Bizarna so pota liberalnega uma, kadar se trudi biti sprejemljiv tudi za konservativne volivce. Če pogledamo le na vse procedure glede Metelkove, pozneje glede nekdanje AC Molotov, – ko se je stvar opredelila kar kot vprašanje samega koncepta zasebne lastnine –, in danes glede tovarne Rog, sramotne razvaline na vrhunski lokaciji ob Ljubljanici.

Podoba vseh teh krajev je seveda tudi v očesu javnosti razklana. Metelkova je lahko doživljena kot izvor vsega zla, leglo mamil in perverznega razvrata, kot »urbani kulturni center nacionalnega in mestnega pomena«, ali pa preprosto kot kraj z najvznemirljivejšim subkulturnim dogajanjem v mestu. Podobno je bil svoje čase obravnavan KUD France Prešeren; hkrati kot zbirališče hrupnih sumljivih druščin ali pa kot kraj z najprijetnejšimi ustvarjalnimi dejavnostmi za majhne otroke na vsem viškem koncu. Res je, da je kot oblastnik težko krmariti med toliko različnimi interesi in razjarjenimi avtorji pisem bralcev. Mogoče pa bi bilo vseeno malce laže, če bi kdo od oblastnikov imel vizijo, v katero bi sam predano verjel.

Leta 1994 je ljubljanska oblast prišla v liberalne roke; takrat so nekaterim vsaj prenehali neposredno groziti z rušilnimi buldožerji. Iz vsega pa je vendarle nastalo le neskončno vijuganje med izražanjem nelagodnih simpatij do urbanih kulturnih gibanj in zardevanjem pred vznemirjeno starejšo populacijo ter različnimi trgovci z novci. Zadnja iskrica takega nejasnega odnosa je na primer izjava županjine pooblaščenke, da vselitev dejavnosti željnih aktivistov v propadajočo tovarno Rog »ni bila ne nasilna ne nenasilna«. Za take dubiozne situacije bi bilo v prihodnje koristno imeti kakšno manj zapleteno oznako: na primer »subnasilna«? V glavnem: vsi se zavedajo, da bi bilo treba nekaj narediti, pa ne vedo, kako. Zdi se celo, da se iskreno zavedajo, da so taka središča neodvisne ustvarjalnosti izjemno koristna, a se bojijo eksplozije nezadovoljstva pri tistih, ki mislijo, da niso. Oziroma vsaj »ne na mojem pragu«. Hkrati pa statusa teh lokacij pravno in ekonomsko preprosto ne znajo urediti. V zraku je denimo neka nejasna načelna želja, pa nobene dejanske vizije. (Mogoče menijo, da bi brez večne negotovosti, brez hrepenenja, brez upa in strahu srce delikatnih neodvisnih umetnikov celo v samem paradižu skoprnelo.)

Gre seveda za odnos do vseh vrst drugačnosti: do islamske kulture (če bi zgradili njen center bi – kar je vedel že Trubar in za njim tudi nekateri današnji ljubljanski intelektualci – prišle poplave, nalezljive bolezni, zatem še potresi in kobilice), do ljudi s posebnimi potrebami, do vseh vrst priseljencev, gejev in lezbijk in tako dalje. Nekaj bi bilo treba narediti, saj imamo vendar neko osnovno etiko, kajne, samo kaj, če lahko pa s tem koga razjezimo. Spomnimo se lahko, kako je o tovrstnih težavah modro govoril današnji predsednik države: doseči je treba kompromis … ljudje takih stvari pač nočejo … Šele pred kratkim je doživel preobrazbo, s katero je postal pri tistem, kar ima za dobro in prav, nestrpen in neposreden. In zanimivo: požel je odobravanje tudi pri preprostih ljudeh za dejanja, ki zadevajo daljnjo afriško tragedijo. Kakšno bi bilo to odobravanje v primeru radikalnega načelnega angažmaja v kakem lokalnem konfliktu med zadrtostjo in odprtostjo? Se ne splača niti razmišljati.

Včasih postane človek ob takih nebulozah pač živčen in pomisli: kaj pa, če bi si desnica, ki se ne boji izgube podpore konservativnih volivcev, upala tukaj narediti kaj, česar si naša kao levica ni upala? Nekako v stilu, kot si je na Hrvaškem desna vlada upala hitreje rešiti problem sodelovanja s sodiščem v Haagu kakor leva? Slabo kaže. Ne, naši konservativci še kar iskreno razmišljajo v duhu buldožerjev in revolucionarnega prezira do vsake vrste stroke; vsaj na nekatere se je v teh spremenljivih časih še mogoče zanesti. Mrki obrazi neokonservativizma proti neodločnim mutivodam? Medtem ko pride v tovarno Rog govorit Toni Negri? Hm, kako silna bo teža teh jesenskih občinskih volitev.

Andrej E. Skubic