Nekoč je bila tovarna koles Rog. Tam so številnim generacijam (od 1953 pa vse do leta 1994) izdelali prvo, drugo, tretje kolo ...

Kolo, ki je bilo sinonim brezskrbnosti, gibanja in svobode. Nato je tovarno koles Rog povozil kapitalizem.

Pred desetimi leti so zapuščenim in propadajočim objektom bivše tovarne novo življenje vdahnili ljudje, ki so si želeli prostora za svobodno ustvarjanje, druženje, ljudje, ki so iskali bolj prvinski in avtonomen prostor znotraj vedno bolj nadzorovanega in (navidezno) urejenega sveta.

Nastala je nova Tovarna Rog, samostojen in edinstven prostor kulture, ki je omogočil delovanje in ustvarjanje številnim posameznikom in kolektivom, ki so jih utesnjevali birokratski okviri in stroški, ki običajno pogojujejo, da in če nekdo sploh lahko dela tisto, kar ga navdihuje in preko česar bi se želel izraziti. Prostor, ki deluje na bazi prostovoljstva, neprofitnosti in odprtosti. Prostor cirkuške umetnosti, grafitarske umetnosti, psihofizičnih dejavnosti, skate parka, bralnih krožkov, izobraževalnega kina, javnih debat, koncertov, humanitarne dejavnosti ... Predvsem pa prostor, kjer začutiš odprtost in sprejetost ne glede na status, raso, standard. In tak prostor je v času podivjanega kapitalizma in pospešene gentrifikacije neprecenljiv in nujno potreben.

Tu spodaj tekst maila, ki sem ga poslal ljubljanskemu županu

Spoštovani
pozivam vas, da odnehate s poskusi uničenja bivše tovarne Rog kot kraja svobodnega izražanja in organiziranja. Po zadnjih dogodkih se mi zdi več kot očitno, da ste se v vaših namerah znašli na isti strani s fašisti.
Sandi Volk
Trst

Zakaj Ljubljana potrebuje Rog

Pred petnajstimi leti sem hodil po ulici z Andražem Torijem. Kasneje je postal soustanovitelj Zemante, pionirskega podjetja na področju semantičnega interneta, ki je v Slovenijo med prvimi pritegnilo milijonski vložek tveganega kapitala; takrat pa sva bila oba še bruca z več alkohola kot pameti v glavi.

Povabil me je k sodelovanju v organizaciji, ki se ji je delovno reklo Kiberpipa. Pipa za kibernetsko kulturo. Inspirirani s kulturo amsterdamskega skvota ASCII naj bi se ukvarjali z antiglobalizmom, prostim pretokom informacij, informacijsko kulturo, hekanjem, računalniki, odprtim softverjem. »Information wants to be free«, »privacy for all«, »free as in freedom not free as in beer«, še daleč pred Snowdnom. Zvenelo je zanimivo – zakaj ne?

Objavljamo odgovor uporabnika tovarne Rog na intervju z Gregorjem Tomcem v Ozadjih.

Na opis Tovarne Rog, njenih uporabnikov in njenih dejavnosti, kakršno je podal dr. Gregor Tomc v intervjuju za Delo 13. junija 2016, je nujno odgovoriti. Tomc se je namreč odločil podati serijo pavšalnih sodb, ki so utemeljene na domnevnih dejstvih, o katerih se zdi, da je njihova resnica prej predpostavljena kot ugotovljena. Tisto, kar v teh izjavah terja odgovor, pa ni zgolj njihova neresničnost ali njihova nastrojenost, temveč njihova povprečnost in klišejskost. Če kaj, potem je Tomc ponudil povzetek tega, kar si o Tovarni Rog misli neki nemajhen del slovenske levo-liberalne javnosti, in to v izrazito arogantnem, pokroviteljskem tonu in s skoraj popolnim nepoznavanjem dejavnosti, ki v Rogu dejansko potekajo.

V ponedeljek, 13. 6., natanko teden dni po nasilnem poizkusu evikcije Avtonomne Tovarne Rog s strani Mestne občine Ljubljane in Varnostne službe Valina, smo uporabnice in uporabniki prejeli naslednjo začasno odredbo, v kateri Okrajno sodišče v Ljubljani Mestni občini Ljubljana (dolžniku) prepoveduje naslednja dejanja:

Uporabnice in uporabniki Tovarne Rog smo bili včeraj med 23:30h in 00:00h izpostavljeni napadu neznane skupine nasilnežev. Šlo je za najmanj trideset zamaskiranih oseb, ki so bile oborožene s kiji, kamenjem in pirotehničnimi sredstvi. Pred Tovarno Rog so poškodovali vsaj šest oseb, od tega eno huje. Ta je bila tudi hospitalizirana. Tolkli so po vratih, grozili s požigom, nas obmetavali s petardami in granitnimi kockami. V Tovarni Rog je bilo ob času napada približno sto petdeset oseb. Po posredovanju policije se je situacija umirila.

Skrbi nas porast ksenofobije, rasizma in nestrpnosti, ki jo v našem prostoru že poznamo in je bila naperjena proti manjšinam in ranljivim skupinam. V tem trenutku pa se z njo soočamo tudi v prostorih, ki podpirajo ustvarjalnost, kulturo in skupno dobrobit. Problematično je to, da se proti mladim dvigajo mladi, tudi mladoletni, ki ne sprejemajo raznolikosti in kulturnega dialoga ter nanj odgovarjajo z grožnjami, nasiljem in ekstremizmom. Na to moramo opozorjati, saj vprašanje presega odnos med Tovarno Rog in MOL-om ter nakazuje na širšo družbeno problematiko, s katero se mora soočati celotna družba.

"Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva."

Georgij Plehanov

Tovarna Rog že od svojega nastanka leta 2006 izvor unikatnega ustvarjanja mnogih angažiranih posameznikov in posameznic, ki želi že tako raznovrstni Ljubljani le še povečati kulturno vrednost. Zasedli so zapuščeni objekt, ki ni nikogar zanimal in le odvračal poglede. Sedaj je eden najbolj zanimivih, pisanih mest, s popolnoma drugačnim, boljšim sporočilom javnosti. Gre za prostor svobodnega ustvarjanja umetnosti, družbe in politike, brez zunanjega vpliva. Prav to mesto je postalo eno izmed najpomembnejših zbirališč in središče številčnih iniciativ in posameznikov, od skejterjev do političnih aktivistov, od umetniških duš do vrtičkarjev. Prostori so namenjeni skratka vsem, ki želijo ustvarjati, spoznavati nove ljudi, se udeleževati aktivnosti, ki sicer v širši javnosti niso prisotne. Kljub nezanimanju in ignoranci občine, Rog doživlja razcvet in bi ga lahko tudi v prihodnosti. Na žalost je znova eno izmed največjih ljubljanskih kulturnih središč zopet v težavah. Žalostno je da se predvsem pred ideje o multikulturnosti, razumevanju, ustvarjanju in spreminjanju sveta na boljše, postavlja tržne interese. V svetu se zopet pojavlja izključevanje oseb, ki ne ustrezajo čez dalje številčnejšim merilom. Posledično se zapostavljene osebe zatečejo na mesta, kot je Rog, kjer najdejo svojo uteho. Projekt izgradnje novega »Roga« je popoln nesmisel, kajti skozi desetletje se je ustvarilo unikatno, neponovljivo socialno okolje, katerega ne bo več možno vzpostaviti v prihodnosti. Ne vidimo poante v načrtu prihodnjega Roga, kjer bi se vrsto vsebine objektivno določalo, saj miselni tokovi ne smejo biti omejeni s kapitalističnimi načeli. Borili se bomo z Rogovci, z ramo ob rami, in zastopali načela multikulturalizma, strpnosti, prednosti kapitala pred interesi in predvsem ljudmi, ter komercializaciji še enega kulturnega središča. V društvu Socioklub podpiramo ohranitev avtonomne Tovarne Rog, saj verjamemo v boljšo prihodnost za vse in predvsem v nadaljnjo graditev boljšega mesta za vse. Nikoli ne bomo opustili upanja za boljšo in ustvarjalnejšo bodočnost. Hkrati obsojamo vsa dejanja Mestne občine Ljubljane, ki bi lahko izbrali veliko primernejšo alternativo in pristop sam. Izražamo jim vso potrebno podporo pri doseganje medsebojnega soglasja med Rogom in MOL.

Razvoj mesta niso le mostovi, tlakovani trgi, športni objekti, urejeni parki in otroška igrišča, ampak seveda tudi novi konflikti, nove jezne in nerazumljene skupine, ki si vzamejo svoj prostor.

Bilo je v soboto zjutraj, 31. oktobra 2015, na vrhuncu begunske krize v Sloveniji. Država je prav tedaj vzpostavljala Šentilj kot točko izhoda beguncev iz Slovenije v Avstrijo, retorika politike pa se je vse bolj zaostrovala. Ljubljanske ulice so bile jutranje opustele. A kdor je hodil po Trubarjevi ulici ob zidu nekdanje tovarne Rog, je zlahka zaznal sicer pridušen vrvež dogajanja na dvorišču. Nenavadno za ta del Trubarjeve je bilo le veliko število različnih kombijev na parkiriščih ob cesti: od popolnoma novih bleščečih mercedesov do na roko prebarvanih in z domišljijo opremljenih. Z eno skupno značilnostjo: polni so bili oblek, opreme in hrane.

Naše mesto je vsak dan lepše. Popravili so ceste, zasadili parke in v parke postavili klopi za starčke, za otroke pa gugalnice. Sezidali so mnogo novih hiš, vse druge so pobelili, stare hiše pa so sklenili podreti. Tako staro hišo imajo tudi v Rumeni ulici. (Ela Peroci)

Naše mesto je vsak dan lepše. Postavili so stadion, ob ceste nasadili zelenje, starčki prisedajo h Kavalirju, mladi pa se vozijo na bicikLJu. Dobili smo skupen prometni prostor in mostove. Predvsem mostove.

Vse to smo dobili. Ustvarili pa smo avtonomno tovarno Rog. Dolgo je bila zapuščen, zatohel in razpadajoč monolit, s katerim si ne občina, ne občani niso mogli dosti pomagati. Leta 2006 pa jo je zasedla skupina angažiranih posameznikov in posameznic. Kot odgovor na pomanjkanje javnih družbenih prostorov, jo je preobrazila v kraj, kjer lahko (so)deluje vsakdo - športno, politično, umetniško, glasbeno, kiparsko, debatno, gradbeno, aktivistično. Kljub nesodelovanju občine in izključenosti iz meste električne napeljave, kljub občasnemu bojkotu javnosti in sosedov, je avtonomna tovarna Rog prerasla v eno najpomembenjših urbanih središč in zbirališč. V desetih letih se je v sobe in sobane naselilo več ducat iniciativ in posameznikov, od skejterjev do aktivistov, od vrtičkarjev do filozofov.