_______________________________________________________________klikni ( i ) za več

Playlista: premikanje po videih

Dosedanje pravne razlage stanja v ROG-u in pravnega položaja državljank in državljanov, ki so prevzeli posest in vsebinsko skrbništvo nad Rogom, so bile vse povsem napačne. Povsem so prezrle slovensko ustavo in njeno vsebino. Predvsem pomen in pravilno razlago celote, sestavljene iz vsebine 33., 60. in 67. člena ustave, ki so odločilno pomembni za primer Roga.

Skrajen primer tega popolnega nerazumevanja pravnega položaja Rogovilcev je popreproščena in zaletava pravna netočnost, da je “to pa isto kot bi nekomu zasedli njegovo stanovanje …”. Ali, da je “občina pač lastnik, ki ima tam lastnino in z njo lahko prosto razpolaga,” kot bi bila zasebnik ali pravna oseba (kar ni, ampak je javna oblast, kar je nekaj povsem drugega!)”, in da se zato “občinska uprava lahko odloči, kaj bo počela s to lastnino.” In podobno, predvsem pa podobno PRAVNO DEPLASIRANO komentiranje.

__________________________________________________________Klikni ( i ) za PlayListo

Vir: https://www.youtube.com/watch?v=LMmJ5fHIKkU

Pozdravljeni,

kot verjetno veste v Prulčku smo zopet naleteli na problem odpiralnega časa. Zanima me če se lahko pogovarjamo o organizaciji koncertov v Rogu

LP
Saša

V Inštitutu za delavske študije izražamo podporo kolektivom, ki delujejo in so v preteklosti delovali v prostorih nekdanje tovarne Rog. Zgodba tovarne Rog, kjer sta nekoč stavkam, odpuščanjem in neštetim osebnim tragedijam sledili prisilna poravnava in stečaj, je simptomatičen in vzorčen primer procesa deindustrializacije. Je primer procesa, ki je zahodni svet podredil logiki storitvenih ekonomskih modelov in prekarizacije, v države, ki naj bi šele postale del tega Zahoda pa to logiko pripeljal v najbrutalnejši obliki.

Da imajo prostori tovarne Rog vrednost, ki so jo ustvarjali tudi že davno odpuščeni delavci, ki v procesu stečaja niso bili poplačani, se pogosto pozablja. Prav tako se skuša pozabiti na to, kar se je v Rogu dogajalo v zadnjih desetih letih, ko so poslopje za nepridobitne namene uporabljali aktivisti, umetniki in teoretiki v imenu družbene kritike ter v bran marginaliziranih in zatiranih družbenih skupin. Vprašanje lastništva torej nikakor ni črno-belo, ampak je povezano prav s procesom deindustrializacije.

Nekoč je bila tovarna koles Rog. Tam so številnim generacijam (od 1953 pa vse do leta 1994) izdelali prvo, drugo, tretje kolo ...

Kolo, ki je bilo sinonim brezskrbnosti, gibanja in svobode. Nato je tovarno koles Rog povozil kapitalizem.

Pred desetimi leti so zapuščenim in propadajočim objektom bivše tovarne novo življenje vdahnili ljudje, ki so si želeli prostora za svobodno ustvarjanje, druženje, ljudje, ki so iskali bolj prvinski in avtonomen prostor znotraj vedno bolj nadzorovanega in (navidezno) urejenega sveta.

Nastala je nova Tovarna Rog, samostojen in edinstven prostor kulture, ki je omogočil delovanje in ustvarjanje številnim posameznikom in kolektivom, ki so jih utesnjevali birokratski okviri in stroški, ki običajno pogojujejo, da in če nekdo sploh lahko dela tisto, kar ga navdihuje in preko česar bi se želel izraziti. Prostor, ki deluje na bazi prostovoljstva, neprofitnosti in odprtosti. Prostor cirkuške umetnosti, grafitarske umetnosti, psihofizičnih dejavnosti, skate parka, bralnih krožkov, izobraževalnega kina, javnih debat, koncertov, humanitarne dejavnosti ... Predvsem pa prostor, kjer začutiš odprtost in sprejetost ne glede na status, raso, standard. In tak prostor je v času podivjanega kapitalizma in pospešene gentrifikacije neprecenljiv in nujno potreben.

Tu spodaj tekst maila, ki sem ga poslal ljubljanskemu županu

Spoštovani
pozivam vas, da odnehate s poskusi uničenja bivše tovarne Rog kot kraja svobodnega izražanja in organiziranja. Po zadnjih dogodkih se mi zdi več kot očitno, da ste se v vaših namerah znašli na isti strani s fašisti.
Sandi Volk
Trst

Zakaj Ljubljana potrebuje Rog

Pred petnajstimi leti sem hodil po ulici z Andražem Torijem. Kasneje je postal soustanovitelj Zemante, pionirskega podjetja na področju semantičnega interneta, ki je v Slovenijo med prvimi pritegnilo milijonski vložek tveganega kapitala; takrat pa sva bila oba še bruca z več alkohola kot pameti v glavi.

Povabil me je k sodelovanju v organizaciji, ki se ji je delovno reklo Kiberpipa. Pipa za kibernetsko kulturo. Inspirirani s kulturo amsterdamskega skvota ASCII naj bi se ukvarjali z antiglobalizmom, prostim pretokom informacij, informacijsko kulturo, hekanjem, računalniki, odprtim softverjem. »Information wants to be free«, »privacy for all«, »free as in freedom not free as in beer«, še daleč pred Snowdnom. Zvenelo je zanimivo – zakaj ne?