predstava po predlogi Franza Kafke, Grad, ki se v Rogu odvija že vsaj zadnjih 10 let prehaja v zaključek. Kafka dela ni uspel dokončati. Tudi predstava je lahko brez konca. Lahko pa, da se zgodba nadaljuje in se zaključi po svoje. Pustimo se presenetiti.

* http://tovarna.org/node/4866 - klik

"Babilon jezikov, prignan do absurda, se preliva v monolog osrednjega lika Semjona Semjonoviča (tega razbijajo s petjem in glasom šamanističnega pevca - glasbenika Thierna Dialla -, ki deluje kot nekakšna vest protagonista), ki živi svoje zamegljeno in kratkovidno življenje, zato mu niti očala, ki mu jih nadenejo, ne morejo več pomagati, da bi se preselil iz svoje velike glave ("Jaz sem ta svet. Vendar ta svet ni jaz.") in zagledal svet okoli sebe. Ta njegova očala so lahko hkrati varljivi zaslon ("optična prevara"), na katerega so (z videoprojekcijo) projicirane podobe razbitega (kataklizmičnega, apokaliptičnega) sveta (v katerem so ujete človeške figurice kot iz senčnega gledališča), in na drugi strani element njegovega razkrinkanja: izza tega filma podob se pojavijo njegove prave, človeške oči."

- Dnevnik.si

Ravno ta dan sta bila v Ljubljani Robindro in Minka iz Beograda, ki študirata v Salzburgu, Minka klavir in Robindro klarinet. Z njima je bil tudi en Škot z violino. Robindro me je poklical in vprašal ali bi bilo mogoče kje kaj zaigrati pred polnočjo. Ker je bila dvorana za novo leto zasedena, sem se za prostor dogovoril z Jakobom, ki je ga je dal na razpolago do 22h. Tam smo ga pojamali, sicer ni bilo nekih hudih presežkov, bilo pa je čisto v redu. Minka je bila zadovoljna s Tesovim pianinom.
Malo pred deseto je Jakob začel priganjati, da on ima dogodek, da je treba nehat in oh in sploh. Ker se v koncertni dvorani dogodek še ni začel, to je bilo načrtovano za po polnoči, sem se po premisleku odločil, da grem po pianino k Jakobu kljub Aleševemu ugovarjanju in pizdenju. Ko nas je Jakob videl z vozičkom, je začel nagalas govorit: "Glej jih, kradljivci!" kot da bi bil pianino njegov.
Glasbenikom sem omogočil vstop v koncertno dvorano, pianino smo postavili na tla sredi dvorane blizu mešalke in pojamali. Minka je celo odigrala eno "klasično" zadevo, ne vem točno kaj, sam verjetno nekaj, kar je trenutno študirala? Aleš, ki je bil glavni organizator večera, je bil živčen, sam nismo dolgo igrali. Glasbeniki so kmalu odšli naprej, v mesto, žurat! Pianino pa je do danes ostal v dvorani...

Za novoleto2009 se je v koncertni dvorani pogojevalo vstop s plačilom tako imenovane konzumacije, s katero si pokrila stroške pogostitve in programa. Znesek je bil enak za vse, 20€. Igali so Haris Pilton, Dado in mislim da še Myhell Jackson. Jaz sem iz protesta kot edini, ki je odkrito nasprotoval pobiranju vstopnine, štrajkal in nisem sodeloval pri pripravi in izvedbi dogodka, saj se je to razhajalo z mojimi osnovnimi načeli načina delovanja v koncertni dvorani. RogoR

................................................................

- Hojla ti, a si v redu?
- Mmmm...
- Si ok, ti je slabo? Zakaj ležiš na tleh?
- Mmm... kje je tu najbližji vlak?
- Zakaj?
- Saj veš...
- Ne, ne vem, zakaj?
- ... Zbogom...

.....in odkrevsal je v noč.
nisem ga več videl v ROGu

................................................................

Rog je zombi

Naslednji sestavek temelji na avtorjevih osebnih izkušnjah in razumu. Trditve, ki izhajajo iz njih, niso dodatno podprte z drugimi viri kot z avtorjevim spominom in za verodostojnejše ugotovitve bi bila potrebna obširna raziskava. Teoretična izhodišča so izpeljana na osnovi avtorjevega razmišljanja in posebej za ta primer. Sestavek ne predstavlja strokovnih ugotovitev ampak izraža avtorjevo osebno mnenje.

