Z umerjenim zaviranjem so se približevali improviziranemu peronu, ki se je na vogalu zaključeval z blindiranimi dvodelnimi vrati, nad katerimi sta kraljevala umetelno izklesani portal in zastava gibanja. Prvi je upodabljal zgodovino celice: od njene ustanovitve v nočnem klubu pa vse do junaških dejanj, kot so zavzetje največjega pristaniškega mesta v državi in razstrelitev samomorilske napadalke na glavni železniški postaji v prestolnici – druga je na premočrtastem zeleno-belo-zelenem ozadju prikazovala nekakšen izsek kroga, sumljivo podobnega računalniški ikoni za vzpostavljeno internetno povezavo, ki je počival na nečem, kar je izgledalo kot ozek, izbočen podstavek. Ob sestopu jih je pričakal znani protokol: identifikacija, namen prihoda in overitev prepustnice, s to razliko, da so tokrat preverili tudi prišleka.

"Vajina naloga je s tem opravljena, od tukaj naprej je tujec naša odgovornost," je gverilca hladno odpravil pripadnik osebne straže, katerega obraz je zakrivala krinka, kakršno sta zunaj jamskega kompleksa nosila tudi sama. Salutirala sta, se obrnila na petah in sedla nazaj v vagon. Odposlanca so medtem že sprejeli v avdienco, v votlino, ki je služila namesto avle, na drugi strani blindiranih vrat. Tam so odposlancu končno sneli prevezo, v njegovem jeziku, jeziku tujega imperija, a z močnim naglasom, rekoč: "Dobrodošli v Centrali. Se opravičujemo za določene sitnosti, a treba je misliti na varnost in anonimnost naših sil na terenu."

Odposlanec je presenečeno zamežikal v eleganten črn kostim oblečeno predstavnico za stike z javnostjo in protokolarne obveznosti – odkar so varnostno-obveščevalne agencije razkrinkale, lokalni in svetovni mediji pa razbobnali identiteto večine glavnih kolovodij celice, v sami srčiki štaba ni bilo več nobene prave nuje po skrivanju. Drugače je bilo z njihovimi operativci na terenu – čim bi organi pregona v sodelovanju s tujimi silami nekoga etiketirali kot domnevnega pripadnika skrajnežev, že bi na vrata njihovih domov trkale oblasti, ki bi člane družine in vse sosede v radiju desetih kilometrov brez pomislekov podvrgle takšnim inkvizicijskim metodam, za katere bi se ljubi človek kaj hitro lahko povprašal, ali resnično pritičejo demokratično izvoljeni politični garnituri in njihovemu priseganju na pravni red ter spoštovanje človekovih pravic. "Je že v redu," ji je zagotovil delegat, pri čemer je bil toliko prepričljiv, kot tale zgodba do tega trenutka.

"Sedite, prosim," mu je odmerila mesto na divanu piarovka. "Boste kaj popili? Kaj močnega po naporni poti?"

Šele sedaj je tujec opazil nekakšen barski kotiček za njenim hrbtom in rosno mlado, nasmejano dekle, za njegovim pultom. "Ne bi, hvala... morda samo kakšno dobro, močno kavo, če vam ni odveč," je izustil, še vedno nekoliko v zadregi.

"Seveda lahko, ni problema," je uslužno dejala in v svojem jeziku posredovala naročilo naprej oz. v tem primeru nazaj, za njun hrbet. "Upam, da vas ne moti tole čakanje, toda štab mora urediti še določene tekoče posle – nikar si ne mislite, da je karkoli zaškripalo pri organizaciji vašega sprejema..."

"Sprejema?" jo je izbuljenih oči prekinil delegat, ki sam sebe nikakor ni smatral za političnega predstavnika, vrednega pleh muzikantskega rompompoma protokolarnega obiska.

"Da, sprejema," je pokazala zobe piarovka. "Veste, mednarodni mediji, še posebej vaši, upam, da ne zamerite te opazke, gospod, širijo precej izkrivljeno podobo o nas, našem smotru in delovanju. Če je gost odkritega srca in pripravljen na dialog, ga pričakamo odprtih rok, ne glede na to, od kod prihaja – in vedno se potrudimo, da bi iz naše srede odšel obogaten z novimi izkušnjami in novimi zavezništvi." Skupaj z zadnjim stavkom je na klubsko mizico tlesknila kava, kakor bi njena podrejena zaslutila, da mora na ta način podkrepiti pravkar izrečene besede. Kljub tej manjši natakarski nerodnosti, ji je odposlanec prijazno prikimal, privzdignil šalico s kofeinskim napitkom kot v nazdravje, se ozrl naokoli in nadebudni piarovki navrgel: "Ja, moram priznati, precej drugače sem si predstavljal vse skupaj..."

