do nacionalnih držav. Postavlja se vprašanje, ali smo danes sposobni prepričljivo misliti človekove pravice, ki bi bile drugačne od državljanskih pravic (kot privilegija naturaliziranih z rojstvom, tistih, ki so »prave etničnosti«); primeri namreč kažejo, da izguba nacionalnih pravic pomeni izgubo človekovih pravic.