Rog je zanimiv prostor, saj se tu srečuje, dela in živi zelo raznolika skupina ljudi. Število ljudi, ki se tu znajdejo, je težko natančno določiti, ocenjujem pa, da je bilo v času, odkar je bil zaseden leta 2006, v Rogu več kot trideset tisoč različnih ljudi in več kot sto tisoč obiskov, čeprav je ta ocena narejena čisto na pamet in čisto po občutku, verjetno pa so prave številke veliko večje. Dinamika spreminjanja razmerij med posameznimi uporabniki in med skupinami uporabnikov Roga obstaja in čeprav ni očitna, lahko ob primerjavi stanja v prvi polovici leta po zasedbi in sedanjega stanja opazimo veliko razliko. V času takoj po zasedbi je bila rogovska skupnost zelo povezana in relativno usklajena. Danes je Rog konglomerat različnih skupnosti in posameznikov, ki sicer komunicirajo med sabo, vendar bolj malo in neučinkovito. Postavljajo se vprašanje ali je Rog sploh še skupnost in trditve, da to že dolgo ni več. Da bi ta problem podrobneje razčlenil, moram najprej natančneje določiti pomene nekaterih izhodiščnih pojmov, ki jih uporabljam.

Kaj je skupnost?
Skupnost je skupina ljudi, v kateri vsak posameznik priznava, da je njen pripadnik, ki upošteva pravila, ki v tej skupini veljajo, prav tako pa vsak posameznik isto priznava tudi za vse druge posameznike, ki so del te skupine ljudi.
V skupnosti torej obstaja občutek povezanosti med vsemi njenimi člani, vsi priznavajo, da so pripadniki iste skupine, in upoštevajo dogovore in pravila vzpostavljena v skupnosti. To, da dogovore in pravila upoštevajo, še ne pomeni, da se vedno po njih tudi ravnajo, ampak to, da če jih kršijo, da se tega zavedajo.

Kaj je anarhija?
Anarhija je skupina ljudi povezanih v prostoru in času, v kateri ni jasnih mehanizmov nadzora nad obnašanjem in delovanjem ljudmi. Njihovo sporno delovanje in obnašanje sploh nista sankcionirana ali pa nista sankcionirana v soglasju z vsemi, ki jih anarhija zajema, se pravi da nista sankcionirana s soglasjem celotne skupine, kvečjemu s soglasjem njenega dela.
V anarhiji ni osrednje oblasti, sestavljene iz posameznikov ali iz skupin posameznikov, ki predpisuje delovanje in obnašanje vsem posameznikom v skupini in razpolaga s sredstvi za kaznovanje posameznikov, ki ne upoštevajo predpisov. Anarhija je brezvladje. V anarhiji vsak dela po svoji vesti brez neposredne prisile vzpostavljene v družbi. Tako kot ljudje pa se tudi njihove vesti lahko zelo razlikujejo med sabo.

Pojma skupnost in anarhija po takih definicijah drug drugega izključujeta. V anarhiji skupek pravil, ki bi veljal za vse, ne obstaja. Skupnost pa določa identiteta. Skupek pravil, ki veljajo za vse posameznike v skupnosti, je del identitete, ki jo posamezniki priznavajo sebi in ostalim članom skupine in ki to skupnost vzpostavlja.

Prostor sam ni zadosten pogoj za vzpostavitev skupnosti, je pa lahko pri tem pomemben dejavnik, saj je poleg tega, da neposredno določa skupino ljudi, ki se v njem nahaja, lahko tudi pomemben del identitete skupnosti. V Rogu je prav prostor tisti, ki določa skupino uporabnikov. Uporabniki Roga so bili od zasedbe naprej povezani v skupščino.

Sedanje stanje v Rogu, ko skupščine sploh ni, je stanje v katerem ni jasnih mehanizmov nadzora nad dejanji in obnašanjem ljudi, saj tako posamezni uporabniki kot tudi kolektivi uporabnikov delajo po svoji volji ne da bi za to morali komurkoli od ostalih uporabnikov odgovarjati. Sporno delovanje in obnašanje nista sankcionirana s strani celotne skupine uporabnikov Roga. Konflikti se rešujejo neposredno med udeleženci, če sploh. Skupščina nikdar ni razpolagala s sredstvi za kaznovanje, čeprav jih je vseskozi imela (izključitev iz skupščine), vseeno pa so dogovori doseženi na skupščini uživali upoštevanje in spoštovanje med večino uporabnikov. Lahko rečem, da je skupščina imela moralno avtoriteto, ki so jo uporabniki priznavali. Neučinkovitost in nerednost skupščine uporabnikov Roga, ki sta druga drugi lahko hkrati vzrok in posledica, sta imeli za končni rezultat prenehanje obstoja skupščine Roga brez vzpostavitve nekega drugega načina organiziranega upravljanja s celim Rogom, kar pa ni nič drugega kot brezvladje v Rogu. Rog v letu 2009 je anarhija.