"Precej bolj dezorganizirano in barbarsko, kajne?" Notranjemu odporu navkljub je prikimal. "Takšne reči lahko o nas blebečejo samo nepoučeni ljudje s predsodki. Če se boste malo ozrli naokrog, boste na primer ugotovili, da je avla urejena po principih feng-shuia," je žvrgoleče pribila, da se je tujcu temno rjava tekočina, ki jo je zlival po goltancu, malenkost zaletela. Ker je sam živel v stanovanju, ki ga je po istih vodilih opremila njegova partnerica, je še predobro vedel, kako feng-shui izgleda v praksi – in to definitivno ni spominjalo na nič temu podobnega. Že skušajo pridobivati točke s svojim samodeklariranim svetovljanstvom, je sklenil, zadovoljen, da je spregledal ta, tako po retorični učinkovitosti kot po izvoru, srednjerazredni manever. "Fino, fino," pa je bilo vse, kar mu je na to ekspertizo dovoljeval reči njegov notranji cenzor.

V molku, ki je sledil tej izmenjavi besed, je do izraza prišla glasba, tipajoča iz na stropu montiranih zvočnikov, kolikor se je je pač dalo razločiti od hrupa, ki je prihajal od naprav za vpijanje vlage. V njej so se onkraj vseh hierarhičnih shem parili zborovsko petje, psihedelično-elektronski pejsaži, beati, sempli, rep in posnetki agitatorskih govorov – in se je, ko je tako na hitro ocenil njen estetski učinek, najbrž ne bi branila niti mladina, vsepovprek tripajoča na kakšnem afterju v njegovi domovini. Ta mentalna slika ga je tako zabavala, da je povsem preslišal vprašanje svoje trenutne gostiteljice.

"Hm...?" se je le odzval in obvladal.

"Sprašujem vas, če imate dober občutek glede današnjih pogajanj? Sicer me vodstvo ni informiralo o vseh podrobnostih in natančnem namenu vašega prihoda, toda če presojam zgolj na podlagi dejstva, da je bilo vaše srečanje na urniku označeno kot prioriteta, lahko upravičeno sklepam, da ima štab od napovedanega sestanka visoka pričakovanja," je povrtala vanj.

"Ne bi sedaj na tem mestu razpredal o tem, še posebej, ker ste sami dejali, da o vsem skupaj, bržčas zaradi razlogov, ki jih pozna samo vaše vodstvo, niste bili v celoti obveščeni. Vse, kar lahko rečem, je, da lahko vam in vaši teror... khm, vašemu gibanju zagotovim investicije globalnih entitet, ki bi si morda želele vstopne točke v to regijo in sodelovati z vami pri desta... stabilizaciji oziroma izgradnji drugačnega sveta, kot ga tukaj poznate danes." je zadiplomatiral in jo matiral. "Seveda sem sam, tako kot družba, kateri pripadam, samo posrednik – vse ostalo je odvisno od kooperacije, se pravi vzajemnih koristi, ki bi jih zategadelj lahko imelo vaše gibanje in potencialni vlagatelji. Mi od tega v vsakem primeru nimamo ničesar oprijemljivega, razen provizije," je resnobno prikimal lastnemu besedičenju.

"Oh, ravno pravi čas," je v kratkem rafalu zaploskala piarovka z očmi na pravkar popiti kavi, "Stopite z mano, prosim." Obe krili vrat sta nastežaj zazevali. Na koncu dolge rdeče preproge, razprostrte pod lestenci, dragocenim vojnim plenom, so stali trije sumljivi in sumničavi tipi, ki jih je večina domače in mednarodne javnosti poznala samo kot bojna lica z informativnih oddaj in iz senzacionalističnih člankov na prvih straneh časnikov. Prestopil je prag in se zdrznil – tej reakciji je botroval zbor otrok, postrojen v stranski ladji kaverne, ki je, čim je zagledal njegove blatne čevlje na preprogi, izbruhnil v himnično prepevanje. Zdaj gre zares, se je bodril in sam samcat stopal proti trojici najbolj iskanih skrajnežev v regiji in širše – predstavnica za stike z javnostjo je namreč obstala naslonjena na podboj, z nasmeškom in pogledom, ki sta dopolnjevala sliko ponosne mame ob sinovem prvem šolskem dnevu – kar je v njem vzbujalo precej mešane občutke, s prevalentnim odtenkom obscenosti. Dirigentki je vljudno vrnil na četrt izvedeno imitacijo dvornega priklona in med prepevanjem ljudskih epov, ki so datirali v čas poznega srednjega veka in tematizirali junaštva njihovih prednikov z vsemi krvavimi podrobnostmi vred, odločno korakal novi poslovni priložnosti naproti. Dramatičnost tega mimohoda je še poudarjala improvizirana spremljava napeva, z bojnimi medklici, topotanjem z nogami in dlanmi, udrihajočimi po kolenih.

