Nekaj kot predstavitev

Osnovnost RORa se spominja prvih neartikuliranih, momljajočih glasov še čisto organičnih zvokov nastalih znotraj telesa. Ta spomin je nastlan z dogodki na psihosocialna stanja v času in prostoru . Vezan je z odzivi mesa na misli stroja. Hierarhičnost mišljenja in z njo strojnost življenja sta okupacija in boj RORovih primarnih začetkov. Čuda čutnosti ob eksperimentiranju z glasom banalnosti vsakdana so na preizkušnji jezika. Zvočna poezija je nekaj časa oglaševalska samorefleksivna znamka, tako ludistična da je kot edina prava svoboda temelj izražanja. Arhaična igra skozi nastope in branja se naslavlja skozi zvočila (grlo,mikrofon, ojačevalec, zvočniki) na artikuliranega simuliranca/poslušalca . Rezultat te generativnosti je zavrnitev in upor. Konture sistema postajajo ostre in jasne. Naivna brezmejnost jezika je oblastno zaciklana. Ker pa ROR znotraj izraza poudrja naključnost kot bistveno, tako prej kot sedaj, ga od jezika loči zvok.Ločitev je nujna zahteva situacije. To je nekašen vmesni prostor, ki je naključen in neopredeljiv. Je dogodek in resnica hkrati. Opredeljenost za zvok odpre širino zaznavi. Osvobodi čutnost telesa v mišlenju stroja. Pri RORu je stroj računalnik, mikrofon, steklenica, mixer , plastična cev...telo so ušesa, usta, oči , koža.....Med telesom in strojem je razkol, ki paradoksalno druži oboje v osvobajaju strukturne determiniranosti. To za sabo vodi relacijo spreminjanja/minevanja kar vodi do konfliktov tako osebnih kot družbenih. Razkroj vedno dejavno slišan je neizprosno svoboden, če je seveda subjekt pripravljen se zazreti v neznano. Ta družba ugodja in strinjanja je ROR kot ljudi zavedla v odsotne opazovalce sveta v nekakšne varnostne cone standardov, pravil, enosti. Zato je ROR reakcijsko tudi simptom je motnja. Sredstva, ki jih uporablja je komercialni tržni glasbeni softwere idealen za manipulacijo. Z njim se da kontrolirati sebe kot vse okoli sebe. Podoben je šolskemu sistemu in ima svoje vrednote. Dela te pridnega, ubogljivega, zaintereseranega sužnja. Vse to je res, če slediš navodilom tem priučenim(pridni kreativci) kot onim priloženim(kreativci ki hočejo BITI pridni). ROR se tega softwera loteva podobno kot delavci, ki so razbijali stroje za časa industrijske revolucije, ludistično. Ob tem razbijanju nastaja odličen zvok/hrup. Ta avangardnost sesutja zrcala na naključne koščke in situacijsko zazrtje v njih je prvo krilo svobode znotraj RORovega izraza. V tem je ROR kot otrok, ki razbije igračo da jo lahko kasneje uporabi na nek drug način. Ta drug način je (za razliko od otroka) RORu problematičen kar seveda odseva njegov zvok. Konflikti znotraj RORa so podobni konfliktom v družbi. Skozi procesiranje zvoka (na katerega se ne vpliva; se sproži in teče samo) nastaja nekaj začasnega kar se mislečemu struju zdi kot napaka motnja ali padec ven, sesutje. Radikalnost se sprosti in skozi spolzi neponovljiva sled resnice. Ko pa ni sesutja se sistem obnavlja in časovno ponavlja preide v zvočno monotonijo. Sproži se reakcija od zunaj (diskurz) s katero skuša subjekt artikulirati dogajanje v sosledje dogodkov . S tem se ponavadi prepozna kot nekaj omejenega končnega in preide v samost . Razlinčost se zgodi znotraj njega kot razkroj kar pa je že njemu lasten zvok. Ta soodvisnost dejavnikov znotraj RORa ne dopušča interpretacije in ta predstavitev je lahko poskus analize trenutnega , ki se skuša ograditi od navodil kaj in kako je ROR.