Če spregovorim o stereotipih anarhije stereotipno, lahko rečem, da si nekateri ljudje predstavljajo anarhijo kot vojno cono, v kateri se lahko vsak trenutek zgodi klanje med posamezniki in skupinami, vsak pa je za dosego svojih ciljev prepuščen samemu sebi in svojim zaveznikom. Drugi si predstavljajo anarhijo kot utopijo, kjer ni šefov, predsednikov in podobnih vodilnih figur, družba pa vseeno obstaja brez prisilnih sredstev v medsebojni harmoniji vseh njenih članov. Ta druga predstava o anarhiji kot utopiji je lahko stična točka, v kateri se pomena pojmov anarhija in skupnost, ki drugače drug drugega izključujeta, prekrivata.

Anarhija v Rogu ni skladna z nobenim od teh dveh stereotipov o anarhiji, ampak predstavlja vmesno stanje, ki kaže značilnosti obeh skrajnosti. Rog ni več skupnost, saj se vsi uporabniki že dolgo nimajo za pripadnike ene skupine. Vse, kar jim je skupnega, je, da uporabljajo prostor v Rogu. Vseeno lahko rečem, da je Rog vsaj v prvih dveh letih po začetku zasedbe bil skupnost, čeprav so se že v tem času pojavljala odstopanja pri nekaterih uporabnikih in enem kolektivu, ki je uporabljal prostor v Rogu, pa ni priznaval skupščine, čeprav so preko skupščine prišli v Rog. Oni so se tudi izrekli, da niso del Roga. Danes je Rog prostor v katerem se nahaja več kolektivov, skupin in posameznikov pa tudi kakšna skupnost se najde vmes, ki pa nimajo niti enotnih smernic delovanja niti mehanizma urejanja konfliktov med sabo niti mehanizma usklajenega upravljanja s celotnim Rogom. Vseeno je stanje v Rogu zadosti stabilno, da do prevelikih nesporazumov med uporabniki, ki bi lahko ogrozili obstoj neodvisne produkcije v Rogu, ne prihaja. V anarhiji kot je Rog kljub odsotnosti pravil delovanja obstaja urejenost in usklajenost med dobrim delom uporabnikov.** To je red v kaosu.

Svoboda je pojem, ki ga je težko definirati, saj v osnovi pomeni neomejenost. Popolna svoboda bi ljudem omogočala vsemogočnost. Kljub temu, da popolna svoboda ne obstaja, pa lahko govorimo o večji ali manjši svobodi, ki jo posameznik v skupini uživa. Svoboda, ki omogoča posamezniku, da misli in dela kot hoče in kar hoče, je neposredno vezana na družbo, v kateri ta posameznik obstaja. Želje in dejanja različnih posameznikov si lahko nasprotujejo. Močni posamezniki imajo večjo možnost uveljavljanja svoje volje kot šibki, kar pomeni, da so lahko v isti skupini ljudi nekateri posamezniki bolj svobodni kot drugi. Družba, kjer imajo vsi enako svobode, je idealni model, ki je praktično zelo težko dosegljiv, saj potrebuje poleg konsenza vseh članov družbe glede enakopravnosti vseh tudi visoko stopnjo družbenega zavedanja in solidarnosti do vseh ostalih članov družbe pri vsakem članu družbe. Kljub temu to ne preprečuje razlag družbenih stanj, v katerih nimajo vsi enake svobode, kot stanja družbe, v katerih so vsi svobodni. Če je v to prepričanih dovolj članov družbe, se potem, tudi če to ne drži, lažje vzdržuje družbeno stabilnost in se tako nepravična družbena stanja lažje ohranjajo in znova vzpostavljajo. Kakšno je stanje v Rogu?