Najprej je, z gledišča delegata, roko v pozdrav stegnil stoječ na desnici voditeljevi, kar je v tem ritualu naznačevalo, da rokujoči se v hierarhiji celice zaseda tretje mesto od zgoraj navzdol. Njegov zagoreli obraz z nekaj dni starimi kocinami je bil mrk, kot se spodobi za nekoga, za katerim je bila razpisana mednarodna tiralica zaradi (zaenkrat samo) domnevnih zločinov proti človečnosti. Bil je bivši oficir, ki je nemalo po začetku spontanih ljudskih vstaj proti obstoječi nomenklaturi prestopil na stran oboroženih upornikov in s seboj speljal pravo malo armado usposobljenih kadrov in fanatično privrženega kanonfutra. Izvedenec v gverilski taktiki je bil že peti rod svoje družine zapovrstjo s kariero v oboroženih silah, a šele prvi, ki mu je uspelo doseči kakšen omembe vreden čin – in to navkljub temu (ali pa morda ravno zato), da je na naboru, po tem, ko so v iskanju sveže krvi že občutno znižali kriterije, komaj uspel opraviti osnovno psihološko testiranje. Splošno znano je bilo, da ga je, ob pridružitvi pehoti, preostanek familije do krvavega naklestil, ker je kršil nenapisano tradicijo, po kateri naj bi se vsak najstarejši sin priključil vojni mornarici. Skozi razrast konflikta je postal mogotec v tržni niši t.i. snuff pornografije, nad katero so se zgražali, drugi spet naslajali, po celotni zemeljski obli. Posnetke njegovih srhljivih sladostrastij je bilo možno po pošteni ceni kupiti na temnem spletišču in s tem mimogrede finančno podpreti njihov boj. Nenadejana posledica lansiranja teh posnetkov na svetovno mrežo so bili odstopi in sodni pregoni peščice vidnih politkov različnih držav v tujini, s preveč svobodomiselnimi spolnimi fetiši, slabo protivirusno programsko opremo in diametralno nasprotnimi ideološkimi stališči. Stisk njegove hrapave roke je bil trd in neizprosen kot njegov karakter, čeprav so naokrog krožile zlonamerne govorice, da ima vseeno šibko točko – naravnost ganotno nagnjenje do pohabljenih, znano pod strokovnim izrazom akrotomofilija.

Sledil je možicelj, stoječ na levici voditeljevi: njegove oči otroka z motnjami koncentracije so, bezljajoče zdaj sem zdaj tja, posmehljivo zrle na svet skozi ogromna očala z oranžastimi stekelci. Skozi naustnik je vlekel dolgo cigareto, na čelu, nad katerim je kraljevalo tradicionalno pokrivalo, pa so se mu kljub podzemskemu hladu nabirale potne srage. Dolgoletni capo di banda narkomanskega podtalja, s trgovskimi vezmi na drugih celinah, se je osredotočal na izvoz opiatov za sladokusce in nikakor za domače džankse, kot je to počela njegova konkurenca. Ta se je skozi leta ostrega boja proti preprodaji in zlorabi drog vedno bolj krčila, medtem ko se je sam uspešno izogibal pregonu – menda zato, ker je bil svoj čas zlizan z oblastjo, ki je na njegov biznis gledala predvsem v luči blagodejnega vpliva na nacionalno ekonomijo. Med nižje pozicioniranimi pripadniki celice je bil na slabem glasu zaradi domnevnega postavljanja lastnega koristoljubja pred posvečenost njihove misije. Na splošno je prevladoval konsenz, da, prvič, sta njegov položaj in vpliv premosorazmerna z njegovimi sposobnostmi v čezmorski trgovini na črno, krvavo potrebni za obratovanje organizacije in da, drugič, med vrhuško obstaja tihi dogovor, po katerem bodo, po stabilizaciji države, dobršen del proračuna vložili v prozvodnjo opiatov najvišje kakovosti oz. povečanje njenih kapacitet. Zraven uradniškega stiska rok, je odposlanca blagovolil s trepljanjem po ramenu.