Skrajni čas je, da se preostanki rogovske skupnosti, ki so še v Rogu, prebudijo iz apatije, v katero so se zabubili, prenehajo razmišljati in delovati samo v okviru svojih osebnih interesov ali v okviru interesov svojega posebnega kolektiva in nadaljujejo delovanje v smeri, ki je bila zastavljena na začetku zasedbe! Rog kot celota se v prihodnosti lahko razvija v različne smeri, možnosti je veliko. Ena od njih je tudi definiranje novih smernic upravljanja Roga, ki bi bile učinkovitejše kot je bila skupščina uporabnikov Roga, vase pa bi vključevale čim večji del produkcije in uporabe prostora v Rogu. Anarhija v Rogu kljub svoji romantični vrednosti ni najboljša možnost za ohranitev produkcije, ki se odvija v Rogu, v prihodnosti.

________________
*Nekateri ljudje, ki so videli, da se projekt Rog ne razvija v tisto smer, ki njim odgovarja, so se raje umaknili, namesto da bi ostali in delali svojo stvar naprej še bolj zagreto, vendar brez sodelovanja z nasprotujočimi težnjami in ljudmi. Rog je dovolj velik za to. Skupščina nikdar ni uporabila svojega najmočnejšega orožja, izključitev iz skupščine. To se naredi tako, da se enostavno ugotovi kateri uporabniki Roga vedno znova in kljub opozorilom in opominom skupščine kršijo osnovne smernice delovanja, ki jih zagovarja skupščina, in se jih izključi iz skupščine. Tudi če ostanejo v Rogu, del skupščine niso več. Poleg povečanja preglednosti delovanja v Rogu bi z javnim obvestilom o izključitvi nasprotujočih posameznikov in delovanja iz svojih okvirov skupščina tudi ohranila čisto vest glede svoje usklajenosti s smernicami delovanja v Rogu, ki so bile določene na njej in zapisane v pravilih začasne uporabe prostorov bivše tovarne Rog. To se ni zgodilo.
**Usklajenost je lahko tudi to, da se uporabniki ne pogovarjajo med sabo in se pustijo na miru.

Poleti 2006 sva šla z Blanko v Izolo k Žigu. To je bila ena posebna ekspedicija. Tudi umetniško izobraževalna.
Enkrat nas je Blanka peljala k njenemu učitelju bobnanja, Ivanu iz Hrvatinov. Poleg tega, da nas spozna med sabo, je želela pri njem kupiti tudi vino in olivno olje, ki ju pri Ivanu sami izdelujejo.
Ivan nas je takoj peljal v plac, kjer vadijo. To je bila koliba sredi vinograda, v njej pa set bobnov, nekaj feršterkerjev, mešalka pa miza in še kakšen stol. Prostora je bilo ravno dovolj, da smo se vsi štirje spravili notri. Baje, da so takrat ene ta male pupe, ki so tudi uporabljale ta plac za vaje z bendom, držale rekord placa, saj so naenkrat vadile s sedmimi letečimi sršeni v prostoru.
Ker se z Ivanom tudi glasbeno nismo od prej poznali, smo šli igrat, čim smo usposobili opremo. S sabo sem imel kontrabas. Po prvih nekaj zaigranih taktih smo ugotovili, da je kontrabas prepotiho. Naši poskusi ozvočevanja niso bili preveč uspešni. Potem sem vzel v roke Ivanovo bas kitaro, ki sem jo lahko priklopil na ojačevalec. Bas ni bil zelo naglas, ampak zadosti, da smo ga vsi slišali kljub Ivanovemu bobnanju. Blanka pa Žiga sta bolj svetila zraven. Blanka se je sicer trudila z nekimi zvončki, ampak njej niso jasne niti osnove glasbe, ima pa v sebi nekaj, s čimer lahko ljudi prepriča v nasprotno. Že po prvem odigranem jamu/komadu, nam je bilo jasno, da je zasedba v redu.
Potem nam je Ivan dal za poslušat posnetke enega od njegovih bendov. Glasba se mi je zdela malo čudna in nerazumljiva. Kot da bi se različni instrumenti ritmično ne ujemali čisto.
Ivan mi je med poslušanjem uspel razložiti, da je poanta v tem, da isti časovni interval, recimo mu takt, razdeliš na različne načine. Takt tako na primer basist razdeli na štiri enake dele, bobnar pa na sedem in to tako, da v času ko basist zaigra štiri dele, bobnar zaigra sedem. Vsak takt se obema začne v istem trenutku, prvo dobo imata skupno.
To sva z Ivanom tudi probala in približno nama je uspelo. Težko je igrati na tak način, saj zahteva izredno koncentracijo in natančnost, sliši pa se čisto odfukano. Pomagala sva si z matrico, posneto na računalnik. Preizkušala sva različne delitve.
Vmes se je Ivan razgovoril in nam začel pripovedovati o sceni in svojih izkušnjah. Povedal nam je zgodbo o tem, kako je na eni vaji z bendom, s katerim so eksperimentirali na tak način, eden od članov kar naenkrat vzkliknil: »Pa to je Najlon! Mi igramo Najlon!« Tako je bend dobil ime. Prav tako pa so poimenovali tudi glasbeno zvrst, v kateri za isti časovni interval uporabljamo in kombiniramo različne delitve naenkrat. Število delov, na katere časovni interval razdelimo je poljubno.
Ivanu osnovo predstavljajo praštevila. Delitve taktov, ki jih je kombiniral, so bile na 2, 3, 5, 7,… delov. Ena Ivanovih najljubših kombinacij je kombinacija trojke in petke in tudi meni je bila všeč, ko sva jo igrala. Preizkusila sva nekaj različnih kombinacij in se strinjala, da je treba za natančno in dobro izvedbo dosti vaje. Kot so mi povedali klasični glasbeniki, se takega načina igranja učijo tudi na akademijah za glasbo.
Na koncu je bil Ivan zadovoljen in je rekel, da zna to igrat malo basistov. Tudi jaz sem bil zadovoljen, saj mi je to odprlo novo dimenzijo, ki mi je bila sicer teoretično znana, v praksi pa sem jo bolj malo preizkušal.
Najlon kot koncept mi je zelo všeč. Bend Najlon, ki igra glasbo najlon, pa je po mojem mnenju eden inovativnejših bendov na splošno. V času, ko se govori, da se v glasbi ne da nič več novega narediti, mi oni kažejo nekatere od še neizkoriščenih glasbene možnosti.