In zdaj še veliki vodja, je v svojih mislih napovedal odposlanec, brskajoč po spominu za še zadnjim biografskimi sinopsisom. Kot večini voayerske javnosti je tudi zanj predstavljalo največjo bizarnost dejstvo, da o človeku, ki je postal strah in trepet skorajda celotnega "svobodnega" sveta, ni znano prav veliko – kar pa je, se ne zdi ravno predloga, po kateri bi lahko kakšna televizijska postaja specializirana za snemanje dokumentarcev posnela serijo. Ali pa tudi ne. No, pa obnovimo vsaj to, kar je znanega. Falirani študent filozofije in teologije, z nekaj objavami mistične poezije v raznih, razmeroma obskurnih, študentskih časopisih v matični domovini. Redke številke dotičnih publikacij danes na zbirateljskem trgu dosegajo astronomske cene, o njih pa pišejo dolge razprave svetovno znani avtorji s področja filozofije, psihologije, sociologije in teologije, ki v njih iščejo zametke njegovih ekstremističnih prepričanj. Vsaj pol leta je preživel na mednarodni študentski izmenjavi v severni hemisferi, vendar se ga, po poročanju tamkajšnjih medijev, ne študenti njegovega letnika, ne profesorji na tamkajšnji fakulteti ne spomnijo – ker se ni prijavil na noben izpit in njegovega imena ni na nobenem seznamu prisotnosti z obeznih vaj, obstajajo velike možnosti, da praga vpisane izobraževalne ustanove sploh nikoli ni prestopil. Bolj intrigantna so pričevanja nekaterih rednih obiskovalcev in uporabnikov avtonomne cone v istem univerzitetnem velemestu, ki trdijo, da so, če ne njega, pa vsaj nekoga njemu podobnega, v tistem specifičnem časovnem obdobju večkrat videvali tavati tamkaj. Njegovo družbo naj bi predstavljali pretežno gasterbajterji, priseljenci in prosilci za azil iz njegove domovine in okoliških držav – ti so na ozemlju lokalne alternativne skupnosti za preživetje (bojda) preprodajali prepovedane substance. Določeni viri trdijo, da je prav preko določenih članov te združbice, zdaj veliki voditelj, takrat apatičen študent, prišel v stik z drugo najpomembnejšo figuro te celice, s katero se je odposlanec rokoval v drugo. Kot se rado zgodi pri spletu prehodnih prostorov in nestabilnih biografij, so se brezimni pripadniki te skupnosti raztepli neznano kam, zato informacije niso več preverljive. Ugiba se, da se je iz tujine vrnil v stanju deziluzije in močno radikaliziran – sledila je vstaja in, voilà, tam je bil on, ob pravem času na pravem mestu, da jo očisti motečih elementov in popelje v končno zmago – kot pravi legenda, obdajajoča njegovo persono. Robni zapis: večina njegovih tujim, postmodernističnim akademskim strujam naklonjenih profesorjev s fakultete je kmalu po izbruhu konflikta izginila v nepojasnjenih okoliščinah. Sodeč po govorici telesa in stisku rok, ni bil najbolj vešč ali navajen podobnih situacij. Takšen ljubek ljudomrznež, torej.

Ko je vse tri še enkrat več premeril, ga je jel najedati dvom, če je resnično ubral pravo karierno in s tem posledično življenjsko pot. Kot v predsmrtnem preblisku predvajanem v hitrem posnetku so se mu pred očmi zvrtele podobe iz preteklosti, ki so ga pripeljale do tukaj in zdaj. Po študiju, zaključenem s pogojno rečeno solidnim povprečjem in paralizirajočimi dolgovi, na katerem se je nenamerno naučil samo tega, kako postopati s profesorji, da so ga imeli za brihtnejšega in pronicljivejšega kot je bil v resnici, si je vzel krajši oddih, ki je postajal z vsakim mesecem daljši. Ko doma ni igral računalniških iger v svoji kletni sobici in z neaktivnostjo na trgu delavne sile nerviral svojih staršev, zaposlenih v izpostavi mesno-predelovalne industrije, se je potikal po neuglednem obrobju svojega rojstnega kraja, kjer sta vladali kronična brezposlenost in visoka stopnja kriminalne aktivnosti, ki bi, če bi se le-ta čudežno materializirala, najbrž obstruirala koridorje letalskega prometa bližnjega aerodroma. Tam je, rahlo okajen in zakajen, nekega večera naletel na poslovalnico turistične agencije Turist agent in v stanju blagega patološkega opoja zdrsnil še v wanderlust. Brez kakršnih koli večjih prihrankov je tik pred zaključkom obratovalnega časa skorajda dobesedno na vrat na nos padel skozi njena vrata – spregledal je namreč napis "Pazi, stopnica!". Ponudba je zajemala izključno nizko cenovne eksotične aranžmaje za eno osebo – med destinacijami so prednjačile države pod embargom ali na robu konflikta, nepopolne avtarkije, mednarodno nepriznane politične tvorbe in nacije, ki niso bile ravno zgled pri upoštevanju najnovejših civilizacijskih trendov. Takoj je obiskal najbližji bankomat, dvignil vso socialno podporo do katere je bil upravičen samo še tisti mesec in ki bo jo moral v ne točno določeni prihodnosti najbrž enkrat v celoti vrniti, da bi si zagotovil sedež na enem izmed redkih letov v oddaljeno državo s totalitarnimi tendencami.

Nakup samega aranžmaja je bil sila nenavaden – z agencijo je bil prisiljen skleniti pogodbo, po kateri se je zavezal, da bo v roku enega tedna po vrnitvi domov zanjo spisal nekakšno blogovsko objavo, obsegajočo najmanj 20.000 znakov brez presledkov, v kateri bi naj strnil vse svoje vtise o obiskani državi – v primeru, da tega ne stori, mu je grozilo plačilo zneska, v cenovnem rangu potovanja v kakšno izmed elitnih turističnih destinacij. Sami so mu v zameno ponujali hitro razrešitev vseh birokratskih postopkov, ki se znajo, ko je pod vprašajem vstop v države podobnega slovesa, včasih razvleči v pravi pravcati kafkovski roman. Čeprav se mu je to zdelo sumljivo, je dokument podpisal, vesel, da bo lahko vsaj za mesec dni svoje eksistenčne in druge skrbi potisnil za kontinent ali dva stran od sebe. Doma se je zaskrbljenim staršem zlagal, češ da odhaja na drugo stran države v iskanju dela in da bo vsaj mesec dni bolj ali manj nedosegljiv. Prepričana, da se je njun sin dokončno rešil tegob dozorevanja in prevzel svoj del odgovornosti za lastno bodočnost, sta njegovo odločitev sprejela z neprikritim navdušenjem. Mesec dni po njegovi vrnitvi potek stvari znotraj gospodinjstva seveda ni bil nič kaj drugačen, sta pa bila roditelja kljub temu zadovoljna, ko jima je povedal, da trenutno ne more pomagati pri posvetnih zadolžitvah, kakršna so gospodinjska opravila, saj da piše poslovno analizo, od katere odličnosti naj bi bila odvisna njegova morebitna zaposlitev. Kakopak je šlo v resnici za neplačen tekst za neznane potrebe turistične agencije, pisanje katerega mu je že četrti dan zapovrstjo predstavljalo resne preglavice. Kako naj se tega loti, mu je predstavljalo precejšenj misterij – skopa in presplošna navodila same agencije pri tem vsekakor niso bila kaj prida v pomoč. Tik pred rokom oddaje se je odločil za hibrid doživljajskega spisa in široko zastavljene analize splošne družbene klime v obiskani državi, dokončano poročilo pa je še isti dan vročil na samem sedežu agencije. Ko je uslužbenko povprašal po namembnosti predanega dokumenta, mu je prijazno razložila, da bo le-ta objavljen na njihovi spletni strani v svrhe oglaševanja, saj da je prvoosebno pričevanje zadovoljnega kupca zanje najboljša reklama, deliti tovrstne izkušnje z zainteresirano javnostjo pa prosvetljena pot do srca in razumevanja Drugega. Na vse skupaj bi kaj hitro pozabil, če ne bi na njegov elektronski naslov, za katerega se resnično ni spomnil, da bi jim ga posredoval, začela deževati promocijska sporočila o možnosti zakupa novih, še posebej ugodnih, turističnih aranžmajev. Zatorej si je našel priložnostno delo, s kar se da fleksibilnim urnikom, da bi si lahko čim pogosteje privoščil kakšno novo potovanje, preden agencija s svojim nesmotrnim poslovanjem gre zu grunt. Čas mu je tako mineval med repetativnim manualnim delom v tiskarni, potovanji in pisanjem poročil.

Nek petek večer je po starem običaju sam ždel v kotu lokala, v katerega je zahajal že kot srednješolec, in pil svoje tretje ali četrto pivo – zakaj, večina njegove ožje družbe se je že zdavnaj odselila za iskanjem sreče, to je zaposlive in kreditne sposobnosti, v ekonomsko razcvetele metropole tisoče kilometrov stran. Rutino samotnega rodea na barskem stolčku dokler se obratovalni čas ne izteče, je grobo presekala prisotnost poslovno oblečenega možakarja, ki ga je neprikrito in lokavo motril z nasprotnega konca beznice in ki ga v njej navkljub zgledni pivski kilometrini še nikoli prej ni bil opazil. Šarmantni petdeset in nekaj letnik je od svoje mize diskretno potegnil udobno oblazinjeni stol in mu namignil, naj prisede. Obotavljivo se je vstal in neceremonialno treščil na ponujeni sedež, s telesno govorico dajajoč gospodu vedeti, da ga razen zastonj runde ali dveh poglobljene gostilniške debate ne zanimajo.