Avtor: DDT

Tekst je bil objavljen v zadnji reviji Predor, ki je izšla kakšno leto ali dve nazaj. Mislim, da je bilo to v začetku 2008. Tekst, ki ni napisan postrani, je dodan posebej za to objavo zaradi večje razumljivosti.

Od vseh ljudi, ki so v Rog prišli z željo uporabljat prostor za produkcijo, jih je notri ostalo malo. Iz tega sklepam, da potreba po prostorih za produkcijo le ni tako velika kot se je pred zasedbo Roga lahko zdelo. Potreba po prostorih za produkcijo je manjša kot napori in znanje, potrebni za to, da se ti prostori v Rogu uredijo, in manjša kot so bila nesoglasja med člani rogovske skupnosti, zaradi katerih so se nekateri umaknili. Če bi bilo drugače, bi bil Rog danes poln. Izkazalo se je, da so želje po prostorih za produkcijo tiste, ki so velike. Koliko so ljudje zmožni in pripravljeni žrtvovati za uresničitev svojih želja se vidi tudi na rogovskem primeru. O potrebi po prostorih za bivanje tu ne bom veliko razmišljal, izkazalo pa se je, da tudi ta obstaja, in da je vsaj tako velika kot tista po prostorih za produkcijo, če ne celo večja.

Kljub temu, da Rog ni poln, vseeno nihče ne more zanemariti produkcije, ki se v njem dogaja. Te je veliko. Sicer manjše število delujočih skupin in posameznikov prav dobro brani Rogov ugled, čeprav se ta težko verodostojno prenese med širše množice, ki veliko raje podležejo govoricam. Rog je dejaven kulturni, umetniški in socialni center, križišče, na katerem se srečujejo ljudje, ki se drugače ne bi, in sodelujejo, razmišljajo ali pa se zabavajo skupaj. Veliko od teh ljudi je izkušenih in priznanih na svojem področju delovanja pa tudi začetniki in neizurjeni prihajajo na dogodke in dejavnosti v nezanemarljivem številu. To potencira ustvarjalnost, če so ljudje sposobni tvorne komunikacije.

Kljub temu, da je situacija v Rogu posebna, se v rogovski skupnosti kažejo značilnosti, pravilnosti, organizirane oblike vedenja, delovanja in razmišljanja, značilne tudi za druge skupnosti in za družbo na splošno. Nesoglasja v Rogu, do katerih vseskozi prihaja, se umaknejo na stran ob vsaki večji zunanji grožnji, naj si bo to od mestne občine ali od države. Združitev v krizi pokaže prave razsežnosti rogovske skupnosti in jo definira. Takrat uporabniki Roga odločajo na skupščini v največjem številu, podporo pa pridejo izrazit tudi zunanji sodelavci in drugi kolegi, vseh skupaj je na kriznih skupščinah okrog petdeset.