"Neznansko me veseli, da sem vas naposled le srečal," je možakar samozavestno valil svoje besede čez od dna kozarcev ožigosano mizo. Ko se nanje ni odzval, je znova poskusil. "Rad prebiram vaše zapise s popotovanj – zdijo se mi zelo zanimivi... človek bi rekel celo informativni in prepričljivi." Odposlanca, ki to še ni bil, je popadel zategnjen smeh – nad svojo sveže najdeno, nenadejano slavo, ni bil kaj prida fasciniran.

"Nisem vedel, da kdorkoli sploh prebira rubriko Potopisna pričevanja na turist-agent.com," je naposled le izdavil in naredil kratek požirek.

"Ah, kje pa..." se je zdaj režal neznanec, "No, seveda jih," se je hitro popravil, "Ampak ne kot obiskovalec spletne strani, temveč vaš neuradni urednik."

Nekaj časa je bilo slišati samo migetajočo melodijo znanega šlagerja, ki je pri redni klienteli lokala vzbujala nostalgijo po časih, ko se je v teh prostorih ob istih urah še trlo strank.

"Vas smem povprašati, kaj ste študirali?" je še naprej silil vanj možakar in vrtel med prsti pecelj svojega napol popitega kozarca z najdražjim koktejlom v ponudbi.

"Uporabno družboslovje," je zamomljal nekam v prazno.

"Pa študentski kredit? Odplačan? Načrtovanje družine – že v teku?" je nanj pritiskal neznanec s kokainskim leskom v očeh. Obakrat je samo skomignil z rameni in dalje pil svoj hmeljni napitek.

"Če bi vas utegnil zanimati dober zaslužek, se jutri točno ob osmih zglasite v Turist agentu," izcuzal je še zadnje ostanke koktejla, se vstal od mize in sklonil k mladeniču: "V primerjavi s tiskarno vam morda ponudimo veliko boljše plačilo in kopico razburljivih poslovnih potovanj," je pomežiknil in ga prepustil zaprepadenosti ob dejstvu, da mu njegov zaposlitveni status več kot očitno ni bil neznanka.

Naslednje jutro je, očetu nič, materi nič, skočil na avtobus mestne linije in, misleč, da ga je včerajšnji lepo oblečeni poslovnež pošteno potegnil za nos, obstal pred zaklenjenimi vrati poslovalnice debelo uro in četrt pred njenim uradnim odprtjem. Že je stopal proti najbližjemu kafiču, ki je, tako kot Turist agent, svoje prostore našel v isti napol zapuščeni napol razpadajoči poslovni zgradbi v brutalističnem slogu, ko ga je iz jutranje blodnjavosti zbudilo hupanje avtomobila. Iz na pločniku parkirane limuzine z zatemnjenimi stekli mu je skozi odprto okno mahal njegov včerajšnji kratilec pivskega miru. Stopil je čez cesto in sedel na usnjen sovoznikov sedež. "Sem vedel, da ne čakam zaman," se je namuznil možak in zapeljal svoje drago, okolju prijazno električno vozilo po ulici navzdol. Pred njma so se razgrnili vsakdanji prizori ponovno prebujenega mesta: naselje prikolic in barak, kjer je belo smetje na odprtem ognju pražilo jajca; v smog oviti dimniki industrijske cone; propadli nakupovalni centri s podganami, krdeli zapuščenih psov, horsiči in pripadniki subkultur kot edinimi rezidenti; dolge ulice vrstnih hiš pred katerimi so kupi smeti čakali, da delavci komunale prenehajo s štrajkom – ki so si ga lahko privoščili zaradi, v teh krajih vztrajno izginjajočega, sindikalnega organiziranja; prometni zamaški na z rjo načetem visečem mostu, vpadnici v center; senčne avenije obdane z nebotičniki, polne pouličnih glasbenikov in drugih razcapancev, ki težijo za drobiž... njuna vožnja pa se je naposled končala v poslovnem predelu, ali, natančneje, v parkirni hiši edinega hotela s petimi zvezdicami, ki ga je premoglo mesto. Ko je možak prevzel ključe svoje sobe, si prekarni, a vagabundski fante, ni niti skušal zapomniti imena, ki je zdrsnilo z receptorjevih ustnic, saj je milisekundo pred tem že skočil do zaključka, da bo to lažno. Dvigalo z zloščenimi ogledali ju je pripeljalo do devetega nadstropja stavbe – tam sta se po dolgi rdeči preprogi sprehodila do konca hodnika in do vhoda v skrivnostnežev apartma – v njem sta se ob kavi, naročeni pri hotelski strežbi, posedla drug nasproti drugega vsak v svoj fotelj, da bi pričela s tipičnim razgovorom za očigledno netipično zaposlitev.

Sámo ime Turist agent, mu je za uvod pojasnil možak, je dobesedni povzetek poslovne taktike agencije: šlo je za bizarno obliko nekje med tajnim, javnim in zasebnim partnerstvom z omejeno odgovornostjo, ki je kopici premožnežev, korporacij, lobistov, državnih vlad in drugih družbenih, ne zmeraj legalnih, entitet, med seboj omogočalo navezovati poslovne stike, vzajemno oplajati tekoče račune, trgovati v naturalijah, s političnimi točkami ali s protiuslugami. Skratka, njihovo osnovno poslanstvo je bilo posredništvo in mreženje v imenu drugih – se je med razlaganjem kar smejalo prekaljenemu uslužbencu. V teh operacijah so nič hudega sluteči kupci njihovih počitniških paketov igrali le obstransko vlogo uporabnih idiotov v sicer precej obširnejšem poslovnem modelu – navkljub aranžmajem, ki so se prodajali pod ceno, in ne pretirano receptivnim poročilom s potovanj, je posebni oddelek za tekstovno analizo z eruditskim preučevanjem in s pomočjo najnovejše programske opreme iz njih zmogel tu in tam iztisniti kakšno pomembno informacijo o stanju v različnih družbenih sferah (geografsko in medjisko) oddaljenih držav – te so nato za masten honorar prodali naprej, dali na avkcijo ali iz kasnejših transakcij med strankami, ki so preko njih vzpostavile stik, pobirali provizijo – s tem so več kot samo povrnili višino svojih naložb v to, kar se je na prvi pogled zdela navadna turistična dejavnost. V eni dolgi povedi formulirano: agencija Turist agent je bila podaljšana roka gospodarske diplomacije in z njo povezane špijonaže, investitorska platforma, pomožna izpostava obveščevalnih služb, generator podjetniških idej, agencija za optimiziranje davkov, stroškov, produkcijskega procesa ali za izvajanje mnenjskih in tržnih raziskav – vse to v pretežno zaprtih ali od kapitala (še) pozabljenih deželah in njihovih pokrajinah.

"Glede na vaš rezime, to je, da ste v razmeroma kratkem časovnem obdobju brez večjih težav prepotovali države, ki so po večini raziskav in statističnih podatkov precej rizične – nekateri kupci naših aranžmajev se namreč... khm... še niso ali pa se nikoli ne bodo vrnili domov – in z ozirom na odlična poročila, ki ste jih oddali, sem vam v imenu družbe najprej pripravljen ponuditi delovno mesto strokovnega sodelavca na terenu. To bi bila zgolj vaša začasna funkcija v našem kolesju, saj gre v bistvu bolj za uvajanje v kasnejše delo samostojnega predstavnika na terenu, v primeru, da se kot pomočnik izkažete! Morate vedeti, da je to, kar ste nič hudega sluteč opravljali do zdaj, igračkanje – izjemno dobičkonosno za našo družbo, da ne bo pomote – ampak še zmeraj samo igračkanje. In če vas od nadaljevanja tovrstne kariere ne bo odvrnila nevarnost, vas bodo morda etični zadržki," ga je muzajoče premerjal.

Pomislil je na svoje dolgove – do univerze, kolegov in ministrstva za socialna vprašanja – na neizvedene naložbe – od avtomobila, polno opremljenega stanovanja, k vargu, tudi morebitne poroke in otrok, zakaj pa ne – in na pomanjkanje perspektiv v domačem kraju, ki že več kot desetletje ni bil zmožen zadostno nadomestiti delovnih mest, preseljenih na druge celine s cenejšo delovno silo, ali investicij v dejavnosti za katere se je bil izobrazil – in se namuznil nazaj: "Sama ušesa so me!"

Možak se je nasmehnil, izpil svojo kavo in si pomel dlani: "Mislim, da potrebujeva za nadaljevanje razgovora kaj krepkejšega od kave," je pomežiknil, "predvsem pa obljubo, da boste, ne glede na to,

kako se odločite, o vsem skupaj molčali," s prsti je mimogrede pobobnal po mizi, "sicer bi vas to utegnilo spraviti v določene težave..."

Mladenič je kljub izrečeni grožnji sproščeno prikimal.

"Izvrstno," je dahnil uslužbenec in zavrtel številko hotelske strežbe.

Zagrizel je v veganski kanape iz, vsaj tako mu je bilo rečeno, lokalno pridelanih sestavin in se skušal otresti misli na svoje dekle, golo pod tanko spalno srajco, ki bi se nedvomno veliko bolje zlilo s tovrstnim ozračjem, nihajočim v sivi coni med slovesnim in romantičnim – samo trije smrtno resni tipi v soju leščerb so ga opominjali, da v bistvu sedi na poslovni večerji, na svoji tretji samostojni misiji, leto in pol po z viskijem podžganim hotelskim zajtrkom s predstavnikom Turist agenta.