Rogovska skupščina razglaša avtonomijo in neodvisnost napram državi in občini, kar se tiče upravljanja prostora in produkcije v njem. Čeprav rogovska avtonomija in neodvisnost nista popolni, se vseeno pojavljata v zadostni meri, da lahko o njih govorimo. Skupščina se je uklonila zahtevam občine o prepovedi bivanja in o prepovedi organiziranja množičnih prireditev, vendar ti prepovedi nista nikoli zares stopili v veljavo. Prav tako prihaja do intervencij policije, ki se jih včasih upošteva, včasih pa ne, sploh če niso upravičene. Dejstvo pa je, da z Rogom upravlja skupščina uporabnikov Roga.

V Rogu se je pojavila produkcijska skupina, ki avtoritete skupščine ne priznava. Čeprav imajo člani te skupine glede nekaterih skupnih stvari v osnovi podobne zahteve kot skupščina, to sta predvsem čistoča in razbremenitev pritiska na Rog s strani tistih, ki v prostoru delajo probleme, skupščine in njenih odločitev ne priznavajo, kljub temu da so v Rogu začeli delati šele po privoljenju skupščine in v njenem okviru. Razlog za to je pomanjkanje sposobnosti za tvorno komunikacijo v kombinaciji z vzpostavijo vplivnih posameznikov znotraj skupščine, ki včasih dajejo vtis, da se skupščina podreja njihovi volji, in hkrati s tem velik odpor do kakršne koli avtoritete v skupini, ki skupščine ne priznava in ki je zelo zaščitniška do prostora, s katerim upravlja. Stvar je šla celo tako daleč, da se je zgodila avtonomija v avtonomiji. To kaže na izrazito fraktalno sestavo rogovske skupnosti kot dela širše družbe.

se mi je zadrl Knez poleti, ko mu nisem hotel dati več za jest, in odvihral ven iz Transzentrale.
V 27ki sem naredil drugo rundo svaljkov. Tokrat z gorgonzolino omako, za razliko od prejšnjega dne, ko sem v Socialnem centru za prilogo svaljkom naredil mesni ragu a la bolognese. Te druge runde je bilo za razliko od prve malo. Serviral sem majhne porcije, da bi vsi dobili kaj za jest, saj je bilo več kot deset lačnih kandidatov za hrano.
Knezu sem serviral med prvimi. Nisem mu dal veliko. Po moje mu je tistih pet svaljkov samo še povečalo občutek lakote in si je samo še bolj želel še jesti. Lepo sem mu rekel naj počaka in da bova na koncu skupaj pojedla kar bo ostalo. Vsi so hvalili hrano, le porcije so bile majhne.
Knez ni dolgo zdržal in zaplenil je porcijo nekomu, ki še ni jedel, in jo na hitro pojedel. To sem videl in ga napizdil zakaj se vriva in goljufa ter da sem mu itak na koncu mislil še dati, če bi kaj ostalo, tako pa da mu ne dam več. Knez se je spizdil nazaj in ni priznal krivde ter navrgel še nam nekaj očitkov in nam odpovedal gostoljubje v Kneževini v prvem štuku in odvihral ven iz Transzentrale.
Porcija, ki mi je ostala na koncu, je bila dobra porcija tako po kakovosti hrane kot tudi po njeni količini. Lahko bi si jo delil še s kom pa mi ni bilo treba.
To je bilo malo pred požarom.

beseda - opis

rog izrastek iz roževine
rogovila
rogovje
rogovina
rogobol (boli me rog)
rog'n'roll
OKrog
rog(temno kot v... )
rogolom
rog (kozji)
horn (rog)
corno (rog)
rogor
rožji
rogov
rogonosec
rogovec
rogovce
rogobilly
rogobil
rogocop
rogomobil
rogonosec
nosorog
rogtv
rogzine
Transnacionalni park rog
made in rog
rogljič (rogljiček)
rogla
rogovljan
rogovnjač
rogal - vogal roga
rogoblem
rogologo
roganje(rogati se)
rogovnjak
rogovica (rogovača) - voda iz roga
krog