Čeprav ga je dajal občutek, da ima opravka z grobijani in kmetavzi, ki se mu že cel dan prešerno hahljajo v fris, se je odločil, da srečanju vseeno vdahne malo omike in umerjene poslovne gestikulacije. Roke splete v nekakšno koordinatno mrežo, znotraj katere zgnete nevidni tridimenzionalni objekt, glede na položaj prstov, kocko nepravilnih oblik, in se uradniško odhrklja. Toda še preden bi odprl usta, mu je besedo ukradel Narko-kralj.

"No, no, nikar ne začnimo tega našega srečanja tako zategnjeno, prijatelj moj... bomo že spontano prišli do točk dnevnega reda, ki naj bi jih nocoj obdelali. Sprostite se, tukaj vam res nihče noče nič žalega, prijatelj moj," je iz polmraka zasijal njegov pozlačeni podočnik, Oficir, s poker faco, skrivajočo se za sončnimi očali hip proizvajalca, pa je stegnil roko, da bi mu nalil kozarček žganja.

"Včasih je treba izgubiti vljudnostne zadržke, da se jeziki razvežejo – in to je mnogo lažje doseči s špiritom kot z jabolčnim sokom, ki ste si ga nalili prej, prijatelj moj," je pospremil gesto Narko-kralj.

Plečata postava Oficirja, ki mu je, kakšno naključje, po vojaško vzravnano sedenje samo še poudarjalo njegovo plečatost, sončna očala in oficirska kapa s širokim krajcem mraku navkljub pa ga naredili še bolj nedostopnega, ter zgovorni, gizdalinski ekstravagantež, ki ga je bilo vsepovsod naenkrat, sta v tej farsi igrala igro, ki je do groteskne podrobnosti gradila na isti dinamiki kot zasliševalska taktika dobri policaj – slabi policaj, je pomislil odposlanec, ko je šinil s šilcem slivovke k svojim ustnicam – kdo bi si mislil, se je v sebi zahehetal, da je zahodnjaška kultura krimi serij, ki ji sam pripada, segla vse do teh, zanjo tradicionalno nenaklonjenih, krajev. Toda kam umestiti vlogo velikega Vodje v tej farsi? Če je bil to precendens, je bilo možno predpostaviti, da bosta sestanek in pogovore dejansko vodila njegova najbližja namestnika pod budnim očesom Voditeljeve neslišne avtoritete – razen uvodnega spužvastega rokovanja in zamrmranega pozdrava ni izdavil ali z govorico telesa nakazal prav ničesar – edino, kar je pričalo o tem, da ni povsem odsoten, so bile grimase, ki sta jih njegova najtesnejša sodelavca skušala interpretirati kot kak rorschakov test vsakič, ko sta resneje spregovorila – najbrž da bi videla, če se Voditelj z izrečenim strinja – njegov obraz nekoga, ki ga je prizadela možganska kap in ni zmožen nobene druge komunikacije s svojo okolico, je bil njun orakelj, njegovi plahi, komaj opazni nasmeški pa bodrilna zagotovila, da njun čas za junaško poziranje pred strelskim vodom in kamerami spletnega kanala njihovega gibanja, ki je snemal in objavljal eksekucije, še ni napočil.

"Sicer pa vemo, da ste že vohljali tod naokoli in bili v kontaktu z drugimi, nam konkurenčnimi skupinami," Narko-kralju je prihajalo ob pogledu na odposlančev okameneli obraz. V zmagoslavje si je prižgal cigaro.

"Šlo je samo za preliminarne pogovore, lahko-..." je z umirjenim tonom poskusil predstaviti svojo plat zgodbe predstavnik Turist agenta.

"Če bi vas želeli likvidirati, bi vas že zdavnaj," je tokrat mrtvo hladno siknil Oficir, ki je končno prenehal žuliti šilce.

"Veste, tudi mi razumemo biznis..." ga je potolažil Narko-kralj. "Ko sem nazadnje preverjal," je ležerno nadaljeval, "kapital še ni bil državljan nobne nacije, mi pa moramo obvladovati najprej svoj teritorij, če hočemo, da ga vsi skupaj vzajemno oplajamo..."

Odposlanec se je razkomotil na svojem sedežu: "Vsekakor... glede na vašo organiziranost, spretnost razporejanja resursov, ki so vam trenutno na voljo in na razvojne ambicije, ki jih kažete, ste daleč najbolj zanimivi za naložbe v tej državi in celo v regiji. Če bi v mojem poslu obstajale bonitetne ocene, bi vam prisodil najvišjo." Celotnemu omizju je napolnil kozarčke.